Kalifornija gori. Že tretje leto zapored …
Eno najbogatejših gospodarstev na svetu plačuje davek na neumnost. Neumnost, imenovano privatizacija javne infrastrukture: v tem primeru električnega omrežja.
Sem na varnem, na vzhodu, sredi bujnih gozdov, kjer dežuje vsak drug dan in izpod stopal poslušam čmok, čmok…
A tudi tu je kristalno jasno, da sem v ZDA. Razdrobljenost me spremlja na vsakem koraku: urejeni balončki zasebne lastnine, vmes pa divjina in mreža cest.
Sanje o lastnem mestu pod soncem, svoji svobodi, kjer me nihče ne vidi in mi ne teži, se odražajo v načinu poselitve. In povsod table: Zasebna posest, prehod prepovedan!
Zemlje je, kolikor hočeš, zarašča jo mlad gozd. Izsekaš si jaso in postaviš, kar želiš, kakor želiš. Zakonodaja je ohlapna, strogih pravil ni, zato je možno postaviti hišo praktično sredi gozda in iz kakršnih koli materialov.
Poceni gradnja za drago bivanje
Stare hiše so lesena ogrodja, podeskana zunaj in znotraj, ter komaj kaj izolirana — z 2-10 cm stiroporja ali steklene volne. Novogradnje k enakemu ogrodju dodajo ceneni SIP (structurally insulated panels).
SIP sta dve OSB plošči, vmes pa našpricana ekspandirana poliuretanska pena. Bogatejše hiše dajo za zunanjo fasado pobarvane deske, revnejše pa imitacijo v plastični izvedbi, na notranji strani so gips plošče in barva. Za kritino je standardna pločevinasta streha kot pika na i. Majhno hišo se da postaviti v par tednih. Hitro, lahko in poceni je nuja, ker je bivanje v vsakem primeru drago.
Nazadnje je treba v notranjost cenene lupine nabutati kup sodobne robe, vključno z ogromnim plazma TV-jem, mikrovalovko, opremo za dvajset športov in hobijev, polne omare oblačil, igrač itd. itd.
Velikanski avti, džipi, polkamioni, SUV-ji stojijo ob hišah in v garažah ter dajejo uvid v prihodnost sveta, kjer gospodarska rast zahteva rast vsega. Bivališčem ne raste le velikost ampak tudi cena na m2, zato so ljudje vse bolj zadolženi in pod pritiskom hipotek.
Bogata gospodarstva držijo svojo visoko “ceno” z nesramno visokimi cenami nepremičnin. S tem se podraži tudi vse ostalo.
Težko razumem, kako družine preživijo ob minimalni plači, saj so cene blazno visoke, zlasti osnovni strošek bivališča. Najemnina za enosobno stanovanjce za samsko mati in otroka — ki spita v isti sobi, da se razumemo — je več kot 1500 dolarjev, marsikje tudi nad 2000. Plača, na katero lahko računa samska mama na malo več kot minimalcu, je 2500 dolarjev (bruto).
Ni drago le stanovanje. Vse je drago: hrana, servis avtomobila, šolnina, zdravstvo… Ja, v ZDA se vse plača!
Ne izjemnost, samo drugačnost
A razumete funte, pedi, čevlje, milje in Fahrenheite? V ZDA jih morate. Funt je 453,6 g, kar je pomembno vedeti v trgovini. To je namreč cena ob izdelkih. Navajen sem na slovenske cene, zato me 4 dolarji za funt paprike ali 2 dolarja za funt krompirja pretresejo.
Pa še to je, da so cene navedene brez DDV!
To se lepo vidi v restavracijah, kjer je pizza, recimo, na jedilniku 16 dolarjev, a na računu pride zraven še davek, pa neizogibno je povrhu dodati 10-20% napitnine. In je pizza takoj 23 dolarjev, pivo 7, capuccino 5 itd. Sem kupil zavitek za 8 dolarjev, a se je izkazalo, da dodatke računajo posebej po 1-3 dolarja za vsakega od njih. Plus davek in sem bil na 25 dolarjih… Uf!
Dodana vrednost na izdelke in usluge je vse višja in višja, predvsem zato, da je možno kriti prej omenjeni nepremičninski balon.
