Predstavljajte si, da ste sami v divjini, daleč od ljudi in se okužite z grozno boleznijo od podgan!

Prav to se mi je zgodilo med divjim kampiranjem na obali v Grčiji 30-40 km od Aten. To je zgodba mojega desetdnevnega notranjega potovanja od hude bolezni do zdravja.

 

Prvi dan

30. julija 2007 me je punca spustila na kraju, ki se mi je zdel dovolj oddaljen za odmik, in dogovorila sva se, da me pride iskat teden dni kasneje.

Majhen šotor sem postavil globoko v grmovje pod borovce, nizke in skrivenčene od nenehnega vetra in neplodnih skalnih tal. Moral sem se splaziti skozi ozek “predor” do senčnega območja, ki je postalo zavetje moje opreme za surfanje in šotora za en teden.

Nekajkrat sem se splazil noter in ven, da sem zvlekel v grmovje stvari, in ko je prišel večer, sem si na majhnem plinskem štedilniku skuhal večerjo. Pojedel sem, pomil posodo in šel spat.

Drugi dan

Zbudil sem se z grozljivim glavobolom in vročino. Zdelo se mi je, kot da imam v ustih ognjeno kroglo. Bolelo me je celotno telo. Ni mi bilo jasno, kaj se mi dogaja.

Jutro sem preležal, a glej ga zlomka, s sabo sem imel le povsem tanek “armafleks”. Vse telo me je bolelo že od samega pritiska ob trdo podlago. Odpešačil sem kak kilometer in pol do najbližje ceste v iskanju kartona ali česar koli podobnega, kar bi lahko zatlačil pod armafleks, da bi bila podlaga za spanje nekoliko mehkejša.

Šel sem še kilometer dlje do miniaturnega kampa – v stanju, v kakršnem sem bil, je bilo res naporno. Na srečo sem poleg koša za smeti našel tanko gobasto žimnico, smrdljivo kot hudič, a kljub temu žimnico! Z zadnjimi kapljicami moči sem jo zvlekel nazaj, dvignil šotor in jo podtaknil podenj, ter vmes dodal plastično folijo, da prekrijem smrad.

Na mehki “postelji” sem sredi dneva hitro zaspal.

Tretji dan

Ponoči sem se zbudil ves vročičen in se zagledal v nebo. Celotno telo me je bolelo, ustna votlina mi je gorela. Odločil sem se za post, dokler simptomi ne izginejo.

Opazil sem, da se nekaj premika na drevesu nad menoj; prav tako v grmovju okoli šotora – pravzaprav povsod! Pozorno sem poslušal premike in jih prepoznal – podgane!

Gotovo sem se od njih okužil. Jedel sem, ne da bi si dobro umil roke! Pa vendar, od kod se jemljejo vse te podgane?!

Komaj sem se premikal; moje telo je bilo v hudih bolečinah.

Zjutraj sem naredil vse dihalne vaje, ki sem jih poznal, izvedel akupunkturo in samomasažo, stopil sem do morja in si z morsko vodo izpiral usta. Opazil sem par, kako sedi sto metrov stran v smeri ceste in počepnil, da bi ostal neopažen. Na skalnati obali sem povsod opazil veliko smeti. To je to, kar je pritegnilo podgane! A od kod vse te smeti?

Telo se mi je počutilo grozno. Vrnil sem se v šotor. Sedel sem in meditiral.

Stoj,
vdihni.
Poglej ven,
pozorno poslušaj.
Zapri oči,
Poglej noter.
Vdihni.
Vse je v redu …

Četrti dan

Ko sem se Zbudil, sem se počutil precej bolje. Bolečina in vročina sta bledeli. Ponovil sem akupresurni tretma, dihalne vaje, vizualizacije, čez dan sem večkrat spiral usta z morsko vodo. Post je zelo pomagal.

Šel sem do kraja, kjer je pred dvema dnevoma sedel tisti par. Za seboj sta pustila ovitke z ostanki hrane, papirnate čaše za kavo, plastenke in celo časopis! Samo vstala sta in šla. Slabo sem se počutil ob tem.

Popoldne se je veter okrepil. Poskusil sem pol ure surfati in počutil sem se dobro. Sluznica v ustih je še vedno gorela in dihanje z odprtimi usti mi je pomirilo dlesni in jezik. Počival sem in šel zgodaj spat.

Peti dan

Zmanjkalo mi je pitne vode. Po njo sem moral odpešačiti do majcene trgovine ob kampu tri kilometre stran. Zelo sem užival v hoji.

