Mlin, ki ni več mlin. In Španija, ki ni več Španija. Je sploh še kaj to, kar je nekoč bilo?

Eni pravijo, da se svet zgolj spreminja, drugi poudarjajo da razpada, eni zaupajo v razvoj, druge skrbi razkroj, drzne alternative tiho žuborijo na obrobju. Vse je tako, kot tudi mora biti.

Tega ne pišem kot obupani pesimist. Niti kot hladnokrvni realist. V bistvu sem romantični optimist.

O ekovasi Molino de Guadalmesi sem že pisal na svojem blogu, pred tremi leti sem jo obiskal na kratko. Zdaj sem tu za več kot mesec dni. Tu sem predvsem zato, da pišem knjigo, srfam in naravnavam svoje antene na klic iz vesolja. Lahko tudi iz veselja.

Ali bi me lahko kriza srednjih let doletela natančneje kot pri 49 in pol? Ujela me je sredi zaleta v novo prihodnost, ki sem se je zbal in klecnil pred njo. Brez obžalovanja, ker klecniti ne pomeni priznati poraz. Iz borilnih veščin vem, da padec ni poraz. Na tleh se borba šele prav začne, ko se težišča izravnajo in postanejo subtilni vzvodi pot do zmage. Vsi vemo, da zmaga nikoli ni cilj, kajne?

Ne borim se proti nikomur. Don Kihot sem, vsi moji zmaji so notranji. Todos mis dragones son internos. Zdaj znam to povedati tudi po špansko.

Tu tičijo moje zmage, moji majhni vzvodi, v učenju novega jezika, kar mi leži kot redko kaj. V treh tednih sem napredoval bolj, kot sem si predstavljal, da bi lahko. Vsaj ura lekcij dnevno, vsaj ura poslušanja španščine kar tako in vsakdanji klepeti. Se res pozna!

Včasih me kdo vpraša, zakaj se učim španščine. Zakaj pa ne? odvrnem.

Toliko tega v življenju sem načel in nikoli zaključil. Španščina je le en od desetin mojih grehov. Če ne bi odlašal, bi jo že znal. Kakor tudi ruščino, italijanščino, portugalščino … Znal bolje, kot jo znam zdaj, da se razumemo. Toliko tega znam, a preveč je bilo polovičastva. Ne, desetinastva! Španščina je začetek, bomo videli, kaj še sledi …

V Molinu se učim hitreje, ker je manj motenj. Na internet se priklopim načrtno, da se učim. Ni ga kar tako vedno in povsod. Samo na dveh točkah je, pa še tam ne neizmerno.

Ko sem tukaj vidim, kako nas neizmernost ubija.

Ko se vračam z jadranja na deski iz bližoine Tarife, sem hvaležen, da je cesta do Molina takšna, kot je. Če se odpravim peš od Molina do Tarife, je pred mano le 11 km. Z avtom po cesti jih je 15, toda od tega je 6 km peklenskih. Makadam je olepševalnica za to, po čemer se vozim. In točno zato je ta kraj ostal neokrnjen. Razrita cesta je filter, ki preprečuje množični turizem. Sem pridejo le najbolj vztrajni in nori in taki z dobrimi đžipi.

Nisem pretirano vztrajen, nimam džipa, očitno sem nor!

Kot je norih nekaj domačinov, ki že skoraj 20 let pletejo alternativno zgodbo v tem zakotnem kraju. V enem dnevu so se trikrat zapeljali s kombijem v bližnje večje mesto Algeciras po udeležence mladinske izmenjave, ki so potem osem dni spoznavali moderiranje s poudarki na trajnosti. Priskočil sem na pomoč v kuhinji, pripravil nekaj obrokov in pomagal pri tem in tistem.

Čestitam vsem za pogum in razumem, ko pravijo, da se počutijo kot v pravljici. Že priti sem je dosežek, kaj šele ustvariti tak prostor. Bil sem pionir v eni pravljici in vem, da “romantika” ustvarjanja nečesa takega ni nič kaj romantična. Veliko znoja, ja, in preizpraševanja, čemu se sploh lotiti teh norosti.

V zaključnem krog med 24 študenti začutim nostalgijo. Hvaležni so do dna bitja, zaljubljeni, objemajo se, poljubljajo, plešejo. Oh, skupnost je zdravilna zlasti ko le začasna. Težave se začnejo, ko se ji zavežemo za dalj časa.

Molino de Guadalmesi boleha za ustanoviteljskim sindromom kot mnogi radikalni eko-projekti po svetu. Ustanovitelj je kralj, drugi v skupnosti ne najdejo enakopravnosti. Intenzivni genij ustanovitelja sije tako močno, da drugim ne daje možnosti sijati v tandemu z njim. Ustanovitelj ima prav, ker drugim ne da kar tako enakopravnosti. A tudi drugi imajo prav, ker jih to ne zadvolji in odidejo.

Morda je pač takšna realnost radikalnih skupnosti daleč od sveta? Ne pritožujem se, samo razmišljam na glas o pionirskih projektih, ki soustvarjajo z naravo v razkošni preprostosti.

To pišem sede po turško pod drevescem ob svojem šotoru, za katerega sem si ravnino očistil in izkopal sam. Dolina ob reki je strma in do novih priseljencev, tudi takih, ki pridejo le za en mesec, nima usmiljenja. Če se ne znajdeš, pojdi! Že tri tedne se znajdem. Še tri, pa domov.

Vesel sem, ker
reko lahko pijem,
golota ni tabu,
se poje in peše,
igra in masira,
je odklop globok,
ni signala,
ni Wi-Fija,
ni prevroče,
je hrana odlična,
se nihče ne sekira in
ni preveč komarjev.

Skozi ščebljanje škržatov in globoko bobnenje vetrnih elektrarn na slemenu nad nami se moj šepet sliši še manj kot v mlinu. Bi morda moral vpiti? Ne bom! Tudi če me nihče ne sliši, bom šepetal.

Ti majhni prostori zahtevajo šepet, da se ljudje v njih zares slišijo. In da o njih slišijo drugi. Na to, kakšno moč ima šepet celo sredi hrupa, me spomni misel, ki sem jo nekje prebral, da splošnjega mnenja ne spreminjajo tisti, ki vpijejo, ampak tisti, ki šepetajo na eno uho.