Evo, zato sem se cepil …

Burkanje gladine za pomirjanje globine

Naj na začetku odgovorim povsem naravnost: cepil sem se zaradi drugih, ne zaradi sebe. Cepil sem se, da bi se bližnji ob meni počutili varno. Pri sebi sem pred tem razčistil, da se cepiva ne bojim, saj nisem v tveganih skupinah za stranske učinke. Nisem se bal niti bolezni niti cepiva – niti paničarjenja v skreganih čredah, ki so me obsojale že zato, ker se nisem strinjal z njimi.

Na veliki zvon sem novico o cepljenju obesil zato, da sprožim komentarje in potipam splošni »pulz« med tistimi, ki jih je novica dosegla. Cepljenje je bilo še en moj intimni poskus na samem sebi – kot to počnem že 30 let – pa da vidim, kaj je res in kaj ne! V mislih se mi je vrtela tudi dobra stara: »Što ne ubija, jača!«

Takrat sem bil vpet tudi v bitko na povsem drugem področju, kjer so me neki drugi »otroci« z varne razdalje obmetavali z verbalnimi velcro-kroglicami. Razburil sem jih z nepohlevnimi stališči v odnosu do spola in rase. Vedel sem, kako globok je razdor med različno mislečimi glede cepljenja, pa sem razgalil »ljubavni tepih« še za te velcro-kroglice.

Vse bolj se znam sprostiti, ko me vlak smrti zanaša gor, dol, levo, desno … »All iz vell, all iz vell!« si ponovim in se nasmehnem vsem, ki igro življenja jemljejo tako prekleto resno! Najbolj grozno dandanes je to, da se ne znamo več sami sebi na glas zasmejati!

Tako, odgovoril sem na kratko. Če vas zanima poglobljen odgovor, berite naprej … Obširno spet pišem o tem, ker je od ukrepov proti covidu sicer minilo že kar nekaj let, toda očitno se nismo dovolj naučili in zato ponavljamo pridobljene vzorce vedenja, kakor tudi mnoge prastare zagovednosti.

 

Povod za ta zapis

Še vedno me včasih doleti vprašanje, zakaj neki sem se leta 2021 cepil proti covidu. Moj kritiki nadaljujejo z vprašanjem, ali sem se končno vendarle spametoval. Med vrsticami sporočajo, da sem z aktom cepljenja podpisal pogodbo s temnimi silami, in dokler te pogodbe ne prekinem, nisem vreden zaupanja.

Skesati bi se moral in priznati zmoto, pa bi mi bilo (morda) oproščeno, če ne, je vse, kar rečem in zapišem, zelo verjetno onesnaženo in zavajajoče. Mnogi so mi obrnili hrbet, nekateri so se mi celo odrekli. Slišal sem nekatere reči, da sem kot javna osebnost ravnal neodgovorno, ker sem branil cepljenje.

Polovično razumevanje se je, kot ponavadi, izkazalo za hujše kot nerazumevanje. Naj zato enkrat na vselej pojasnim svoja stališča in odločitve tako, da ne bo nobene nejasnosti … Če me še kdo kdaj vpraša, bo dobil tole v branje in naj bo tiho, dokler ne prebere popolnoma vsega – vključno s povezavami! 

 

Kontekst

Kot prvo naj poudarim, da sem bil, sem in bom vedno skeptičen do vsakega netransparentnega vsiljenega ukrepa, pri katerem ni jasno, kdo odgovarja za izide in posledice ter kako. Posebej v primeru, da ukrep ne dopušča izjem. Skozi vse svoje zapise sem bil konsistentno kritičen do copatarske vlade, hkrati sem izražal empatijo do nje, ker je bila deležna silovitega globalnega pritiska k pridružitvi enotnim pravilom.

Ta pritisk se je prenašal na vse nas in polariziral družbo v radikalne sledilce pravil in radikalne upornike. Stati kjerkoli na sredini je bilo nevarno, saj ste tvegali očitke in celo napade z obeh strani. Večkrat sem izrazil dvom v popolno prepričanost tako enih kot drugih, ki so me zmerjali, ker relativiziram virus in cepivo. Trdili so, da nosim odgovornost za žrtve, ki bodo umrle za okužbo, ker sem jih prepričal, da se ne cepijo, pa tudi za žrtve, ki bodo umrle za posledicami cepljenja, ker sem prevagal njihovo tehtnico v tisto smer.

Tisti najbolj radikalni so bili zmedeni nad mojo nedoslednostjo: »Če si za, si za, če si proti, si proti, tole vmesno mencanje je k’r neki!« Nikakor niso mogli razumeti, da sem bil povsem dosleden v vrednotenju argumentov za in argumentov proti, ne da bi jih ponavljal čredno kot navijač na tekmi. Zagovarjal sem razumnost, empiričen pristop, samorefleksijo, odprt dialog in čim manj panike.

