“Zakaj pa ne?” si rečeva z Manjo in v Cadizu pojeva pozno kosilo. Ličen trg, kjer sediva, je prostran in osončen, a tudi varen pred vetrom, ki rad udriha z Atlantika. Ozke ulice vodijo na vse strani kot v mnogih priobalnih mestih. V zraku je vonj po morju, saj je mesto umeščeno na ozek polotok, štrleč v ocean, na kopenskem delu pa so povsod naokrog ostanki davnih solin. Če se vam zdijo naše sečoveljske soline prostrane, se vam po obisku Cadiza ne bodo več zdele.

Kratkemu postanku v Cadizu sledi vožnja do Tarife na obisk prijateljem v ekoskupnosti Molino de Guadalmesi. Blablacar ponudi najugodnejšo opcijo in s tem tudi možnost za klepet v moji polomljeni španščini in voznikovi polomljeni angleščini.

 

Molino

Hriboviti in izredno prepihani skrajni južni konček Andaluzije je redko poseljen. Od tu se 100 km proti severu prostira pas naravnih parkov z gozdovi rekami in jezeri. Na jugu se pas parkov konča z naravnim parkom Estrecho, kjer je okrog starega mlina ob rečici Guadalmesi nastala ekoskupnost. Dolgo je tu bila obsežna vojaška cona zavoljo strateškega pregleda nad Gibraltarsko ožino in verjetno je tudi zato obala ostala divja in neposeljena.

Od mesta Tarife do reke Guadamelsi je dobrih 10 km vožnje (ali slabih 10 km hoje). Nagrbančeno gričevje se dviguje naravnost iz morja, zato vijuga cesta gor in dol, levo in desno … asfalt je na stranskih cestah vse slabši, ko ga zmanjka, pa je makadam vse bolj luknjast, dokler po kamnitem mostu ozka cesta ne izgine v gozdu. Vožnja traja pol ure.

Ko prispemo, je že noč. Zavije nas vlažna žuboreča svežina. Klepet ob toplem kaminu in kozarcu vina nas pospremi v globok spanec.

Toplo je in na vrtu vse bohotno raste, nebo pa je krasno tako podnevi kot ponoči.

Ekoskupnost Molino de Guadalmesi je majhna, a srčna, odprta in topla. Alicia in Johnny sta si tu naredila dom in ga vanj povabila še druge. Ob zajtrku se nas nabere 12, nekaj stalnih, nekaj gostov, nekaj prostovoljcev. Vsi govorijo po špansko, kar se mi zdi enkratno. Tudi mlada prostovoljca iz Avstrije, s katerima se po zajtrku zaklepetam v nemščini, sta vesela, da sta bila prisiljena k rabi španščine, saj sta tako utrdila znanje jezika.

Edino, kar me malce moti, je pritajeno šumenje vetrnih turbin, ki so posejane po slemenu. To je cena elektrike v mestih, medtem ko skupnost v dolini shaja s svojo lastno elektriko iz sončnih celic. Zato je potrebna disciplina ugašanja luči in vseh večjih uporabnikov, polnjenje baterij podnevi, ko je sončno ipd.

Molino, kot kraju skrajšano pravijo domači, je raj za inovativce. Naravne stavbe in ekovrtički se prepletajo z gozdom, ki se bohoti ob reki. Voda je! Kakšno razkošje! Pipe ni treba zapirati, kajti cev prihaja naravnost iz reke in voda teče – tako ali drugače – čez posestvo proti morju slab kilometer stran. Na to se mi je težko navaditi; z roko po pomivanju krožnika avtomatsko hitim zapret pipo, a potem zmajam z glavo in se opomnim, da nisem doma.

Na toplem jugu je življenje lahkotno. Atlantik uravnava klimo, da ni nikoli ne prehladno ne prevroče. Še vetra v dolini reke praktično ni, medtem ko je ob obali hudo prepihano. Tako zelo prepihano, da je Tarifa kraj, kjer lastniki avtov najpogosteje prijavljajo škodo, ko jim veter odtrga vrata.

