Ah, ta Amerika …

Ne znam v besede prenesti žvrgolenja ptic vsako jutro ob 4.30. Glasov, ki jih v Sloveniji ni. Ena ptica preprosto ponavlja višji in nižji ton. Toda občasno doda še znižana dva tona v enakem razmiku. So jutra, ko ležim v postelji in poskušam uganiti, kdaj sledita znižana tona. Nikoli ne uganem. Včasih večkrat ponovi celotno melodijo štirih tonov, potem pa dolgo ponavlja le prva dva tona. Všeč mi je, ko zapoje vse skupaj. Pol tona med prvim in drugim delom doda neko melanholijo, ki mi ob svežih junijskih jutrih neskončno paše.

Do 6. ure se žvgolenje umiri. Sončni žarki osvetljujejo okno prikolice skozi krošnje dreves in jutranja meditacija na ptičje petje se prelevi v razmišljanje o delu. Tu sem, da pomagam dragi graditi hišo. Današnje poslanstvo je lesena fasada okrog vrat na zahodni strani hiše. Odločila se je za diagonalno montažo, ki je zahtevnejša, a bolj estetska. V glavi izračunavam kote in se trudim kombinirati razrez desk tako, da bo čim manj izgub.

Deske sva lani jeseni požgala in premazala z lanenim oljem. Japonci tej tehniki pravijo šoj sugi ban. Hiša bo črna z rdečkasto-rjavimi lisami, bomo pa še videli, kakšne odtenke bo dodal čas. Od saj imam izsušeno kožo, a raje delam brez rokavic, ker sem lahko bolj natančen. Delo mi je všeč, posebej zato, ker moram biti pozoren na podrobnosti.

Vmes se sprehodim do travnika slab kilometer proč (pol milje) in se najem gozdnih jagod. Tu so drugačne kot v Evropi. Na živce mi gre, ker se odtrgajo skupaj s pecljem in je treba drobne plodove odgrizniti. Naj sem še tako divjak, ne maram žvečiti jagod skupaj s peceljčki!

Pol milje na drugo stran od ekološkega naselja, kjer nastaja Cynthiina hiša, je vas Cabot. Ali mestece. Tu je vse raztegnjeno in razpršeno, naselja nimajo centra in si je po par trgovinicah in pošti ob glavni cesti težko predstavljati, koliko prebivalcev šteje celoten kraj. Do centra se je najprijetneje sprehoditi po gozdni poti, ki pozimi služi kot cesta za motorne sani. Gozd je prepreden s potmi, ki so poleti pretežno zaraščene, pozimi pa jih uporabljajo domačini za turno smuko.

Cabot je sicer znan po vsej Ameriki po siru, toda mlekarna, kjer ga delajo, se mi zdi — no, za tukajšnje razmere — res majhna. Kako je mogoče, da tu delajo sir, ki ga uživajo po vsej državi? Mogoče je za to zaslužna njihova produktivnost in dober marketing?

Tu človek res vidi, kaj je to marketing: v garaži za potrošnika naslikaš podobo raja in mu prodaš izdelek s sanjskim dizajnom. Ko govoriš pred kamero, poskrbiš za pravo ozadje in nastopaš tako, kot le Američani znajo: z blaznim prepričanjem, da ti vsi kimajo, tudi če se ti le bežno sanja, o čem govoriš.

Zgovornost brez meja

(Mnogi) Američani radi govorijo. V povprečju se mi zdijo bolj ekstrovertirani kot Slovenci, seveda pa se tudi tukaj najdejo introvertiranci.

Ti, s katerimi se srečujem, imajo radi, ko jim postavljam vprašanja in jih poslušam. Če ne kažem zanimanja, izgubljam točke. Kolikor koli sem ljudem zanimiv (kot Evropejec, bosonogec, fekolog ipd.), se ne palijo name toliko, da bi me kar naprej zasliševali in ne bi dali vsem sorazmerno enako časa, da povejo kaj o sebi. Pogovor tako ves čas teče v vse smeri in imam priložnost izvedeti marsikaj o ljudeh, ki jih srečujem.

Dva prostovoljca, na primer, ki to poletje pomagata v ekovasi, sta nedavno diplomirala na Harvardu. Njuna sošolka je bila tista punca, ki je brala poezijo na inavguraciji Joa Bidena. Svet je res majhen. Lepo je videti, kako mlada diplomiranca s prestižne univerze potujeta po WWOOF kmetijah in nabirata življenjske izkušnje v prizemljenih, ekoloških projektih.