Ko so nasprotniki cepljenja v avgustu 2021 prebrali mojo odmevno javno objavo na Facebooku, da sem se cepil, je to šlo zanje absolutno predaleč. Pojasnilo, zakaj sem se cepil, je doživelo plaz komentarjev (skupno 436). Zmerni so spoštovali mojo odločitev in cenilo globino razmisleka, blažji nasprotniki cepljenja so se čudili, češ da bi moral biti kot zagovornik sonaravnosti med zadnjimi, ki bi se cepil, in jih moja gostobesednost ni prepričala. Radikalni nasprotniki so: bruhali od gnusa, OMG!, oklicali so me za eno od ovc, v trenutku so prodajali naprej moje knjige, v mojem zapisu so našli potrditev, kdo sem v resnici, špekulirali so, da mi je nekdo ukradel profil, mi celo napovedovali smrt v roku dveh let …

Najbolj luštno je bilo videti hudomušneže, ki so opazili, da sem »s cepljenjem uničil življenja mnogih svojih sledilcev«.

Nekaj drznih mi je stopilo v bran, saj so se tudi sami srečevali z vsakdanjo realnostjo in morali skleniti kar nekaj težkih kompromisov. Tudi njih so doletele obtožnice, v katerih ni bilo kaj dosti empatije. Prav nasprotno: drugi so obravnavali njihove okoliščine narcistično in egocentrično, a hkrati z svetniško držo moralne vzvišenosti.

Hvala Bogu so mnogi v moji objavi prepoznali točno to, zaradi česar sem jo nalepil na svojo Facebook steno: burkanje gladine za pomirjanje globine. Pisal sem zlasti zanje. Slutil sem, da se jih bo veliko zataknilo pri burkanju, toda do globine ne moremo drugače kot mimo gladine.

 

Moji razlogi, da sem sprejel cepljenje

Od vseh razlogov sta bila prva dva na spodnjem seznamu najbolj ključna, tretji in četrti sta dodatno prispevala. Če ne bi bilo teh dejavnikov, se samoiniciativno ne bi cepil. Marsikaj sem zapisal že takrat, tukaj sem svoje razloge strnil in zapisal bolj pregledno.

1. Drugi okrog mene (takrat v ZDA) so se zelo bali covida oz. bili zaskrbljeni. Mene ni bilo strah ne virusa ne cepiva – ne posledic od enega ali drugega.

Že stiska, ki bi jo čutili drugi ob meni – necepljenem – bi lahko slabo vplivala na njihovo krhko zdravje. Meni cepljenje ni povzročilo strahu ali stiske niti pred cepljenjem niti po njem, zato nisem tvegal psihosomatskih učinkov. Sebe in svoje načelnosti sem dal na stran, ker sem imel ta duševni luksuz.

2. Premorem dosti višjo mero prilagodljivosti od drugih.

Nimam družine in otrok, ki bi bili odvisni od mene, zato s prevzemanjem tveganj nase ne ogrožam drugih. Ostarelim in prestrašenim, ki so bili v moji bližini, sem se prilagodil že iz čiste solidarnosti – najsi sem bil skrajno skeptičen do učinkovitosti cepiv in drugih varnostnih ukrepov. Domači v Sloveniji, ki so bili skeptični do cepljenja in se sami niso cepili, k sreči niso gledali name postrani in se zgražali nad menoj.

3. Prihranil sem si obilo težav na potovanjih.

Imel sem partnerko v ZDA in delal pri evropskih projektih, ki zahtevajo potovanja. Kljub temu sem se vzdrževal cepiva do avgusta 2021, toda na potovanjih sem videl, da se bom cepljen spopadal z manj birokracije in imel manj stroškov. Ta praktični dejavnik je vsekakor vplival na odločitev, čeprav se mi je takšna diskriminacija, če sem iskren, resnično gabila.

4. Imam dobre gene in splošno zdravstveno stanje.

Ker imam dobro izhodišče, sem ocenil, da bo tveganje majhno. Poleg tega sem februarja 2020 na kratko zbolel s simptomi, podobnim covidnim, zato sem sklepal, da sem ga zelo verjetno že prebolel. Lastnemu imunskemu sistemu zaupam neskončno bolj kot cepivu (zaupam mu tudi v primeru cepiva!). Hotel sem videti, ali je tole cepivo res tak bav-bav, kot pravijo nekateri in če je, pisati o stranskih učinkih. Doslej me (še) ni doletela nobena (vidna ali čutna) posledica, zato o tem nisem poročal.

5. Izzval sem svoje predsodke in obsodbe sistema.

Že tako ali tako delam iz svojega življenja eksperiment, pa sem naredil (še en!) korak v nasprotni smeri kot običajno. Izzval sem togo načelnost in hotel preveriti, ali sem res tako prilagodljiv, kot mislim, da sem. Že tako me je bivanje v ZDA raztegovalo v nasprotni smeri od divjaštva, pa sem se šel te igre še malo bolj poglobljeno.