Kot v vsaki skupnosti je tudi tukaj kuhinja srce dogajanja, na vseh koncih pa alternativen umetniški pridih dodajajo razne kreacije in inštalacije. Kot fekologu mi je srce pogrela tale spodaj …

Tarifa izraža poseben značaj. Mestece, h kateremu Afrika steguje prste, nosi sledi arabske in še prej rimske in feničanske kulture, ki jih vse prekriva zadnji, južnošpanski temperament. Zdaj je to turistična meka za ljubitelje vseh oblik surfanja in divje narave na neskončnih plažah.

Uradne stavbe so, kot tudi drugod, lepo polikane, nedaleč stran pri pristanišču pa so ceste in hiše bolj “zdrajsane”.

Johnny je v Tarifi zagnal t.i. Ekocenter. Po 13 letih ga zapira. Res škoda, a dela je bilo preveč in je čas za korak naprej. V Ekocentru je delovala trgovina z ekoizdelki, restavracija z izključno ekološko hrano in pijačo ter izbor lokalnih ekoloških piv in vin, pizzerija, izposojevalnica koles, masažni salon, dvorana za jogo in razne delavnice, info-stojnica za opazovanje kitov, mini kinoteka, točka za prevzem zabojčkov eko-zelenjave. Zvečer je bil vsako nedeljo koncert – brez izjeme, tudi če je na ta dan bila finalna tekma nogometnega prvenstva.

Spodaj je Johnny z razkošnim zabojčkom ekološke zelenjave in sadja za 10€.

Zadnji dan se odpravim na daljši tek ob obali, okopam se v morju in posončim. Januar je, a je toplo. Maroko je le 15 km proč tam na drugi strani ožine. Vabi me, a tokrat vabila ne sprejmem, ker je pred mano poln delovni teden.

 

Los Portales

Ob sočnem vzhodu se z Alicio in Johnnyjem odpravimo proti drugi ekoskupnosti tri ure vožnje proč. V gričevnati pokrajini severno od Seville so se pred več desetletji naselili navdušenci nad Jungovo šolo psihologije, večinoma Belgijci. Tu so našli mir, v katerem se lahko posvečajo delu na sebi skozi poglabljanje v sanje.

Delo na sebi je potegnilo za sabo tudi okoljsko ozaveščenost. Ko so zaključili z gradnjo stavb in zagotovili energetsko samooskrbnost (s solarnim in vetrnim sistemom ter dizelskim generatorjem za primer nuje), so se vključili v Globalno mrežo ekovasi.

V Los Portalesu smo se snovalci programa CLIPS srečali že pred petimi leti. CLIPS, inkubator za trajnostne skupnosti, se je rodil prav tu, zato je lepo priti nazaj in obnoviti spomine. Namen inkubatorja je oblikovati program, ki skupinam učinkovito pomaga pri začetnih korakih. Realnost je žal takšna, da večina skupin razpade, še preden kar koli dosežejo. Ali pa se člani skupine skregajo in celo končajo v tožbah na sodišču. S programom CLIPS opozarjamo na pasti in izzive ter ponujamo rešitve in namige, kako doseči stabilnost.

Ves teden delamo od jutra do večera, le eno popoldne si vzamem za dolg sprehod. Srečam čredo jelenov in zajca. Ob rečici se spustim z gričev, ki obkrožajo Los Portales ter ob večerji klepetam s prijatelji o tem in tistem kot vsak večer te dni. Za konec še urca popevanja ob kitari in potem kilometer hoje po trdi temi do hiše, kjer prenočujem. Kako paše! Tišina, sence, bosa stopala me vodijo, medtem ko so oči uprte v zvezdnato nebo.

 

Talin oz. čistimo svet

Pride jutro, ko se odpravim na svojo najdaljšo pot čez Evropo doslej: Sevilla – Talin, 4500 km. Greta Thunberg gor ali dol, potujem z letali, da prispem pred večerom, ko se začne konferenca Let’s do it! World Cleanup 2020.