Ustanoviteljica ekološkega naselja Headwaters, kjer ju srečam, je upokojenka, a je še vedno zelo družbeno angažirana — bila je denimo na ladji Greenpeacea, Rainbow Warrior (tisti stari, ki so jo Francozi potopili leta 1985). Organizirala je flotilo jadrnic v New Yorku v dobrodošlico Greti Thunberg. Tu v Vermontu pozna vse živo in se vključuje v take in drugačne pobude, prej pa je delala kot prostorska načrtovalka, zato dobro pozna gradbeno zakonodajo, kar pri oblikovanju ekološkega naselja pride še kako prav. Zelo rada deli svoje izkušnje in pripoveduje izredno zanimive zgodbe o tem in tistem.

Photo: Gwendolyn Hallsmith

Med zgovornimi je tudi Oliver, mladi podjetnik (polagalec lesenih podov), zelo razgledan in vedno nasmejan. Oliver v delno zgrajeni hiši gosti mizo za ping pong in namizni nogomet, zato se hrup in smeh slišita do pozno v noč. Namizni nogomet je prispeval lastnik lokalne trgovine, a z njim ni noben užitek igrati, ker vedno zmaga — tudi če igra z levo roko proti dvema. Ob pivu ali dveh beseda hitro steče o življenju v teh krajih: kako ni več niti približno toliko krav, kot jih je bilo nekoč, kako težko si je privoščiti hišo ob nemogočih cenah zemljišč in gradbenih materialov, kako veliko ljudi živi na pragu revščine, kako izjemno zatočišče so skupnosti v času osamljenosti …

Pogovori ob ognju in ob obrokih so sproščeni, razodevajo marsikaj. Mnenja o politiki, o raznih družbenih pojavih, gospodarstvu, okoljskih temah, zdravju itd. so zelo raznolika in včasih močno polarizirana. Kot sem videl že v marsikateri polikulturni družbi, se ljudje vzdržijo pogovora o občutljivih temah, ko vedo, da je ob njih nekdo, ki stoji na drugem bregu. Demokrati, recimo, ne bodo govorili grdo o republikancih, ko je med njimi republikanec — in na gradbišču se kaj hitro zgodi raznolikost takih in drugačnih političnih, verskih in drugih opcij.

To mi je po svoje všeč, a po drugi strani me spominja na Jugoslavijo, kjer smo podobno držali razne napetosti v predalih, potem pa je nekega dne piskru odneslo pokrov. Ne vem, ali se lahko kaj takega zgodi v ZDA, a razkol mnenj in politizacija stališč je očitna. Vprašanja rasne pravičnosti — in v istem paketu pravičnosti v odnosu do tudi najbolj obskurnih manjšin — vodijo v cele verbalne vojne med posameznimi skupinami.

O vsem tem pričajo milijoni in milijoni čivkov, člankov, videov … družbena pravičnost še nikoli ni stala tako dominantno v medijskem prostoru in hkrati tako izumetničeno. Včasih se je zatirani postavil proti zatiralcu s pokončno hrbtenico, ponosnega pogleda, ne da bi pokleknil pred njim. Danes razvajena mularija razglasi neko izjavo za “mikroagresijo”, iz tega napletejo zgodbo o sistemskem zatiranju, zato v krdelu obkrožijo “prestopnika” in ga oblajajo. Redko v živo. Danes se vse to dogaja z varne razdalje družbenih omrežij, a to vendarle povzamejo splošni mediji. Sledijo neskončne debate, tarnanje in jokanje, kdo je večja žrtev.

Medijski prostor je izgubil funkcijo obveščanja, postal je prostor tožarjenja, kazanja s prstom na domnevne krivce za ne vem kakšne vse nepravičnosti, kresanja nekih plehkih mnenj ipd. — to je za zgovorne Američane vrhunsko! “Bla, bla, bla …” polni TV programe in spletne video platforme bolj kot kadar koli v zgodovini. Današnji internet je resničnostni šov “Plešasta pevka” s petimi milijardami igralcev.

Poselitev po ameriško

Ko se peljem z avtom skozi tukajšnjo pokrajino, razumem, kako nedavna je poselitev tega prostora — z “zahodnjaško” kulturo, seveda. Hiše so lahke, preproste, precej je mobilnih hiš, ljudje jih ne postavljajo v prepričanju, da bodo tu ostali. Vsaj tako se zdi. Mesteca in vasi so prehodni, pretočni, kajti avto je kralj.