Ker so prebivalci razpršeni, morajo ceste biti povsod. Nimam občutka, da je hiš tako veliko, a ko pridem na cesto, je avtov precej, na večjih prometnicah pa so zamaški standard. Pešcev skorajda ni, razen v mestih.
Drugačno je tudi to, da marsikje v trgovinah in restavracijah ni dovoljeno biti bos. Vsaj tako pravijo uslužbenci. Razlogi, ki jih navajajo nimajo nobenega smisla, a kregati se ne želim, zato bodisi stopim ven ali pa nataknem sandale za teh pet minut. V naravi sem tudi v ZDA svoboden!
Turizem je pomembna panoga na goratem severu, kjer je na marsikaterem večjem hribu smučišče. Stowe, nedaleč od kraja, kjer bivam, ponuja eno boljših smučarskih izkušenj. Dnevna karta, sitnica: 140 dolarjev. Če dodate še kak čaj in obrok, ste na 200, da o nočitvah ne govorimo.
Kako se umiriti …
Spet gledam te hiše, pa me sploh ne prepričajo. Narejene so, kot da ti ljudje niso prišli za dalj časa. Nemirni nomadi so, kmalu bodo šli naprej. Ali pa razumejo, da doma ne bodo prav dosti, ker morajo biti več kot pol dneva v službi ter na poti tja in nazaj skozi prometni zamašek.
Celo v večjih krajih, kjer je gradbenih pravil več zavoljo celostne podobe mesta, opažam zlizanost lahkih gradenj in pomanjkanje centra. Manjka mi orientir.
Mesteca niso narejena za daljše postanke. Ceste so kot brzice, ki mimoidoče odnesejo naprej; vmes ni jezerc v obliki trgov, kjer bi se tok upočasnil in me povabil k postanku, zasidranju v duha prostora.
Ne, duh mesta ne miruje, zato tečejo naprej tudi njegovi prebivalci in obiskovalci.
Odmaknjeni od sveta
Razumem, zakaj je tako. ZDA so ogromen balon z lastnimi notranjimi zakonitostmi. Vse ostalo, kar se dogaja na Zemlji, je tako daleč stran. ZDA imajo dovolj svojih notranjih problemov … in ponotranjenih zunanjih problemov. V ZDA se mi zdijo zunanji problemi relevantni šele, ko postanejo notranji.
Osebna svoboda biti, delati, kupovati, uživati brez vmešavanja kogar koli — ta vidik kulture mi ne da miru.
Zagledanost v “jaz in moje” ter brezbrižnost in celo brezobzirnost do okolice je srhljiva. Iluzija navidezne varnosti je strašljiva.
Ne vem, ali je kdo v večji ogroženosti kot ti ljudje, ki so popolnoma odvisni od dvojega: kompleksne državne infrastrukture in visoke stopnje osebne gmotne preskrbljenosti. Odvisnost od sistema zna biti še kako nevarna! Tu potrebujejo neodvisnost bolj, kot kjer koli.
Narava kaže zobe!
V Kaliforniji se kažejo posledice… Kot je ena ženska napisala na Facebooku:
Stanje je takšno: Ni semaforjev. Ni črpalk. Ni trgovin. Ni šol. Ni interneta. Ni bank. Ni bankomatov.
Ni prav dosti možnosti, da napolniš tisto, kar ni bilo napolnjeno.
Vse je zaprto. Ni lekarn. Bolnišnice verjetno obratujejo z generatorji, nekatere bolnišnice pa so celo evakuirali.
Ljudje ne morejo delati, iti v šolo, izvajati svoje posle.
Zvezdno nebo je bilo prekrasno včeraj ponoči v popolni temi. Ampak prepričana sem, da se ljudje počutijo izolirane, pretresene in zaskrbljene, kaj sledi — kratkoročno in dolgoročno.
Milijarde so izgubljene za toliko ljudi. Njihova življenja so zamrznjena zavoljo predpotopne zlobne korporacije in njenega zastarelega, nevzdrževanega omrežja. …
Sem nazaj v mestu, toda ko sem se zbudila v jutro z rjavim dimom na obzorju in dvema helikopterjema nad glavo sem pomislila: to je vojna.
In potem sem pomislila še: Narava končno pritiska nazaj.