Spominjam se prve konference davnega leta 2010, ko nas je 10 nadobudnih Slovencev pripotovalo sem po navdih in znanje. Vse ostalo je zgodovina. Čistilna akcija 17. aprila 2010 je povezala Slovenijo, od takrat se je na področju ravnanja z odpadki zgodilo marsikaj dobrega, a zdaj, ko sistem poka po šivih na globalni ravni, se kažejo vse tiste pomanjkljivosti, ki jih je nujno nagovoriti in zavoljo katerih ne organiziramo več vseslovenske akcije.

Na letošnji konferenci opazim vse višjo kakovost dela v mnogih državah sveta, zdaj so med njimi tudi zahodno-evropske države, denimo Francija in Nemčija. Z več kot 7 milijoni udeležencev navdušuje Indonezija, v Kirgiziji je sodelovalo 10% prebivalcev, odlično gre tudi Nigeriji, Mozambiku, El Salvadorju, Kitajski itd. itd. Skupno 21 milijonov udeležencev v več kot 180 državah je velik dosežek.

Vzdušje je kot vedno nabito, električno, čustveno. Zabava in ples sta ključni sestavini vseh konferenc do zdaj. Za pravi utrip skrbijo zlasti temperamentni južnjaki, a žal manjka Omar iz Egipta zavoljo zaostrenih vizumskih razmer. Pol udeležencev poznam, pol jih je novih, kar je prav tako odlično. Konferenca se zaključi s prvim občni zborom nove organizacije, ki bo tako v prihodnje delovala bolj povezano in organizirano.

Zadnji dan preživim s skupino desetih pri gostiteljici Heidi. Ponudim se, da skuham večerjo. Kolega iz Francije omeni quiche, pa si rečem: prav, naj bo quiche. Izmislim si dva recepta, dodam solato in urco kasneje sedimo ob mizi s kozarcem odličnega vina, dvema različicama quicha in solato. Potem pa še savna. Kaj boljšega si še lahko zaželim?

 

Eko Ukrajina

V Kiev priletim skupaj z ukrajinskimi udeženkami, Sofijo, Julijano in Julijo. Kontrolo potnega lista kot domačinke opravijo hitreje kot tujci in ko stopim skoz zadnja vrata v avlo letališča, me presenetijo s pesmijo dobrodošlice v ukrajinščini. Po zadnjih objemih se dogovorimo za ponovno snidenje čez teden dni.

Potem se premaknem k svojemu prvemu gostitelju, Valeriju, s katerim me seznani Nastja, ki jo poznam že od prej. Nastja dobro govori angleško, z Valerijem pa se moram znajti po rusko. To bo še zanimivo!

Valerij me odpelje do anastasijskega naselja Dolina izvirov (Dolina džerel), uro vožnje zahodno od Kieva. Naselje je nastalo na ideji hektarja zemlje za vsako družino, na katerem si ta oblikuje tako imenovano prostranstvo ljubezni. A ko se je velika zanesenost srečala z realnostjo, so lične hiše postale spalno naselje. Večina prebivalcev ne živi zares tukaj, prostor ne izžareva duha skupnosti.

Zato se je Valerij odločil nekaj spremeniti. V svoji novi hiši v Dolini izvirov, ki jo je zgradil na pogorišču stare in se zdaj imenuje preprosto Villa, je odprl vrata za skupnostni eksperiment. Hiše je za tretjino naše domače na Sončnem griču, a je na teh slabih 90 m2 ves čas 8-12 ljudi. Kuhinja je tesna, a se nekako znajdejo. Vzdušje je prijetno, ves čas je v zraku smeh.

Zjutraj ob 7.15 se dobimo in gremo teč. Vsak v skladu s svojimi zmogljivostmi. Z Andrejem, ki se izkaže za dobrega tekača, se po zmrznjeni poti odpraviva do bližnjega gozda. Klepetava o bosonogosti in se parkrat ustaviva za idilične posnetke zamrznjene pokrajine. Sledi še jutranja gimnastika na prostem, neka nova ruska vadba, ki se izvaja z močno zategnjenimi mišicami vsega telesa. Vedno je zanimivo izkusiti kaj novega.