Preden sem se odpravil nazaj, sem pograbil nekaj vrečk za smeti, ki so ležale v smetnjaku; izpraznil sem jih v smetnjak in jih odnesel s seboj. Temeljito sem očistil celotno plažo okoli svojega “gnezda”, napolnil vse štiri velike vreče, ki sem jih prinesel s seboj.

Telo je še vedno bilo v bolečinah, a vročina je pojenjala. No, saj si nisem nikoli izmeril temperature. Nadaljeval sem s postom in izvajal zdaj že utečeni protokol samozdravljenja. Pa surfanje je bilo super!

 

Šesti dan

Peti dan, ne da bi zaužil kar koli drugega kot vodo, je moje telo prekipevalo od energije! Vzel sem vreče, ki sem jih dan prej napolnil s smetmi, jih privezal na konca dolge palice, palico položil čez ramena in težko breme odnesel tri kilometre stran do smetnjakov.

Končno sem se počutil dovolj močnega, da sem smrdljivo žimnico odnesel do morja, jo temeljito opral in pustil, da se posuši na vetru.

Občutek v ustih je bil res čuden, saj se mi je sluznica začela luščiti in me srbeti. Če sem z zobmi potegnil po jeziku, je celo rahel pritisk povzročil krvavitev. Na srečo nisem imel nikogar, s komer bi se lahko pogovarjal, zato sem obraz in usta držal kar se da negibno.

Prvič vse te dni sem spal dobro in globoko.

Sedmi dan

Punca mi je poslala SMS, da bo prišla pozneje zaradi tehničnih težav s kombijem. V “karanteni” bom torej obtičal vsaj še dva dni! Nasmehnil sem se … Še dva dni blažene samote in posta. Juhu!

Šel sem na daljši tek, kakih 15 km. Usta so se mi počasi celila. Surfanje je bilo spet enkratno!

Osmi dan

Začel sem se pogovarjati sam s seboj in peti, da so usta dobila malo vaje. Še vedno nisem jedel.

Prvi dan posta sem si rekel, da bom jedel šele, ko bodo izgnili vsi simptomi. Voda je bila dovolj okusna in sploh nisem bil lačen.

Dve do tri ure na dan sem posvetil rutini samozdravljenja, iskreno sam s sabo. Brez branja, brez pisanja, brez interneta. Čista introspekcija, v kateri je okoliški svet najboljše ogledalo.

 

Deveti dan

Punca mi je napisala, da pride naslednji dan popoldne. Vprašala je, ali si česa želim. Odvrnil sem: Lubenico!

Po osmih dneh posta sem prekipeval od energije. Spet sem odtekel 15 km, surfal, se razgibaval, izvedel celotno samozdravilsko rutino, čeprav sem bi že skoraj zdrav. Usta so se vse hitreje celila.

Opazil sem, da podgan skorajda ni bilo več okrog šotora. Morda pa je pomagalo čiščenje plaže?

Deseti dan

Šel sem na zelo dolg sprehod, vse do nekih vil kakih 10 km stran. Našel sem skoraj zrelo grozdje in se odločil, da s tremi jagodami prekinem post. Izsesal sem le sok in izpljunil lupino.

Pozno popoldne, ko se je pripeljala punca, sem pojedel kos lubenice. Moje oči in telo so sijali. Ni mogla verjeti, ko sem ji razlagal, kaj vse sem prestal. Moja pojavnost je sporočala nekaj povsem drugega; le redki preostali “mehurčki” na mojih dlesnih, podobni opeklinam, so bili dokaz, da si zgodbe nisem izmislil.

V naslednjih dneh sem postopoma spet začel jesti. Nekaj grižljajev presnega sadja in zelenjave in šele kasneje malo po malo kuhana hrana.

 

Kako sem ozdravel?

Ko gledam nazaj, razumem, da je bila bolezen klic k popotovanju k notranjemu očiščenju in okrepitvi. Na splošno je bilo popotovanje izjemno prav zaradi celotne drame, ki je prišlo zraven.

Nisem paničaril niti za trenutek. Da, misel na smrt me je nekajkrat prešinila, ko sem se sredi noči zbujal, medtem ko so podgane zlovešče cvilile manj kot za dlan od mojega ušesa, veter je česal krošnje borovcev, telo pa me je bolelo kot v peklu. Ampak tu ni razlike od katerega koli drugega dne v mojem življenju – misel na smrt je vedno tu z grenkosladkim priokusom, ki streznjuje; tako se odločam živeti.

