Bil je tak oblačen dan,
težek, siv, uscan, usran,
vi v zaroti proti nam,
mi v protestu proti vam.
Za prekletstvo iz neba
več ne rabimo Boga.
Ah, kjer smo zdaj, tu še nismo bili,
človeku se v življenju marsikaj zgodi.
Groza in strah! Le kam ta svet drvi?
Ljudem se v življenju marsikaj zgodi.
Ko v temo je utonil svet,
dala mi je zadnji cvet,
z njim plastenka ni več smet,
upor ni jeza ampak smeh.
Za odgovor iz neba
več ne rabimo Boga.
Ah, kjer smo zdaj, tu še nismo bili,
človeku se v življenju marsikaj zgodi.
Nič nas ni strah, če svet se spremeni,
ljudem se v življenju marsikaj zgodi.
Seme posejali smo,
z dežjem ga zalivamo,
upora več ne rabimo,
nesoglasja gladimo.
Da se dvignemo v nebo,
potrebujemo zemljo.
Ah, kjer smo zdaj, tu še nismo bili,
Zemlji se z ljudmi res marsikaj zgodi.
Nič ne bo narobe, če se človek spremeni,
naravi se v eonih marsikaj godi.
V parlamentu plešejo,
bosih ven ne mečejo,
znanju pot utirajo,
borze se zapirajo.
Srce človeka novega –
lek za zemljo in Boga.
Ah, kjer smo zdaj, tu še nismo bili,
človeku se v življenju marsikaj zgodi.
Nič nas ni strah, če svet se spremeni,
ljudem se v življenju marsikaj zgodi.
Ah, kjer smo zdaj, tu še nismo bili,
Zemlji se z ljudmi res marsikaj zgodi.
Nič ne bo narobe, če se družba spremeni,
ne upam si želeti, želim si upati …