Pred nedokončano hišo pobožam mačka imenovanega Betmen, potem pa se s devetletnim fantom lotim branja zgodb iz grške mitologije – lepo je vaditi ruščino!

Valerij me drugi dan odpelje do Igorja, prav tako člana skupine, ki je kakšno uro vožnje stran ustvaril pravi biser inovativnega eko-kmetovanja v kontinentalni klimi. Sistem financiranja je izredno zanimiv in Igor mi v ruščini s trdim ukrajinskim naglasom pojasni vse, kar je najti na spletni strani adamaris.club. Na svoj način me Igor spominja na Richarda Perkinsa, o katerem sem pisal pred leti v blogu Tržno naravnana permakultura.

Zagotovo vem le to, da Igor na ostankih razpadajočega kolhoza, ki spominja na filme Andreja Tarkovskega, oblikuje obsežen pogon za proizvodnjo zelenjave in sadja. Skoraj dvajset toplih gred zagotavlja približno hektar pridelovalne površine, ki je uporabna vse leto. Sistem bo v prihodnosti vključeval tudi dve 1000 KW peči na sekance s 160 m3 izoliranih zalogovnikov tople vode, da lahko tople grede ohranijo zadostno toploto tudi pri -40 C.

V vkopanih toplih gredah je nekoliko lažje ohranjati temperaturo 20 C.  So pa skoraj vse nadzemne tople grede iz dveh plasti folije, med katere je vpihan zrak.

Vsak m2 tople grede da veliko zelenjave. Igor navrže podatek, da poberejo vsak mesec z m2 5 kg solate. Ohrovta je na začetku 8 kg na m2, ko mu trgajo zunanje liste, nazadnje, ko poberejo glave, pa 5 kg.

V vsakem primeru mi je eksotično jesti konec januarja vrhunsko okusne, hrustljave sveže kumarice, paradižnike, mlado čebulo, baziliko, bučke, špinačo in še kaj. V štirih velikih vkopanih toplih gredah rotirajo mlade sadike, kure in vietnamske prašiče. Preslabo razumem Igorjevo ruščino, da bi natančno razložil, kako točno vse to poteka, a očitno deluje.

Jajčevci bodo kmalu, bazilika pa je že …

Kumare so speljane v višino in rodijo bogato.

V pokritih toplih gredah prekopljejo in pognojijo prst vietnamski prašiči …

… in kure.

Vso to zelenjavo je treba zalivati, zato je vodno zajetje nujno.

Tretji dan se odpravim v Kiev predavat v knjižnici o svoji knjigi Human: Instructions for Use. Do tja me spremljata prijazna člana skupnosti. Po zasneženi pokrajini odpešačimo dva kilometra do avtobusne postaje, od tam do metroja in potem še kilometer do knjižnice. Predavanje se izteče vrhunsko. Nastja je enkratna prevajalka, na kakšno vprašanje pa se mi posreči odgovoriti tudi v ruščini.

Po poti domov se z Valerijem pogovarjava o zgodovini in o tem, kako je mnogo tega popačeno, prikrito, potvorjeno. Zgodovina je zgodba, ki smo se jo navadili jemati za resnično preprosto zato, ker je tako utečena. A obstajajo tudi alternative zgodbe, ki jih ne bi smeli kar tako pomesti pod preprogo, ker se ne ujema s splošno resnico.

Še ena noč v Villi in ker se za vikend pripravljajo na delavnico, na katero je prijavljenih skoraj 20 ljudi, se naslednji dan umaknem v Kievu.

Prvega februarja se začne velik dogodek, ki je pravzaprav razlog, da sem sploh tukaj: srečanje varuhov semen, ekovaščanov in permakulturnikov v prostorih privatne Univerze Ukrajine. Sem sem povabljen predavat o ekovaseh. Predavanje izpred nekaj dni v knjižnici je bilo le bonus.