In tako sem se pred leti odločil soočiti z okužbo. Nisem se boril proti njej, odvrnil sem pogled od njenih strašljivih oči in se osredotočil na negovanje notranje vitalnosti z vsemi metodami, kar jih poznam, predvsem: s postom, dihanjem, ljubečim objemom samega sebe, pozornostjo na razvoj dogodkov, kot da se ne dogajajo meni, ampak nekomu drugemu, in tako, da sem pač živel naprej.

Čiščenje plaže je bilo ključni sestavni del mojega notranjega čiščenja, ne samo zaradi terapevtskega učinka na moje misli, ker sem bil subjektivno prepričan, da to pomaga. Ne, notranja in zunanja stanja gredo z roko v roki.

Masanobu Fukuoka je tako lepo rekel:

Ko ljudje vidijo zeleno drevo, vsi pomislijo, da so zelena drevesa čudovita. Drevesa vzbudijo v človeku občutek miru. Ko veter razburka gladino vode, duh postane nemiren. Pojdite v gore in v vas se bo zbudil gorski občutek. Odpotujte na jezero in začutili boste duha vode. Vsi ti občutki izvirajo iz narave. Pojdite nekam, kjer je narava bila vznemirjena in dvomim, da se bo v vas vzbudilo kaj drugega kot vznemirjeni občutki.

Moje notranje stanje je zrcalilo stanje narave. Sam ne bi bil v redu, če narava ne bi bila v redu. Ko sem zdravil sebe in naravo, tako da sem krepil vitalnost v obeh razsežnostih, so bila moja dejanja sveta – najsi bi ob tem umrl.

Kaj vas ohranja pri življenju?

Se smilite sami sebi v svoji karanteni? Vam je dolgčas? Je internet prepočasen? Se bojite, da vas zdravniki ne bodo mogli ohraniti pri življenju? Se skrivate pred grožnjo smrti?

Ali sploh veste, kaj je življenje?

Najboljše zdravilo za vsako bolezen je vitalnost – notranja in zunanja. To, za kar bi si morali prizadevati, je vitalna in zdrava družba, se ne strinjate? Ko pride virus, nam pokaže, kje je naša vitalnost siromašna, in najboljše zdravilo je krepitev vitalnosti.

Da ohranite vitalnost, potrebujete voljo do življenja, moč izbire in sposobnost, da v mislih sebe in drugih ne jemljete preveč resno. Če ste resnično živi, vam ni pomembno, ali boste živeli ali umrli.

Reševanje “življenj” napol mrtvih ljudi, nepripravljenih in nesposobnih upreti se agentom smrti, ki se počasi plazijo po njihovem vratu, s tem, da jih priklopite na aparate, ki bodo podaljšali njihova “življenja” za nekaj mesecev, ni nobena zmaga. Prav tako ni zmaga, če rešite mladega človeka tako, da ga vrnete v pust dom z onesnaženim zrakom, onesnaženo vodo, onesnaženimi odnosi, onesnaženim gospodarstvom, onesnaženim smislom.

Zmaga bi bila, če bi ljudi prepojili z vitalnostjo in očistili njihove domove. A vidite, kako domovi postajajo čistejši zdaj, ko se je svet ustavil? Ne antiseptično čisti, ampak neonesnaženi, vitalni, polni življenja.

Zmaga bi bila, če bi ljudi učili notranje suverenosti, da bi razumeli, da je vsaka bolezen pogovor z Bogom in nobena vlada ne more in ne sme posegati v ta pogovor, ne da bi oni sami privolili v to.

Ko spoznam, da moja vitalnost ni kos bolezni, je morda prišel moj čas in lahko častno umrem, ker si tako sam izbiram, ne zato, ker je neka vladna agencija določila, da sem odveč.

Če bomo še naprej uničevali lastno vitalnost in vitalnost naravnega okolja, s premagovanjem virusa ne bomo naredili ničesar krepostnega. To bo le virulentno dejanje samovšečnosti in samouničenja.

Naša civilizacija me spominja na zombifirajoče viruse in glive, ki manipulirajo z možgani žuželk in povzročajo samouničevalna vedenja. Zdi se, da ljudje ne razmišljajo bistro ter ne delujejo v svojem lastnem interesu in v interesu blaginje živega planeta, ki ga naseljujejo. Možgane imajo močno zmanipulirane in v resnici ne vedo, kaj počnejo.

A želite preživeti virus? Kateri? Tistega, ki vam tiči v možganih, ali tistega, ki tiči v vašem strahu? Ali kar oba? Kar koli si želite premagati, nehajte razmišljati o tem in predvsem okrepite osebno vitalnost in vitalnost vašega doma. Kako? No, to je vaš lastni pogovor z Bogom in za to preprosto morate poskrbeti sami.