Mnogi se čudijo, da vodim evidenco za kak ducat dejavnosti, financ in statistik — in smučanje se je znašlo med njimi. Lani sem pisal o tem, kako je odkrivati smučanje pri 47-ih (v angleščini), letos me strmine vlečejo v nove razsežnosti, zdaj pri 49-ih. V dveh sezonah sem nabral 8 smučarskih dni več kot let in se ne bojim (skoraj) nobene strmine več.

(Dobro, no, tele sem se malo bal in celo fotko kliknil malce postrani …)

Kje sem zdaj kot smučar, sem dojel, ko smo šli enkrat s sedežnico navzgor nad strmim in skalnatim delom pobočja. Kolega je pomahal nekomu, ki sem ga opazil šele, ko sem se ozrl nazaj. Možakar je na žičničnem stebru nekaj popravljal, pod stebrom pa so bile njegove smučke. Da bi izvedel popravilo, je moral prismučati do sem, kar ni bilo noben mačji kašelj: strma ožina med smrekami in skalami.

Rekel sem si: “Ha, zdaj bi zmogel tudi jaz!”

Ne, ne znam se (še) pognati s polno hitrostjo na totalno blaznih strminah in odpeljati popolne zavoje po svežem pršiču. Sem se pa začel dolgočasiti na položnih progah in mi sedejo zahtevnejše, kot jim rečejo v ZDA: črni diamanti. Enojni diamant je zahtevna proga, dvojni diamant pa zelo zahtevna proga — samo za eksperte! In seveda grem zdaj rad po takih, kot je Spruce Line zgoraj ali pa tale lanska iz smučišča Telluride …

Ko sem pred tedni prepričeval Cynthijinega bratranca, da me po 50 dneh smučanja nekakor ne gre štejeti za eksperta, ko nas je peljal na samo sleme na 3700 m (s katega smo se med drugim spustili po tisti zame strašljivi strmini), je odvrnil: “Mah, sem te videl smučat. Boš že zmogel …”

In smo šli …

Tako se najboljše učim: odpeljejo me na sneg in, uf, pač moram odsmučat, kar je pred mano. Pogled nazaj privabi nasmeh na obraz …

In zdaj po 57 dneh alpskega smučanja in kakih 20 dneh na tekaških smučeh, kar ne morem verjet, da sem decembra 2021 komajda plužil po najpoložnejši “bejbiki”, te dni pa sem se brez težav spuščal po “dvojnih diamantih”. Špica!

Veliko so pripomogle tudi “nove” (rabljene) smučke, ki sem jih nabavil januarja za 200$ — lahkotne, široke, perfektne za globlji sneg in vadbo hitrih zavojev med drevesi. Te smučke so res naredile razliko, da sem še hitreje napredoval.

Vredno se je prebuditi zgodaj in ujeti prve vijuge po pravkar položenem “žametu” ali pa po sveže zapadlem pršiču. Na brezpotjih je užitek zadeti pravo linijo, na urejenih progah “odkarvati” dolge zavoje in uživati v hitrosti.

Pogum je, seveda, terjal kar nekaj padcev.

Pred nekaj dnevi sem se igrivo in s polno hitrostjo spustil čez 15 cm sveže zapadlega snega ob robu proge in ob vrnitvi na progo zadel v nevidno luknjo pod snegom. Desno smučko mi je na hitro zasukalo na levo, da me je zavrtinčilo v zrak in sem s precejšnje višine priletel naravnost na hrbet z glavo naprej — žbam! Kot rečejo tukaj: “yard sale” (garažna razprodaja), ker se oprema razleti na vse konce na ogled drugim, ki smučajo mimo. 🙁

Sem se čim prej pobral in odsmučal naprej, da ne obvisim v samopomilovanju in bolečinah. Še zdaj me sicer malo bolijo rebra na levi strani in mišice od vrata do kolka.

In to je bilo ravno po tem, ko se mi je zacelila rana v ustih, ker sem (prehitro!) vijugal med drevesi in skoraj pojedel vejo. Tudi takrat sem se brž pobral, se dvignil nad grmovje in si celil rane z modrino neba.

Če ne tvegam, se ne naučim, kje so meje in kako jih presegati. Če ne presegam mej, zastanem sredi  nekega pobočja, sredi nekih postanih čustev, sredi samopomilovanja, bojazni, nezaupanja …

To me spomni na Menciusov citat, ki ga navedem v knjigi Slovenija: navodila za uporabo:

Ko so nebesa na tem, da nekoga obdarijo z vzvišenim položajem, najprej disciplinirajo njegov um s trpljenjem ter njegove kosti in tetive z naporom. Izpostavijo ga hotenjem in ga podredijo skrajni revščini. Pretresejo njegova prizadevanja. Z vsemi temi metodami stimulirajo njegov um, ga utrdijo in  nadoknadijo njegove nesposobnosti.

Kako drugače naj nadoknadim svoje nesposobnosti kot z vedno novimi izzivi? Ne le smučarskimi, da se razumemo! Način, kako se z igro nagrajujem za vseživljenjsko učenje, mi pove veliko o tem, kje je še prostor za rast, kje so luknje in pomanjkljivosti.

Nekdo je nekoč rekel da prijatelja bolje spoznaš v uri igre kot v letu pogovora. Vse bolj se mi zdi, da s spoznavanjem samega sebe ni nič drugače — ne filozofiranje, ne pogovori, ne meditacija se ne morejo kosati z igro. Igro, v kateri prepoznavam samega sebe v vsej iskrivosti duha in iskrenosti telesa. Evo, to je prednost učenja novih spretnosti v zrelih letih in to je, seveda, povsem zadosten razlog za nasmeh.