Ne bom ti povedal, kar bi rad slišal.
Ne bom ti povedal, česar že ne veš,
da goltamo tablete “deliinvladaj”,
da nas je zmeda ohromila, ko nam
Borat-politiki hodijo po glavi
in s ponvami tolčejo po nevidnem smradu.
Ne slišimo drug drugega od hrupa.
Nimamo pojma, kaj se zares dogaja.
Ugibamo in kažemo s prstom
na sosede, prijatelje,
pri vseh nam nekaj smrdi,
a ne vemo točno kaj.
In maska prav nič ne pomaga.
Drek se najbolje skrije tako,
da z drisko polije svet,
da smo navidez vsi enaki
— enaki kot on. Maske
nam deli dobrohotno, zaščito
pred, kao, našim lastnim smradom.
Ne okušamo več, ne vonjamo,
ne vidimo, ne slišimo, ne mislimo.
Medtem se svetlolasi stari devičnik
podi po zvezdnatem nebu,
za petami pa mu sledi
obritoglavi penis;
vesoljno perverzijo
financirava ti in jaz.
Smrad s kože se še da sprati,
iz glave, srca ne gre zlahka.
A devičnik in penis pač pršita
svojo drisko iz vesolja,
po spletu prodajata parfume
in maske, da si krijeta potne
stroške iz prevzeznosti v napuh.
Ob strani dihurita dušni smrad,
ki sliši na G Y W T F…
Ni je hujše kuge od usmrajenosti duše.
Ne verjemi nikomur, da je to tvoja narava.
Nobena smrdljivost ti ni lastna.
Ko dežuje driska, potrpi!
Vedi, da pod smradom na koži
tvoja duša ostaja čista.
Lek za smrad duše je v naravni lekarni:
“Življenje-je-igra!”
Ko se igramo, nas ni strah.
Smrad postane slaba šala.
Da odkrijemo izvorni Drek,
se začnimo smejati!
Tako bomo razjezili,
driskajoče kričače,
krive za kazanje s prstom,
za zmedo, za Borat-politiko
deliinvladaj in zlasti za to,
da smo oropani radosti.
A glejmo mimo njih, kajti
Drek se ne bo smejal,
ne bo se jezil, Drek bo
tiho opazoval, ker ve,
kaj se zares dogaja.
Drek ne bo kričal
smrdljivim množicam,
Drek bo le šepetal
na eno uho kričača.
Prišel je čas, da s smehom,
ne z besom, preglasimo kričanje,
da zadihamo čisto in svobodno,
da se razkrinkajo driskači
in zlasti stari turobni Drek.
Nisem ti povedal, kar bi rad slišal,
nisem ti povedal, česar že ne veš:
Smeh je odrešitev duše —
tako z masko kot brez nje.