Ko vstopim v prostore univerze, so nabito polni ljudi, na stojnicah je obilo ponudbe: semen, sadik, prigrizkov, kozmetike, orodja, čajev, knjig … Ves čas dogodka v treh dvoranah potekajo vzporedna predavanja. Prvi dan je posvečen semenom, drugi dan permakulturi, tretji dan ekovasem.

Kmalu po prihodu se zapletem v pogovor s simpatično žensko, ki na majhnem (2 ha) posestvu goji semena. Želi mi jih nekaj podariti in jih z žarom predstavlja: “Tu so pomešana semena več raznobarvnih redkvic, rumenih, oranžnih, roza, vijoličastih … Tu je oranžno cvetoči amarant. To je užitna krizantema: liste ješ, cvetje pa je za okras.” Dodala je še gole bučnice in sladki zeleni paradižnik, idealen za sušenje — dobila ga je od sorodnice v ZDA. Na drugih stojnicah kupim še starodavne kumarice, okro in dodatne tri vrste amaranta.

Velik hit zadnjih let v Ukrajini je sladki krompir. Razlagajo so mi podrobnosti o tem, kako ga gojijo — iz enega gomolja vzgojijo do 25 poganjkov, ki jih potem posadijo in na vsakem zraste obilo sladkega krompirja. Sliši se dobro, a moram priznati, da jim ne sledim povsem …

Drug hit je “čufa” oz. tigrov orešček. Ta sicer invazivna trava oblikuje oreškom podobne gomolje prijetnega oreškastega okusa. Donos na hektar je lahko zelo visok, prav tako hranilna vrednost oreškov, zato ni čudno, da jim posvečajo toliko pozornosti.

Na predavanjih poslušam tudi o kombiniranju vodnih in vrtnih elementov (vodna permakultura). Ženska pojasnjuje kako ustvariti krožna jezera z otokom na sredini in rastjo urejeno tako, da prevladujoči vetrovi potiskajo vodo v krogu; kako k ekosistemu prispevajo ribe in rastline, kaj saditi kam in kako. Sledi predavanje o izdelavi in rabi biooglja; o sistemih za proizvodnjo bioplina; o kompostiranju z efektivnimi mikroorganizmi, z deževniki, na klasičen način im še kako drugače; o sortah pelina (Artemisia) in njihovi rabi — zdravstveno, pesticidno, herbicidno.

Poklepetam z Bogdanom, starosto permakulturnega gibanja v Ukrajini, ki se zdaj posveča dizajnu sistemov za čiščenje vode. Ugotavlja, da suhih stranišč ljudje ne sprejajo zlahka. Naučiti vse, da jih uporabljajo tako, kot je treba, je velik zalogaj. Zato ima Bogdan raje vermi-bakterijski sistem. Odplake gredo v izolirane komore, kjer je temperatura stalno okrog 15 C. Črpalka večkrat dnevno prečrpa vsebino skozi substrat, ki gre za hrano deževnikom, ostala tekočina se čisti bakterijsko. Bogdan pozna vse verzije eko stranišč, ki jih poznam tudi jaz, kar je res osvežujoče. Večina ljudi o tem nima pojma.

Erasmus+ prostovoljci razlagajo, kako fajn jim je bilo na Danskem in v Sloveniji na Kmetiji Veles in na treningu EDE v Los Portalesu v Španiji. Posebej poudarijo, kako prijazni so bili gostitelji in da je vse bilo plačano in da so se naučili dosti anglešcine. Na koncu so vsi prijatelji. Lepo je videti, da s programi Globalne mreže ekovasi višamo kakovost življenja mladih.

Navduši me lušten video iz ekovasi Obyrok, v katerem dva prostovoljca iz Colorada pobirata jajčeca in gosenice koloradskega hrošča. Pravita, da nista vedela, da koloradski hrošč izvira prav iz Colorada in da uničuje krompir po svetu. Smeh v dvorani prija. V ekovasi Obyrok bo v letu 2021 letno srečanje Globalne mreže ekovasi, prvič v Ukrajini. Se že veselim!

