V letu 2022 vam želim, da čim večkrat pomislite in tudi izrečete naslednje besede: “Povsem možno je, da se motim.”

Zagovarjajte svoja stališča, branite svoje vrednote, a naj bo nekje v globini vašega zagovorništva: “Povsem možno je, da se motim.”

Če bi vsi stali v tej drži, bi se lahko pogovarjali. Če tega ne moremo (ali nočemo), drug drugemu sporočamo, da je predpogoj za pogovor strinjanje.

“Povsem možno je, da imaš prav in da se jaz motim,” so besede, ki jih ni prav lahko izreči, ko nekaj v vas dobesedno kriči, ker se vam zdijo neke ideje popolnoma zgrešene.

Nikoli ne pozabite na tiste tri prste, ki kažejo na vas, ko uperjate kazalec proti drugim.

Napaka, ki jo pogosto delamo prav vsi, gre nekako takole: tako dobro razumemo posamične besede, da izgubimo sporočilo pod njimi, nad njimi, za njimi — od dreves ne vidimo gozda. Pomen besed in stavkov je eno, njihov pomen znotraj stotin kontekstov pa nekaj povsem drugega.

Politik pogosto “laže”, ampak v kontekstu, v katerega je postavljen, je to najbliže resnici, kar ima na voljo (in kar si lahko privošči). In zato se mi, “navadni” ljudje, počutimo še toliko bolj shizofreno: vse besede smo razumeli prav, človek nam gleda v oči in še naprej govori eno in isto (laže), ampak v njegovem kontekstu je vse izrečeno resnica. A si lahko predstavljate, da je kaj takega možno? Koliko dni nazaj ste gledali Božičke in Dedke Mraze povsod okrog sebe? Se vam zdi prav otroke zavajati, da je Božiček obstaja?

Vrnimo se k lažljivemu politiku. Povsem možno je, da se moti. A tudi če je vaše razumevanje njegovih golih izjav 95% natančno, imate v širšem kontekstu morda le 5% prav. Tudi, ko poveste resnico o njegovih lažeh, je možno, da se motite.

Ni pomembno le, kam gledate, pomembno je, kje stojite.

Vse to ne pomeni, da niso mnogi konteksti izkrivljeni, izprijeni, zgrešeni, zlagani, zblojeni in tudi naravnost zmešani. So, še kako zelo! Kdor me pozna, je že kdaj prebral marsikakšno mojo pikro o kolektivnih zablodah. O vsem tem se je treba pogovarjati ravno zato, ker vemo, da se lahko motimo.

Pomembno je, kje stojite. Če stojite v nepremakljivi prepričanosti, se ne čudite, če se drugi proti vam postavijo točno tako. (Kaj če ste tudi sami zašli v to držo tako, da ste zrcalili druge, ki so enako stali nasproti vam?)

Kar pravim je: ne precenjujete svojega lastnega znanja in se ne delajte, da veste kaj več, ker ste pogledali najnovejši razgaljujoči video na spletu. Ko se bojujete za pravice in svoboščine, se vprašajte, kdaj ste sami pri sebi kaj za vedno odpravili, ko vas je kdo opozoril na vaše hibe, zmešnjave, licemerstva, negodovanja in celo manjše in večje zlobe.

Ne pričakujem kvantnega preskoka množic iz izgubljenosti v gotovost, motili se bomo še naprej. Le priznajmo si to in si glejmo v oči, ko se pogovarjamo o tem.

Seveda se tudi jaz zelo verjetno hudo motim, ko vse tole pišem. A točno zato pišem! Človeška misel napreduje le tako, da iskreno sporočamo, kaj opažamo in vabimo druge, da nas popravijo, če smo se slučajno zmotili. Popravite me, prosim! Povejte mi v obraz, kaj delam narobe. Le tako se lahko izboljšam.

Znanje vedno nastaja v skupnosti, nikoli v izolaciji.

“Povsem možno je, da nimam prav,” ne pomeni, da opažanja in dvome tiščim v sebi, da jih ne izrekam. Moram se naučiti postavljati težka vprašanja — v kontekstu in v jeziku, ki jih sogovornik razume — in nasprotno mislečega nikoli ne žaliti, poniževati, zaničevati, blatiti itd. tudi če on blati mene.

Tiste prave, trajne zmage so vedno med drugim tudi etične zmage.

V letu 2022 vam želim čim več takih, globoko moralnih zmag, kjer nihče ni poraženec. Želim vam poglabljanje vprašanj in osvobojenost od nepremičnih zaključkov. Želim vam moč, da priznate, ko se motite, da vključujete izključene ter da zmagujete skupaj.