6. Zmleti sem hotel malikovanje sebe.

Pričakoval sem ogorčenje. Po malem sem si mislil, da bi bil lahko deležen celo plaza zgražanja. Razveselilo me je, ker so se mi pričakovanja uresničila! Zakaj? Zato, ker so mi takrat obrnili hrbet mnogi, ki so me dotlej neprimerno poveličevali – ker so me poznali le površinsko. Hotel sem zdrobiti malike samega sebe v njihovih glavah in vesel sem, da mi je to uspelo. Vesel sem, da so odpadli večinoma taki, ki so kazali znamenja narcizma in fanatizma, kakršnih tako ali tako ne potrebujem v svojem življenju.

7. Zanimalo me je, koliko ljudi zmore nositi v glavi dve nasprotujoči si ideji.

Taki zmorejo kompleksno razmišljati in jih čustva ne odnesejo v skrajnosti. Družbe takih si želim! Njihovih komentarjev na mojo objavo je bilo prav tako precej, res pa je, da so prišli malo kasneje. Vesel sem, da je takih ljudi precej in da se upajo oglasiti, čeprav je splošno vzdušje izredno neprijetno. Pred mojo objavo o cepljenju so me zmerjali predvsem zagovorniki cepljenja, ker sem se postavljal v bran skeptikom in nasprotnikom, po njej so me zmerjali tudi tisti z nasprotne strani.

---

Kot lahko vidite, so se v meni prepletali pestri vzgibi. Za cepljenje nikakor nisem imel enega, enoznačnega in enorazsežnega razloga, kakršnega so si očitno želeli slišati nekateri in ga še kar poskušajo izbezati iz mene. Moja odločitev je temeljila na kompleksnem razmisleku sredi kompleksnih okoliščin.

V meni je dovolj filozofa, da sem zmogel spremljati lastni miselni in čustveni proces z mnogih perspektiv: epistemološko, deontološko, moralno in tudi povsem pragmatično ter o tem pisati za zahtevne bralce. Tisti, ki jih zmotili fini odtenki v mojem pisanju ali se jim je moje dolgovezenje zdelo brezvezno, niti ne morejo zares razumeti mojih razlogov – če za njih svoje razloge sploščim in uprizorim kot črnobelo skico, jih bodo še vedno razumeli napak.

 

Pod črto

Odzivi na mojo objavo so mi dali misliti. Še več vi da misliti dejstvo, da nekatere še danes oblegajo moja dejanja izpred petih let in zato ne zmorejo obravnavati mojih sedanjih idej in dejanj neobremenjeno s preteklimi.

Na prvi pogled bi lahko preskočil k zaključku, da kot družba kognitivno, intelektualno, čustveno in duhovno nazadujemo ali vsaj stagniramo, toda tak zaključek se mi zdi popačen. Družbena omrežja krepijo glasove tistih, ki so bili v preteklosti izključeni iz javnega foruma in smo morali, da bi jih slišali, sesti z njimi h kavi ali pivu. Teh glasov je primerljivo veliko danes kot nekoč.

Nazadnjaško je predvsem to, da imajo tovrstni »dialogi« v sodobni družbi toliko prostora in vpliva. Družbena omrežja jih močno napihujejo, ker zgražanje prinaša angažma strank (beri: še več zgražanja) in s tem prihodek od oglaševanja. Nezadovoljni ljudje so pač boljši potrošniki. Paradoksno tudi tisti, ki najbolj kritizirajo potrošništvo in se iz njega izključujejo, spodbujajo potrošništvo. Tudi pri cepljenju je enako: naj ga poveličujemo ali pomanjšujemo, v vsakem primeru ga hranimo.

Zato se mi zdi spodbudno, da se vse več ljudi odmika od čustvenega cirkusa in postavlja zdrave meje dobrim in slabim odločitvam – pragmatično in načelno, a brez pretiravanja.

Ali kot je že leta 2021 napisala Maša Bilobrk: »KONČNO je nekdo napisal nekaj resnično vrednega na temo cepljenja. Lahko samo prikimavam. Saj tisti, ki se cepimo tudi štekamo, kak dirty business je Big Pharma, a to še ni razlog, da bomo kupili najbolj neverjetne, paranoidne zgodbe za male otroke in to na tako nereflektiran in egocentričen način, da niti pomislili ne bomo, da bi na drugo stran tehtnice dali druge, skupnost, družbo. Ne bomo kot razvajeni, brezumni pamži razkrajali družbeno tkivo še bolj kot se je že razkrojilo v zadnjih desetletjih. Ko berem komentarje pa ugotavljam, da nekateri zgleda ne potrebujejo ne bank, ne institucij, ma ničesar. Kaj bi s tem, brez veze..samo kradejo nam in lažejo. Zgleda, da so določene pravice, svoboščine, način in standard življenja postali hudo samoumevni in da je veliko ljudi v nezavesti.«

Polarizacija ostaja velik problem in se v zadnjih letih še poglablja. Prav tako se množijo pohitrene čustvene reakcije, ki mejijo na histerijo. To se dogaja na toliko področjih, da sem se zavestno vrnil h covidu in ga vsaj zase temeljito presnovil, da vidim, česa sem se naučil (in česa nisem).