Težko je opisati vse, kar se je zgodilo. Vtise bom presnavljal še dolgo. Z gostitelji se poslovimo z večerjo ob kozarčku “višnjovke”, potem pa se preselim na sever Kieva k Juliji in Vasji.

Medtem ko čakam, da Julija zaključi poznovečerni sestanek, se z Alino sprehodim po Kievu.

Kot povsod po svetu opažam značilno koncentriranje bogastva v centrih velemest za ceno praznjenja in izropanosti podeželja. Nič ne rečem, vse je prekrasno: Zlata vrata, katedrala sv. Sofije, Pečerska lavra, poslopje univerze, parki, obrežje Dnepra … a ko pomislim, da sem pred nekaj dnevi le 40 km stran od tod tekel mimo velikanske jame sredi njiv, v kateri vaščani sežigajo odpadke, no, takrat si rečem, da to pač ni fer.

Koncentracija bogastva pride z davkom. Visoko onesnaženje zraka je neizogibno glede na “kakovost” vozil, ki jo vidim. Glavno, da gre. Ko pomislim, koliko onesnaženja nastaja samo zavoljo prometnih zamaškov, le zmajam z glavo. Maksim mi pojasni, da je Ukrajina pred nekaj leti spustila standard kakovosti uvoženih vozil in tako so dobili iz Evropske Unije ogromno poceni avtov, ki ne zadoščajo standardom razvite Evrope. Saj ste slišali za kakšno dizelsko afero v zadnjih letih, kajne? No, zdaj veste, kjer takšne afere izzvenijo.

Zadnje dneve preživim v lični leseni hiški 15 km severno od centra Kieva. Predmestje? Recimo, no. Julija je voditeljica pri akciji Očistimo Ukrajino. Odkar jo poznam, izžareva odločnost, neomajnost, brezkompromisnost. V pogonu je od poznega jutra do noči. Prav zato, ker se marsikaj zavleče do pozno v noč, ne hiti z bujenjem. Sestanke opravlja po video klicih tudi med vožnjo skozi neizogibne prometne zamaške. Prava raketa, v glavnem. Pozno zvečer sprostitev ob filmu in potem spat.

 

Končno domov

Spim že dva tedna slabo. V hotelu v Talinu je preveč umetnih materialov, pretoplo je, zrak je tako suh, da komaj diham. V Villi v Ukrajini je bilo v redu, v Kievu pa moja pljuča kar ne prenesejo ostrega zbadanja. Zato se po zadnji noči razveselim poti domov.

Do letališča se odločim odpotovati z javnim prevozom. Kilometer pešačenja po snegu do avtobusne postaje, potem šest kilometrov z avtobusom do metroja, potem pa spet avtobus do letališča. Veliko javnega prometa po mestu poteka z majhnimi rumenimi avtobusi znamke Isuzu. V enem takem skozi gost jutranji promet prispem do letališča.

Jutranji let do Budimpešte steče gladko, v Budimpešti pa zadrega!

Varnostnica me noče spustiti mimo zadnje kontrole pred vstopom na letalo, ker sem bos. Pravi, da odgovarja zame, če se poškodujem in naj si dam japonke ali kar koli. Vprašam, če se zaveda, kaj je pravkar rekla: Če si dam japonke gor in se poškodujem torej ne odgovarjajo zame?! Potem pa si sploh ne dam japonk gor!

Seveda je varnostnica vkopana v svoj prav in pravi, da pač ne morem na letalo, če si ne nataknem nekakšnega obuvala. Brez razlage se pomakne stran, da je ne morem nagovarjati, prekriža roke pred seboj in srepo bulji vame. Na Balkanu pravimo, da pametnejši popusti in tako si za pet minut nadenem bosonoge čevlje, ki sem jih vso pot nosil s seboj – za vsak slučaj. Na vse skupaj gledam pozitivno, saj sem se bil prisiljen obuti le enkrat.

Varnostnica našpičeno motri, kako se obnašam. