Odločnost, dobra pripravljenost in malo sreče, pa je marsikaj mogoče!

Tole pišem iz udobja lesene hiše sredi vermontskega podeželja — praznujem trenutek, saj mi je uspelo priti do sem. Zakaj sem potoval tako daleč? Ljubezen čez lužo, saj razumete.

Tukaj je zgodba o poti, h kateri moram dodati eden mojih priljubljenih citatov: »Pustolovščina je le neprijetnost, ki jo pravilno razumemo. Neprijetnost je le pustolovščina, ki jo narobe razumemo.«

 

Najprej raziskava trenutne situacije

Internet nudi veliko koristnih podatkov in tudi zgodb parov, ki se jim je po dolgem času uspelo ponovno srečati, recimo v člankih, kot so ta, ta in ta. Ampak nihče ne nudi podrobnega opisa vsega, kar je potrebno za uspešno pot.

Kako torej do zanesljivih podatkov? Ključni referenci sta vsekakor spletni strani CDC – evropska in ameriška – kamor vas bodo napotila poslaništva, če se boste pozanimali pri njih. To sem seveda storil.

Z ameriškega poslaništva v Sloveniji so mi zgolj citirali podatek s spletne strani:

“Vstop v ZDA je na splošno ustavljen za tuje državljane, ki so bili v 14 dneh pred prihodom v ZDA v 26 državah, ki sestavljajo schengensko območje (vključno s Slovenijo), v skladu z razglasom predsednika ZDA.”

Na spletnih straneh najdete tudi izjeme in namige, kako zaobiti to omejitev. S slovenskega poslaništva v ZDA so bili obširnejši in so potrdili, kar sem bral v raznih člankih. Iz odgovora je bilo jasno, da bom lahko potoval, če bom:

  • imel vse potrebne dokumente za pot
  • (vsaj) 14 dni pred potovanjem izven schengenskih meja (z dokazili)
  • na poti do ZDA zaobšel letališča, ki so znotraj Schengena
  • preživel teh 14 dni v zadostni karanteni (zato, da bom zanesljiveje…)
  • …dan pred potjo negativen na PCR testu

(Potoval bi lako tudi iz Schengena, če bi bil s partnerko poročen, če bi imel pomembno poslovno pot ipd., a v tem primeru je v ZDA nujno pristati na enem od 15 letališč. Tega pogoja nisem izpolnjeval, torej sem moral najti drugo pot.)

Na spletnih straneh, prek katerih sem navadno kupoval letalske karte (kiwi.com ipd.) so se podatki o letih tako čudno spreminjali, da sem se odločil rezervacijo opraviti neposredno pri letalski družbi. Izbral sem Turkish Airlines, ker jih poznam in ker letijo iz Zagreba ter nudijo lete do mnogih krajev v ZDA. Druga opcija bi bil Air Serbia iz Beograda, ki leti direktno do New Yorka — a zame je bila prva opcija enostavnejša in tudi dosti cenejša.

Nenehno sem spremljal razmere in v začetku oktobra bil par dni na trnih, ko so se začela zaostrovanja ukrepov. K sreči ni šlo tako daleč, da bi se zaprle zračne poti do ZDA tudi iz izvenschengenskih evropskih držav.

Najbolj zoprno je bilo to, ker se je šele, ko sem premagal eno stopničko, odprl pogled na naslednjo; vsaka stopnička je skrivala svoj “da” ali “ne”, a to sem moral sprejeti in biti pripravljen na morebitni “ne” na kateri koli točki. Recimo, da bi bil na PCR testu pozitiven — to bi seveda pomenilo še dva tedna karantene in negotovosti — a ponovil sem si: Kdor riskira, profitira!

Zaupanje in … akcija!

Neznank in tveganj je bilo precej, a sem se odločil, da se bom pač dobro pripravil in potem sledil nujnim korakom v upanju, da se bo vse dobro izteklo.

Natisnil sem predstavitev svoje poti, da ga pokažem uniformiranemu osebju, če bi kaj spraševali. Dodal sem vse naslove, kjer sem bil, vključno s telefonskimi številkami in maili gostiteljev. Natisnil sem potrdilo o plačilu turistične takse. Napisal sem, kako in kje bom v karanteni po prihodu v skladu s predpisi zvezne države Vermont. Natisnil sem tudi odgovor slovenskega poslaništva v ZDA. Natisnil sem letalsko karto in rezervacijo za rent-a-car ter vlogo ESTA (ki je bila veljavna še od prej). Registriral sem se za PCR test v Vermontu teden dni po prihodu. Aha, sklenil sem tudi potovalno zdravstveno zavarovanje za dva meseca.

Sledila je karantena na Hrvaškem.

Ko sem s svojim avtom (da se izognem še več javnega transporta, kot je nujno) vstopal na Hrvaško, sem hrvaškim policistom na meji pojasnil, kam grem, in prosil, da mi udarijo žig v potni list. So rekli, da bom prejel SMS in da to potrjuje moj vstop. Vseeno sem prosil za žig, ker potujem v ZDA — za ziher, da ne bi imel težav na meji.

Policistka se je nasmehnila in me vprašala, če bi ga rad na kakšno posebno stran. Sem rekel, da to ni bistveno. Pa je odprla eno prvih strani in ga močno udarila na sredino strani, mi pokazala potni list: “Evo, u centru, je’l u uredu tako?” Hvala, sem odvrnil in se namehnil nazaj. Moral sem jim tudi povedati, na kateri lokaciji bom v karanteni. Tega, kje sem bil in ali sem res bil tam, potem nihče ni preverjal.

Konec septembra sem se dogovoril s prijateljico na hrvaški strani Istre, da prebijem ta dva tedna pri njej s tem, da na koncu dobim od nje potrdilo o plačilu turistične takse za ta dva tedna.

Med tem časom sem v Zagrebu rezerviral termin za PCR test za dan pred potjo in ga dva dni prej plačal vnaprej preko spletne banke (94€). Dogovoril sem se s prijateljema v Zagrebu, da prespim dve noči pri njima, da sem lahko dan pred letom opravil PCR test.

Na test sem šel peš skozi smognato zagrebško jutro, kajti vzorce jemljejo le med 7.30 in 9.30 zjutraj. Negativen rezultat je prišel po mailu še isto popoldne. Priznam pa, da sem bil še kako na trnih, če bi se slučajno znašel med peščico lažno pozitivnih — kaj šele če bi dejansko imel virus!

Test ni bil zoprn. Prinesel sem obrazec in potrdilo o plačilu, postrgala mi je s paličico po nosu in to je bilo to. Je malo neprijetno, a ne preveč. Da sem povečal verjetnost negativnega izida, sem si teden dni pred testom vsak dan izpral nos s fiziološko raztopino (v Indiji temu rečejo “neti” ali “jala-kriya-neti”).

Prej sem omenil rent-a-car … kakih deset dni pred letom sem rezerviral rent-a-car od Bostona do Burlingtona kot potrdilo, da potujem naprej in se s tem izognem izpolnjevanju vstopnega obrazca za Massachusetts. Je prišlo prav!

 

Na letališčih in letalih …

Sredi avgusta sem kupil letalsko karto Zagreb – Instanbul – Boston za začetek oktobra in povratno karto v začetku decembra. Kupil sem fleksi karto, čeprav je nekoliko dražja, ker mi omogoča spremembo leta v primeru, da se kaj zalomi.

Povratno karto sem kupil zato, ker me nazadnje na poti v ZDA niso hoteli spustiti na letalo, dokler nisem med čakanjem na check in na hitro kupil povratne karte in jim jo pokazal! Tokrat me glede povratne karte ni nihče nič spraševal — le ob prihodu v ZDA so me vprašali, kako dolgo nameravam ostati in sem odvrnil “Dva meseca.”

Temeljito sem proučil vse informacije glede covida-19 in spakiral prtljago tako, da sem imel za ročno prtljago le majhen nahrbtnik z računalnikom (do 4kg) — v skladu z navodili letalske družbe. To mi je prihranilo čas in zaplete ob check-inu. Tisti, ki tega niso vedeli in so imeli večje standardne potovalke, kakršne so običajno sicer dopustne za na letalo, so morali računalnike, telefone ipd. vzeti ven in jih nositi naprej v roki oz. v žepih.

Pred poletom sem sicer bil nekoliko zaskrbljen, ker je letalska družba dva dni pred odhodom odpovedala povratni let — brez obvestila po mailu! To sem odkril sam, ko sem šel preverit status leta. (S tem, kako in kdaj bom šel nazaj, se bom ukvarjal v prihodnjih dneh …).

Letališče v Zagrebu je bilo zjutraj zelo prazno. Maske so obvezne povsod, a to je pač cena potovanja v teh časih. Na check-inu je osebje preverilo:

  • žig v pasošu, kdaj sem vstopil
  • potrdilo o plačilu turistične takse
  • negativen PCR test
  • ESTA obrazec
  • naslov, kam potujem v ZDA
  • velikost ročne prtljage

Iskali so tudi vstopni obrazec za Massachusetts. Nisem ga imel, pa so mi svetovali, da ga raje vseeno izpolnim, kajti na spletu je navedena kazen 500 dolarjev na dan za vse, ki ob prihodu nimajo izpolnjenega obrazca. Za vsak slučaj sem ga izpolnil na telefonu med čakanjem na vkrcanje. Ker je v obrazcu treba navesti naslov v Massachusettsu, sem navedel naslov puncine družine v bližini Bostona.

Letalo je bilo polno, polet le rahlo stresen. Po pristanku v Istanbulu sem moral še enkrat skozi osebno kontrolo in kontrolo prtljage ter kontrolo potnega lista, kjer so me vprašali tudi glede obrazca ESTA. Nihče pa ni prevzel obrazca, ki so nam ga dali na letalu in smo ga morali izpolniti (glede zdravja in covida-19). Zakaj ga sploh dajejo za izpolnit, če ga potem nihče ne pogleda?

Pred vstopom v čakalnico sem, kot je običajno pred poleti v ZDA, šel skozi še eno kontrolo, kjer je osebje preverilo:

  • žig v pasošu, kdaj sem zapustil Schengen
  • negativen PCR test
  • ESTA obrazec
  • naslov, kam potujem v ZDA
  • rezervacijo za rent-a-car

Poleg tega so tudi opravili telesni pregled in vizualni pregled prtljage ter mi izmerili temperaturo na zapestju.

Letalo je bilo spet polno. Maske ves čas. Obrok pride v papirnati vrečki — sendviči, voda in sok. Navodilo je, da skupaj sedeča v isti vrsti jesta izmenično, tako da ima eden masko, medtem ko drugi je — in se potem zamenjata. Čaja, kave, sokov, gaziranih in alkoholnih pijač sploh ne strežejo.

Po pristanku v ZDA se gre najprej do aparatov za avtomatsko prijavo, ki preberejo potni list in je treba odgovoriti na vprašanja — da ni v prtljagi sadja, zelenjave, semen, mlečnih izdelov, mesa itd. itd. da je zdravje ok, da nimaš pri sebi več kot 10.000 dolarjev gotovine …

Pred dostopom do aparatov je starejši možakar v uniformi spraševal, ali imamo vstopni obrazec za Massachusetts in opozarjal nanj. Ko sem ga nagovoril in vprašal, ali rabim ta obrazec, glede na to, da takoj potujem v Vermont, je odvrnil: “Nah, you’re ok …”

Tudi kasneje me ni nihče nič vprašal glede tega obrazca. Pri kontroli potnega lista sem dobil naslednja vprašanja:

  • namen potovanja: obisk punce
  • trajanje: dva meseca
  • naslov, kamor grem: navedel sem naslov

Nihče me ni spraševal glede samokarantene po prihodu. Tudi (še enega!) obrazca, ki sem ga izpolnil na letalu, se nihče ni dotaknil.

Od tu naprej so me policisti po prevzemu prtljage vprašali le še, koliko gotovine imam pri sebi (200 dolarjev), in kam sem namenjen (Vermont). Ko sem odgovoril, so samo pomigali, naj grem naprej.

Čisto na koncu, pri carinski kontroli prtljage, je stal starejši gospod v uniformi in usmerjal potnike levo (brez kontrole) in desno (kontrola). Nisem se mogel izogniti vtisu, da je belce praviloma usmerjal levo, temnopolte pa desno. Meni je, seveda, pokazal levo.

Pa sem v ZDA!

Sicer še nisem bil na cilju, ampak bil sem skozi kontrole. Oddahnil sem si. Šlo je bolj gladko, kot sem si mislil. Zlasti pregledi in kontrole so bile sproščeni in prav nič zateženi.

Zadnji zaplet se je zgodil glede rent-a-cara. Za vse, ki boste kdaj hoteli rent-a-car v ZDA je pomembno vedeti, da potrebujete kreditno kartico z vašim imenom na njej. Predplačniška kreditna kartica ne zadostuje! Za rezervacijo avta in plačilo vnaprej je v redu, ne pa tudi za potrditev in dokončanje rezervacije na licu mesta.

To me je nazadnje drago stalo, saj sem moral rezervacijo odpovedati in so prišli puncini sorodniki narediti rezervacijo zadnji hip, ki je bila nesramno draga, a sem pač pogoltnil, sedel v avto in se odpeljal.

Naj dodam, da sem si pred potjo v Sloveniji uredil mednarodno vozniško dovoljenje, ki je nujno potrebno za rent-a-car — za ZDA je potrebna prva od dveh različic — iz leta 1949. Temu dovoljenju morate priložiti tudi izvornega, evropskega, torej morate imeti ves čas oba pri sebi.

Pred vožnjo sem si na WiFi-ju naložil karto in navigacijo, da sem našel pot tudi brez uporabe mobilnega signala. Zlasti prvi del poti z letališča in ven iz Bostona je težaven, potem pa je šlo z lahkoto naprej.

V Vermontu me ni nihče nič spraševal, kontrole samokarantene ni bilo. Sicer sem daleč od civilizacije, pa vendar — bomo videli, kako se bom odrezal na ameriškem PCR testu!

 

Še nekaj opažanj s poti

S polnim letalom “balkancev” sem razumel, zakaj pri nas ne bi deloval “švedski model” ukrepov proti pandemiji. Ob pristanku pride obvestilo, naj ostanemo sedeti, dokler se ne izprazni vrsta pred nami. Ko letalo pristane in se izključi lučka za varnostni pas, vsi v istem trenutku skočijo pokonci!

Malo smešno je sicer vztrajanje posadke pri ohranjanju socialne distance med vkrcanjem — dokler vsi potniki niso posedeni. Takrat je vsakdo znotraj kroga 5-8 drugih ljudi na manjši razdalji od 2 metrov. Pa sčasoma že vsi dihamo isti zrak. A dobro, kaže, da se covid-19 med poleti ne širi zelo.

Med potniki sem opazil nekaj oseb, ki so se obnašale, kot da redno potujejo med Evropo in ZDA. Med glasovi je bilo precej slovenščine, nekaj tudi hrvaščine. Zdi se, da je za nekatere ta linija čez Istanbul kar utečena — tudi za druge destinacije, ne le ZDA.

V Burlingtonu tisto jutro ni bilo kavarne ali restavracije, kamor bi lahko sedel, nudijo samo “take away”. Skratka, ukrepi so očitno ostrejši kot v Sloveniji.

Za konec le še eno spoznanje, ki me je prešinilo včeraj popoldne:

Glavna razlika med dobro delujočim kapitalizmom in dobro delujočim socializmom je, koliko si delimo in kako. V kapitalizmu ima vsak vse svoje in to deli predvsem z bližnjimi, za skupno poskrbimo s presežki in ostanki od osebnega. V socializmu imamo veliko skupnega in to delimo v širšem krogu od družinskega ter temu dajemo prednost; ko je skupno zadovoljeno, presežki in ostani zagotavljajo zadosti osebnih stvari tudi posameznikom.

V slabo delujočem kapitalizmu, zasebna last do te mere prevlada, da ostane (pre)malo za skupno. Peščica ljudi poseduje veliko stvari, ki večino časa neuporabljene. V slabo delujočem socializmu, je skupna last tako poudarjena in posvečena, da ni presežkov in ljudje nimajo dovolj zasebnega. Stvari so preveč v uporabi in propadajo — tudi zato, ker ljudje ne skrbijo dovolj zanje. (Pa tisti na oblasti, ki upravljajo s presežki, se okoriščajo z dostopom do njih in kopičijo moč.)

Skratka, ni tako pomembno, s katere strani pristopimo k rešitvi — v vsakem primeru je potrebno zdravo razmerje med zasebnim in skupnim, skupnim in zasebnim. V Evropi se krepijo modeli krožnega gospodarstva, deljenja dobrin, hrane, prevoza, zmanjšanja potrate, dajanja prednosti uslugam in dobrinam namesto predmetom potrošnje — vse to so značilnosti socialistične ureditve.

V ZDA v letu 2020 opažam silovito moč kapitalizma v nezdravi obliki. Sredi tega nezdravja so žepki skupin in skupnosti, ki gradijo alternativo v zelo neprijaznem okolju za kaj takega. Zato me zelo veseli, da se v Evropi tudi oblast relativno dobro zaveda nuje po skupnem. Na nas je, da se zavzemamo za takšno zdravo smer, kjer so v središču ljudje in narava.

Toliko za zdaj! Vsem, ki se opogumite in odpravite na podobno pustolovščino, kot je bila moja, želim srečno pot!