Če se zmoremo zares ozreti nazaj in iz dogodkov potegniti kar največ, se bomo morda drugače pogovarjali o Ukrajini, Izraelu, Trumpu, JEK2, drugem tiru, obvoznici, da ne naštevam vsega, povezanega s podnebnimi, spolnimi, etničnimi in religioznimi spremembami v današnji družbi.

Moja skeptičnost ostaja podobna tisti izpred skoraj petih let – tako do ukrepov, vezanih na covid, kot tudi do odzivov nasprotnikov. Za evidenco dodajam povezave na vse, kar sem o tem objavil na svojem blogu, medtem ko je vse, kar sem dajal na Facebook, spodaj objavljeno kar v celoti. Evo, pika!

 

Zapisi, se nanašajo strogo na pandemijo

Pogovor z voznikom prepovedan (30. 3. 2021)

Kritično se oziram na paniko, brezglavost ukrepov in pretirano gotovost v predvidevanju, kako velika grožnja je covid-19. Vabim bralce, da na vse skupaj pogledajo z meta-perspektive.

Informirano soglasje je temelj demokracije (25. 2. 2021)

Javno se odzivam na objavo dr. Svetliča, ki meče cepilne skeptike v isti koš s kritiki zarote in jih žali. Postavljam se v bran skeptikom in kritiziram brezumno prisilo oblasti nad razumno opozicijo.

Diktatura banana republike (30. 12. 2020)

V zapisu razčlenim, kje je prišlo do šuma v komunikaciji in kako je oblast ravnala notranje neskladno. Ta ozek pojav umeščam v kontekst splošne družbene realnosti (plutokracije).

Kako sem potoval iz ZDA v času covida-19 (16. 12. 2020)

Povzamem zaplete in razplete na poti iz ZDA.

Kako sem potoval v ZDA v času covida-19 (9. 10. 2020)

Povzamem zaplete in razplete na poti v ZDA.

Vzemite stvari v svoje roke … če si upate! (14. 9. 2020)

Izpostavljam, da imajo le suvereni ljudje pravico godrnjati nad ukrepi oblasti. Tisti, ki uživajo zaščito oblasti, naj objamejo tudi njena tveganja. Suvereni ljudje, ki sprejmejo tveganja na svoja pleča, so odlična testna skupina za ukrepe proti covidu-19 – kajti ni znanosti brez primerljivosti.

Snemimo VSE maske (27. 8. 2020)

Podajam širok pogled na covid z različnih zornih kotov in sem kritičen do vseh enostranskih obsojajočih odzivov. Zlasti sem kritičen do kričanja in drakonskih ukrepov, ki jih niso spremljala kakovostna pojasnila.

Jarem indoktorinacije (11. 8. 2020)

Razpredam o širšem družbenem kontekstu, v katerem se v zelo različnih situacijah dogajata dominantnost in podrejanje, zato je normalno pričakovati, da se nekaj takega dogaja tudi v odnosu do covida-19.

Isto sr.nje samo drugo pakovanje (30. 7. 2020)

Pozivam k vzpostavitvi nevtralnega terena, na katerem naj poteka obravnava covida, namesto da se dogaja zloraba moči in nespametno prepiranje.

Za pluralizem odzivanja na covid-19 (17. 7. 2020)

Sprašujem, kako se zaščititi ne le pred pandemijo, ampak tudi pred posledicami prenagljenih ukrepov. Trdim, da je zdrava znanost nujno pluralistična.

Z zdravo pametjo na kretene v in izven karantene (23. 3, 2020)

Jezim se nad črednim odzivom na eksplozijo covidne polarizacije.

Ko virus ogroža virus (16. 3. 2020)

Sprašujem se, mar ne prihaja virus morda s pozitivnimi vplivi in ali ga bomo znali tako razumeti in integrirati. Predlagam radikalno naracijo, v kateri postavljamo pogum in dostojanstvo pred strah.

 

Objave v povezavi s širšim pojavom polarizacije

Kako “družbena pravičnost” hromi “progresivno” levico in kaj storiti (8. 2. 2023)

V tem zapisu razčlenim obširno polje pojavov, povezanih s socialno pravičnostjo in toksičnostjo, ki jo vnaša v javni forum. Pozivam k odraslosti in visoki kulturi dialoga.

Družba, utemeljena na realnosti (11. 12. 2021)

Povzemam knjigo Jonathana Raucha Ustava znanja, v kateri opisuje temeljna načela sobivanja raznolikih ljudi in visoki kulturi dialoga. Rauch piše o tem, kako dopuščati sebi in drug drugemu, da je v samem izhodišču naše razumnosti nekaj trdovratne neumnosti.

Kam gre ta svet? (2. 11. 2021)

Ob zapletih na poti v ZDA se razmišljam o problemih sodobne birokratizacije in novih ideologij, ki jih ohlapno uvrščajo pod streho t.i. (kritične) socialne pravičnosti.

Če se jeziš, si rasist! (8. 4. 2021)

Povzemam ključna spoznanja identitetni politiki in poglabljanju prepadov med skrajnimi političnimi frakcijami, ker se ne pogovarjajo med seboj. Razčlenjujem nesmisle in norosti, ki jih začuda večina ljudi jemlje resno oz. jih ne obsoja.

 

Objave, povezane s covidom,
ki sem jih objavil neposredno na Facebooku

 

Prošnja (9. 4. 2020)

81 milijonov več vas bo letos.
Ljudi. Na Meni.
Za vso Nemčijo več.
V enem letu.
In naslednje leto spet …
in spet …
Na Meni, Materi brez glasu.

Ljubim vas.
Ljubim vse otroke
vseh vrst za vse čase.
Vabim vas nazaj
v življenje — z Mano.
Potrebujem vaša telesa.
Potrebujem vaše gene.

Bolezen ni zato,
da okuži vas,
ampak zato,
da pozdravi Mene.

Umreti pomeni živeti.
Ni treba umreti vam.
Lahko pustite umreti laži,
ki jo živite.
Vam povem resnico?
Ne bojite se smrti,
bojite se Življenja.

81 milijonov več vas bo letos.
Ljudi. Na Meni.
Glej, glej, eden mi pravkar
posoja glas!
Glas v obskurnem jeziku,
ki ga razumeta dva.
Milijona?
Ah, prej dva …

Bolezen ni zato,
da okuži vas,
ampak zato,
da pozdravi Mene.

Česa vas je strah?
Da boste izgubili vse to,
česar si ne morete privoščiti?
Da ne boste več mogli hraniti
teh prekletih odvisnosti,
ki jih sovražite?
Da ne boste mogli več
sužnjevati nesmislu,
ki vas duši?
A ne vidite,
kako globoko ste zabredli
od Človeškosti?

81 milijonov več vas bo letos.
Ljudi. Na Meni.
Prišla sem po dva od vas.
Dva – milijona?
ali morda dvajset? Dvesto?
Preveč vas je, a ne razumete?!

Vaša bolezen ni zato,
da okuži vas,
ampak zato,
da pozdravi Mene.

Izrinili in pomorili
ste milijone – otrok!
Otrok vseh tistih vrst,
ki jih ljubim za vse čase.
Milijone vrst.
A res morate zgrmeti
v lastno pogubo tako,
da s sabo odnesete
še milijone drugih –
vrst!

Ah, čemu se trudim?
Čemu se trudi ta bedak,
ki mi posoja glas?
Prelisičiti vas ne morem.
Lahko vas le pustim
prelisičiti same sebe.

Ljubim vas.
Ljubim vse otroke
vseh vrst za vse čase.
Vabim vas nazaj
v Življenje – z Mano.
Ne bojte se!

To je moja prošnja
(vama dvema, ki sta to
– morda – razumela).

— Zemlja

 

Da se ne bo več ponovilo (23. 08. 2020)

S kakšno držo boš stal pred vnuki?
Jim boš žarečih oči pripovedoval o časih,
ko smo izpraskali dostojanstvo iz pozabe,
se umaknili lepoti, krhkosti, mehkobi
in vrnili jeklene pošasti v nedra Zemlje?

Jim boš znal povedati, kdaj smo nehali
biti gluhi in slepi, kdaj smo razprli
sočutje za zlomljene upe bratov in
sester na Zemlji, kdaj se je vrnila
vrlina postavljanja drugih predse?

Od kod boš črpal besede, da jim opišeš
temni svet, ki ga več ni? Kako jim boš
pojasnil pasti učenosti brez modrosti,
pravil brez morale, oblasti brez moči?
Kakšno prihodnost boste sanjali skupaj?

Te bo kaj motilo, ker bo med vnuki
malo ljudi? Stal boš med volkovi,
zajci, medvedi, bukvami, kostanji —
vnuki, ker jih brez tebe ne bi bilo.
Dal si prednost njim, ne puščavi ljudi.

Boš zmogel odpustiti babicam in dedom,
saj niso vedeli, kaj delajo? Boš vedel
kateri Božji urok jih je zaslepil,
da niso več znali dati prednosti drugim?
Te bodo vnuki poslušali solznih oči?

Jim boš znal povedati, kako je bilo
stati sam v puščavi ljudi, brez upov in
sanj, ko vsi gledajo v temni gozd
s prstom na petelinu in umorom v očeh,
sovražni do zajcev, medvedov, volkov?

Boš zmogel opravičilo, ker jim nisi
znal dati prednosti prej, se postaviti
zanje — in zase? Jim boš zmogel
zagotoviti, da se ne bo več ponovilo?
Boš gledal v tla ali vnukom v oči?

Kako jim boš pojasnil strah pred
smrtjo, kot ga ne pozna nobeno drugo
življenje? Kako jih boš okužil
z virusom poguma in nasmeha, ki ju
ne pozdravi nobeno zdravilo ne cepivo?

 

Hočem nazaj kakovosten trač! (14. 11. 2020)

Trač je vezivo skupnosti, kar sam se ponuja za odprtje klepeta. Tudi če se nimamo o čem pogovarjati, trač vedno zaleže. To je ena taka nenevarna izmenjava stališč o splošnih razmerah in vrednotah v družbi na podlagi sveže govorici o nekom relativno pomembnem.

Vsa vezivnost trača je šla po gobe, odkar je zavladal družbenim omrežjem in si tam ustvaril kredibilnost, kakršne ne uživajo niti najresnejši časopisi.

Včasih se je vedelo, po kateri časopis gre ljubitelj tračev in po katerega ljubitelj poglobljenih zgodb in reportaž. Seveda je bil vedno najbolje prodajan rumeni tisk; kako izmenjevati stališča o nečem, kar je avtor članka podrobno predstavil? Več si imamo za povedati o novi pričeski mlade dive in govoricah o ljubezenski aferi starega predsednika nove stranke.

Časopisi so gradili svoj “produkt” na vsebini, za katero so garali njihovi novinarji. To vsebino prodajali in bralci so cenili kakovost. Kakovost poglobljenih novic in tudi kakovost tračev!

Korporativno posiljevanje vsake medijske vsebine z reklamami in to, kako so družbena omrežja zradirala mejo med tračem in novico, nas je pripeljala do točke, ko smo preplavljeni z informacijskimi dražljaji, a grozno žejni neke splošno sprejete realnosti.

Kakovosten trač je zlata vreden! Trač je namreč ventil za sprostitev nabranega nezadovoljstva. Ves ta sodobni pod’n od trača, ki meša k “informiranju” novačenje k takim in drugačnim ideologijam, kvazi znanost, poveličevanje nekih “resnice” in poniževanje “laži”, pa seveda zraven na polno šopa reklame — tak trač ubija še zadnje kapljice človeškosti v nas.

Tu moram citirati Duška Radovića: “Borimo se za dostojanstvo i visok nivo svojega nezadovoljstva. Sramota je s čim vse so lahko ljudje nezadovoljni.”

Sramota je, na kakšne plehkosti padamo!

Celotna mašinerija umetne inteligence megakorporacij podpre bolne trače, če so profitabilni. Če niso, bodo ostali nevidni, naj so še tako resnični in dobri za človeštvo in planet.

Ko udari pandemija, kako se ne bi odzvali s paranojo? Zaupanje medijev je, žal, skrhano, kajti ljudje bolj zaupajo objavam prijateljev na družbenih omrežjih kot vse plehkejšim člankom vse slabše plačanih novinarjev v časopisih, ki več ne bi preživeli brez reklam.

Kakovosten trač si želim, ker ga ne more biti brez kakovostnih resnih novic.

Ne zamerite mi, prosim, če odprto povem, da v bistvu ne zaupam nobenemu viru. Zdi se mi, da nisem edini. Morda nas je celo večina takih, ki se sprašujemo: Kaj neki za vraga se dogaja?

Zdi se mi, da je nemogoče postaviti preprosto vprašanje in dobiti preprost odgovor. Vse je zamotano in zapleteno, kvalificirano in pogojeno … Bah! Nihče ni zares pristojen, nihče ne nosi odgovornosti.

Nekompetentnost javnih institucij se ne kaže v pomanjkljivih ukrepih — recimo v primeru covida-19 — ampak v splošni zmedi, za kaj se sploh gre.

Srhljivo se mi zdi, kako naivno in brez kančka dvoma se celotne države pridružujejo vsesplošni zgodbi o pandemiji.

Preden me napadete kot heretika, češ, kako si drznem podvomiti v resnico, ki ji pritrjuje večina znanstvene javnosti, prosim razumite, da ne pravim, da ima večina prav. Prosim le, da v interesu resnice dopusti nekaj prostora drugačnim stališčem.

Pa sem nazaj pri traču. Trač mi pomaga prevetriti stališča. Stališče, saj veste, točka, na kateri stojim. Točka, s katere oblikujem svetovni nazor. Če oba veva, kje stojiva, se lažje pogovarjava. Trač nama pomaga, da na stališča ne gledava preveč resno.

Če eno stališče postane edino dopustno, se mu po robu postavi drugo stališče, ki prav tako ne dopušča alternativ. En, dva, tri, pa smo v vojni.