“Center” Montpelierja, glavnega mesta Vermonta, je prometna cesta s par semaforji. Pri enem lahko zavijete levo proti Capitolu, kjer je večji odprt prostor s travnikom. Tam se včasih zgodi kakšno zborovanje ali protest. Center je zgoščen, a manj, kot v evropskih mestih. V okolici se poselitev postopoma razredči in razgubi, da je težko reči, kje je konec “mesta” in kaj je tisto, zaradi česar bi naslednjemu grozdu hiš in bencinski črpalki rekel “naselje” in kje se eno konča, drugo pa začne.

Ameriške sanje so: hiša na samem z dovolj zemlje naokrog, da te nihče ne moti, moj košček svobode pod soncem! Ko se peljem po kaki vaški cesti, lahko po številu poštnih nabiralnikov ob cesti razberem, koliko hiš se skriva v gozdu, kamor vodi ozek makadam. Med sprehodom zavijem na kakšno od teh cestic in po kilometru vijuganja najdem le pol hiš; ostale so skrite globlje v gozdu in do njih vodijo dodatni zasebni dovozi.

Tako razpršena poselitev pride z davkom: priključki so dragi. K sreči je v Vermontu veliko dežja in do podtalnice ni treba dosti vrtati, zato imajo hiše običajno kar lastne vrtine za pitno vodo. A ko razmišljam o vseh kilometrih (ali bolje rečeno miljah) kanalizacijskih cevi, električnih in telekomunikacijskih kablov, mi je jasno, zakaj bo podeželje vedno zaostajalo za visoko-civilizacijskim razvojem. Infrastruktura za vsako bivalno enoto je preprosto predraga. Saj verjetno je tudi bolje tako, da je podeželje preprostejše in v smislu tehnologije “zaostalo”. Sprijazniti se je treba s počasnim internetom in večjo samozadostnostjo, ampak na pozitivni strani so čist zrak, voda, narava …

Toda potrošništvo prežema ZDA in ekonomija je preveč odvisna od potrošnje, da bi bila samozadostnost zares neka stvar. Gospodarstvo je nekajkrat bolj napihnjeno kot pri nas, kar se odraža v cenah nepremičnin, gradbenega materiala, dela itd. Težko ali celo nemogoče je mlademu človeku, ki šele začenja kariero, zaslužiti dovolj, da si privošči povprečno stanovanje in zmeren standard bivanja, kaj šele, da si postavi lastno hišo, dobi pri banki hipotekarni kredit in zaživi na svojem.

Gradnja po ameriško

Preprosta tehnika gradnje se mi zdi prav super. Osnove so logične in omogočajo razumevanje vloge vsakega dela hiše: temeljev in osnovne konstrukcije, strehe, napušča, gibanja zraka, vode, snega, leda, pare, toplote … Streha je standardno pločevinasta — montaža simpl ko pasulj. Osnovna konstrukcija je iz plohov 5×15 cm (2×6 inčev), montaža simpl ko pasulj. temelje pač vliješ, tu je nenadomestljiv armiran beton. Med plohe gre izolacija, notri omet, zunaj “siding” iz desk in to je to.

Zaradi obilice snega pozimi tukaj ne montirajo žlebov in ker je tudi poleti dež pogost, ne zbirajo deževnice.

Vsaka hišna enota stoji zase. Ne konstrukcijsko ne estetsko se ji ni treba prilagajati sosednji — no, tu na podeželju. V večjih krajih pravila vendarle so, a glede na to, kar mi pravijo domačini, so postopki manj zbirokratizirani kot v Evropi in tudi neprimerno cenejši.

Zelo pragmatičen je tudi način dela na gradbišču in prilagoditve so precej hitro izvedljive, recimo nova odprtina za vrata ali okno ipd. Sprememb smo naredili kar nekaj v teh treh mesecih in so šle kar gladko. Pa ni treba nobene priglasitve za spremembe!

Čudim se, kako hude pasove za orodje imajo nekateri delavci. Na pasu so nujno: meter, marker, kladivo, olfa nož, kvadratni trikotnik, žeblji, vijaki, dleto ali dva, izvijač ali dva … so pa bili vmes tudi možje, ki so na razširjenem pasu/nahrbtniku nosili baterijski izvijač, baterijsko žago itd. — kot kaki superkomandosi. Doma pasa za orodje nikoli nisem uporabljal, tukaj pa sem nanj kar hitro navadil: vse je pri roki, ničesar ni treba iskat. Naučil sem se marsikaj o gradnji tako v smislu materialov kot načina gradnje. Z malo zdrave pameti ni težav, pa tudi izkušnje od doma so prišle še kako prav.