Večina severnega zaliva in precejšnji del vzhodnega sta zaprta. Sredi jutra je nastal prometni zamašek, ko so se ljudje zlili v mesto. V San Francisco, kje vse obratuje, kajti tu nimamo divjih požarov (oz. sploh komaj kaj divjega).
Jutri naj bi spet začelo močno pihati.
Jasno je, da nismo primerno pripravljeni na to. Niti ne vem, kam je šlo 180.000 evakuirancev z območja Sonome. Tisti z veliko sredstev so imeli možnosti, tisti brez pa ne. …
Evakuacije z avtomobili vodijo v prometne zamaške, ki v trenutku, ko je težko priti do goriva, končajo v čistem neredu. … Brez pametnega telefona ni mogoče spremljati, kaj se dogaja, mnoge bazne postaje so izključene, redko kdo pa še ima fiksno linijo.
Utesnjeni smo fizično in informacijsko. Potem so tu ljudje z zdravstvenimi težavami in invalidi, ter taki, ki so finančno že tako na samem robu in bodo zdaj pahnjeni v izgubo službe, doma ali celo obojega.
Kalifornija je sedmo največje gospodarstvo na svetu. Prav tako je zona katastrofe. To je podnebni kaos. To ne more biti nova norma.
Kakšno prihodnost si želimo?
Je to smer, v kateri si želimo kot država? Ali kot občine, mesta, skupnosti?
Pritisk k nenehni rasti je blazen. Napihovanje cen nepremičnin prav tako. Nuja kulturne prilagojenosti je drastična. Odvisnost od elektrike je bolna.
Vztrajnost sistema vleče družbo v smeri, v katero si nihče ne želi: v razosebljenost, osamo, nesmiselno garanje, stres, odvisnost, neumnost …
Je to res nujno? Je to davek, ki ga moramo plačati za “razvoj”?
Tu dodajam sliko, ki sem jo ujel na letališču v ZDA: pobič v vesoljskij copatih. Čemu, za vraga?! Zame je to znak dekadence sistema, saj se mora fant dokazovati pred vrstniki kot vesoljec, ne kot človek.
Nekaj v tem hudo smrdi!
A alternative obstajajo! Opisal sem jih v knjigi Slovenija: navodila za uporabo.
V ZDA razmišljam, kako bi napisal navodila za tukajšnjo stvarnost, in ugotavljam, da jih ne morem. Misija nemogoče. Bojim se, da so šli že predaleč.
O tem berem v članku v New York Times It’s the end of California as we know it:
Imamo napačen dizajn, stavimo na napačne tehnologije, imamo napačne spodbude in smo osedlani z napačno kulturo. Temeljna ideja tega prostora je brezmejnost – miljo za neskončno miljo ličnih hiš, povezanih z avtocestami in neizoliranimi daljnovodi, ki se raztezajo daleč v gozdnate hribe. Naš celoten življenjski slog je zgrajen na vrsti mitov — mitu o neskončno prostora, neskončno goriva, neskončno vode, neskončno optimizma, neskončno dosega navzven in neskončno brezplačnega parkiranja.
Za boljšo prihodnost je nujno stopiti skupaj, dokler je to še mogoče. Menim, da se v Sloveniji to še da. Naš balonček je majčken in je iluzije lažje razbliniti.
Ne bodimo neumni. Ne predajmo se sili privatizacije, ki siromaši skupno, da se bogatijo zasebniki. Nasedli smo že dovoljkrat, zato bi lahko vedeli, da je neumno zaupati brezdušnim pohlepnežem, naj so še tako nasmejani in polnih ust obljub.
Ko bo naslednje poletje tudi v Sloveniji spet gorelo, ko bo udaril žled in razdejal gozdove, iz davčnih oaz ne bo priteklo nič. Podjetja bodo šla v stečaje in bo še ta denar izpuhtel v meglo. Odgovorni bodo potuhnili glave.
Kdo bo odgovarjal? Vsi vi, ki boste prijeli za lopate in žage in se lotili sanacije, ker vam je mar za ta sveti prostor pod soncem, ki mu pravimo Slovenija.
Dokler nas je še dovolj takih, je to prostor, v katerem je vredno živeti.
Nara, hvala ker ozaveščaš, hvala ker ti je mar, hvala ker ceniš in ljubiš Slovenijo. NARA, SRČNA HVALA!