Zato hočem nazaj zdrav, kakovosten trač. Rad bi izrazil svoje stališče o covidu-19, ne da bi bil avtomatično cenzoriran — rad bi pogovor o tem in ko izpihamo nujni bla-bla-bla, se lahko spustimo do dejstev ter jih lažje prebavimo. Brez tega, smo obsojeni na negotovost.

Dejstva so kot alkohol, ne sedejo dobro na prazen želodec.

Res je treba obuditi zdrav trač. Tole, kar imamo zdaj, krepi strah in primitivizen. In niti ne vemo, kaj je trač in kaj je res. S covidom-19 je sploh groza, ker še k sosedi na kavo ne moremo, da ji izpovemo svoja (kakovostna) nezadovoljstva.

Namesto tega svoja (plehka) nezadovoljstva izpihujemo tu, na družbenih omrežjih. Tu ni obraza. Ni odgovora. Ne odzivamo se v stvarnosti. Vse je virtualno, navidezno. Kako se nam ne bi zdel tak tudi take prekleti virus?

Cepil sem se! (4. 8. 2021)

Ta tekst v polnosti – s komentarji in svojimi odgovori nanje – objavljam ločeno, ker je zelo dolg. Dosežete ga s klikom na naslov.

Živela Jota! (15. 12. 2021)

Naša civilizacija cveti! Rešili smo že skoraj vse probleme. No, razen tistih, ki si jih delamo sami. Ampak tudi njih uspešno rešujemo vsak dan! No, nekaj stranskih učinkov je sicer tu, ti učinki imajo svoje stranske učinke, ampak načeloma nam gre vrhunsko, a ne?

Sreča mladoporočenke na spremljajoči fotografiji je najboljša možna upodobitev blaginje, ki nas spremlja v naši sodobni družbi.

Vsi okrog mene pokajo od optimizma in dobre volje. Politiki končno služijo ljudstvu, gospodarstveniki skrbijo, da ekonomija deluje za skupno dobro, za okolje skrbi cela vojska birokratov z najnovejšim podnebnim načrtom, strnjenim na kar 376.413 straneh dokumentacije, ki ne izključuje prav nikogar in ničesar. Stare bolezni smo tako dobro obrzdali, da smo prisiljeni odkrivati in izumljati nove, tako telesne kot duševne.

Sovražniki civilizacije se hitro lepijo na limance naših agencij, inšpekcij, odborov in inštitutov — vsi sovražniki po vrsti: človeški, ideološki, ekonomski, elektronski, ekološki in imunološki. V časopisih veliko pišejo o sovražnikih in včasih celo malce napihnejo probleme, a vse to je naše dobro, da jih ne jemljemo zlahka. Previdnost nikoli ni odveč!

Naši uspehi so tako fenomenalni, da se v novo jutro prebujam ob samih pozitivnih novicah. Grožnje sicer so, ampak k sreči zanje izvem še isti dan — ah, kaj isti dan, več dni vnaprej, še preden grožnja pokaže svoj pravi obraz.

Fantastično je to, da sem lahko glede groženj zaskrbljen že vnaprej, kajti jutri zna biti prepozno. Do jutri grožnje morda ne bom jemal resno, ne bom se je bal in ne bom dovolj skrbno upošteval predpisanih ukrepov — medtem ko znanstveniki raziskujejo in odpravljajo grožnjo in — kakšno razkošje — mi transparentno poročajo o rezultatih po zaupanja vrednih kanalih. Če mi kaj ni jasno, samo vprašam, in dobim prijazen razumljiv odgovor.

Katera družba je že kdaj v preteklosti videla kaj takega? In takšna raven splošnega zaupanja javnosti v stroko in politiko, neverjetno!

Za zdaj se ne ve, ali so grožnje res tako grozne kot so pokazale preliminarne raziskave, ampak o tem se veliko piše in debatira, da smo vsi kakovostno obveščeni in da vemo, da pristojni ne dopuščajo nobenega tveganja za nas. Točno tako, kot se za stroko spodobi.

Ko gre za naravne katastrofe, ne moremo dosti narediti. Glede valov beguncev tudi ne. Pa včasih se še najde kak diktator v kaki zabačeni državi, da pride k nam še kak val beguncev. Včasih prinesejo s sabo kakšno čudno navado ali celo kužno bolezen, ampak godrnjanje nad tem je znak nehumanosti. Treba jih je razumeti. Vse to so bolj izjeme kot pravila, saj razumete ,a ne?

Enako je treba razumeti milijarderje, ki v surovem kapitalizmu, da bi preživeli med ostalimi milijarderji, enostavno morajo biti del krutega boja ter kopičiti več in več. Brez izsekavanja nekaj pragozdov in zasajanja palm za olje pač ne morejo preživeti. Ne smemo biti nerazumevajoči — tudi oni so vredni empatije!