Skupnost v Belfastu, ki se je povsem odrekla elektriki.

Divja Amerika

K sreči se je našlo tudi dovolj časa za potepanje po naravi. Par fotografij sem že objavil tukaj, še nekaj pa jih dodajam spodaj …

Vermont leži na severovzhodu ZDA ob meji s Kanado. Na zemljevidu ga ni lahko najdi, velik je namreč kot Slovenija — palček v primerjavi z večino drugih zveznih držav. Redka poseljenost (600.000 prebivalcev) pomeni, da je tu veliko divjine. Kdor ima rad naravo, se zlahka ne naveliča gozdov, travnikov, rek in jezer. Za Vermont tudi pri nas slišimo, kadar kdo omenja znanega politika Bernieja Sandersa.

Najvišji vrh, Mt. Mansfield, je visok 1339 metrov, okoli njega pa je še vrsta drugih podobno visokih vrhov. Ne sliši se tako dosti, a pri tukajšnji klimi in vdorih polarnega zraka je to veliko, o čemer priča gol skalnat vrh, do katerega po zahodni strani vodi ducat pohodniških poti, po vzhodni strani pa žičnica od kraja Stowe, ki je znan po mondenem smučarskem središču. Dnevna smučarska karta je draga (160 dolarjev), pa tudi sezonska ni prav poceni, zato tu ne smuča ravno vsak. Naokrog so, seveda, tudi ugodnejša smučišča.

Jezero Champlain je veliko za dve madžarski Blatni jezeri in ponuja obilo možnosti za vodne športe, tudi surfanje (jadranje na deski), ampak se ne zanesem na vetrovne napovedi, pa še dela je bilo preveč, da bi si šel privoščit solo izlet za to, da bom mogoče surfal.

Tu mi je jasno, kako ugodno podnebno anomalijo ustvarja v Evropi zalivski tok, ki zagotavlja relativno milo podnebje vse do Skandinavije. Montpelier je na isti zemljepisni širini kot Zadar oz. Zenica, toda v Montpelieru je šele desetega julija zacvetel bezeg.

Privoščiva si štiridnevni izlet do Atlantika. Obiščeva dve skupnosti v mestu Belfast in nacionalni park Acadia, prenočujeva pa v simpatičnem Deer Isle hostlu v obsežnem arhipelagu, znanem po jastogih.

Hostel je preprosta lesena hiša z nekaj sobami. Elektriko daje nekaj sončnih celic, lastniki nimajo mobilnega telefona. Stranišča so kompostna. Toplo vodo greje kompostni kup. Bogat vrt pred hišo oskrbuje kuhinjo z odlično zelenjavo.

Obiščeva še eno skupnost, ki živi brez elektrike. A ti so res povsem brez. Še tiste sončne celice, ki so prej bile na hiši, so dali stran. Prespiva v hiški, ki ji pravijo knjižnica, razumljivo zakaj …

Na deževen dan obiščeva Isle Au Haut in rangerji naju sprašujejo, ali misliva resno na pohod po takem vremenu — rečeva, da ja. Mistične meglice zavijajo otoček in čeprav z 200 m visokega vrha ni nobenega razgleda, je potepanje nekaj posebnega — nobene duše, le midva in divjina.

Za obisk Acadie, po drugi strani, sva izbrala idealen sončen dan. Povzpela sva se na nekaj vrhov s prekrasnimi razgledi, obiskala priljubljeno peščeno plažo in manj priljubljeno skalnato, se okopala v jezeru …

Povsem zadnji dan obiska v ZDA me je navdušil Green River Reservoir State Park. Jezero, veliko približno kot naše Bohinjsko, je povsem obraščeno z gozdom, na voljo je le ena dostopna točka, kjer je možno do vode s kajakom ali kanujem ali supom ipd. (prepovedani so motorni čolni). Zanimivo je to, da je ob bregovih jezera rapršenih 27 prostorov za kampiranje, do katerih je edini možni dostop s plovilom na vesla. V poletnem času so vsi zasedeni.

Veslanje po celotni dolžini jezera in nazaj, skok v osvežujočo vodo in lepa porcija borovnic — kako bi lahko bolje preživel zadnji dan v ZDA? Za piko na i še odlična večerja v enkratni družbi, potem pa spat in zgodaj zjutraj na pot. Evo, po tednu bivanja v Sloveniji se opominjam, kako fenomenalni trije meseci so za mano …