Narava se bo že pobrala, reveži prav tako. Saj so iznajdljivi, kot kažejo že tisočletja in tistih nekaj sto milijonov, kar jih je umrlo v epidemijah, lakotah in vojnah je neznatna žrtev za to, da danes lahko živimo v tako izjemni civilizaciji.

Vse današnje grožnje niso pravzaprav nič takega za našo super-civilizacijo. Ampak vseeno: bolje drži ga, kot lovi ga — bodimo raje na varni strani. Tveganje je za profesionalce, premijske zavarovance, ostali ostanimo zavaljeni v svojih foteljih in naše tveganje naj se dogaja le v virtualnih svetovih digitalnih valut, igric in casinojev.

Grožnje v materialnem svetu je treba jemati smrtno resno! Posebej grožnje, ki pridejo v povezavi z drugimi grožnjami — tudi če je možnost še tako tanka. Treba se je pripraviti na vse. Kaj pa veš, morda se naslednja poplava poklopi s potresom, valom beguncev, prho meteoritov in joto.

Jota je črka, ki se druži z alfo, beto, omikronom in delto. (Omega bo seveda zadnja, z njo se bo tale grožnja zaključila, tako ali drugače.) A če ne veste, je najhujša grožnja za nas v resnici jota …

Dosedanje raziskave jote kažejo, da ni zelo nevarna, ampak dragi moji, ne zaupajte tem raziskavam, ki pomanjšujejo njeno nevarnost! Jota se namreč širi z vetrovi, ne s kašljem in kihanjem.

Jota, kakšno naključje, ogroža slovensko tradicionalno istoimensko jed. Novi ukrepi, ki jih bo v naslednjih mesecih predlagala vlada, bodo namreč strogo prepovedali fižol v prehrani, da bi s tem preprečili širjenje jote. Analni testi, ki najbolj zanesljivo prepoznajo joto, so že v razvojni fazi.

Za vse z dokazili, da so v zadnjih treh mesecih prejeli vsaj štiri cepiva proti vsaj 50% ostalih različic, bo analno testiranje brezplačno in lahko celo izbirajo, kakšnega spola (in starosti) je medicinski delavec/ka, ki opravi testiranje. Za vse ostale ostaja testiranje plačljivo in poteka pred nakupovalnimi središči, kot doslej. Generalna pokrovitelja testiranja sta Zveza naturistov in Društvo ljubiteljskih proktologov.

SZO priporoča nošenje analnih mask (spodnjic iz posebne mikrotkanine), ki zmanjšajo možnost širjenja jote za 43%. Posebni filtrirni analni zamaški dosegajo celo 95% zaščito. Prednost zamaška je, da je enakovreden paličici za testiranje in ga lahko predložite medicinskemu delavcu/ki pred nakupovalnim središčem in si novi zamašak namestite sami.

Da ne grem preveč v podrobnosti, strategija boja proti joti stoji na temeljih prejšnjih strategij proti drugim črkam grške abecede in se bo nedvomno izkazala za velik dosežek znanosti.

Sinergija politike, gospodarstva, znanosti in izobraževanja skrbi za takšne stopnje varnosti, da je edino, kar me dandanes muči v daljni, daljni prihodnosti.

Recimo, da nas kdaj doleti kak res hud problem, ki daleč presega alfo, beto, delto in joto, problem, pri katerem nam družbeni zaščitni mehanizmi, ki nas danes tako lepo varujejo, ne bodo na voljo, kako se bomo takrat sami obvarovali? A bomo še znali? Se bomo zmogli nasloniti drug na drugega? Bomo znali videti problem, ne da nam sredstva javnega obveščanja s prstom pokažejo nanj?

A brez strahu! S tako lepo podmazanimi sistemi — na globalni ravni, ki jim je iskreno mar za prav vsako človeško življenje, naj gre za bogataše ali reveže, site ali lačne — za našo varnost pred joto bo poskrbljeno. S takimi sistemi varovanja se naši civilizaciji odlično piše. Nič bat, prst nam bo še naprej kazal na probleme in nas povlekel za brado, ko nam misli odtavajo proč.

No, nekateri neumneži sicer mislijo, da je boljše živeti ob bolezni in niti ne vedeti, ali nas pesti ali ne. A to je bedasto. Nujno je vedeti, koga pesti in koga ne, nujno je preventivno ukrepati. Zresnimo se, no! Jota prihaja, ne smemo se sprostiti, ne smemo jote jemati zlahka.

Moramo zaupati sistemu in mu krepiti moč, da nas še naprej varuje pred vsemi grožnjami. Prišel bo dan, ko bomo nostalgično gledali nazaj na joto in se spominjali teh lepih časov, medtem ko nas bo naš fantastični sistem varoval pred še mnogo hujšimi grožnjami, ki so pred nami.

Jebi ga, tako pač je, da resni problemi terjajo resne rešitve in smrtno resno držo ob tem. Zapomnite si: to je edini način, da premagamo joto!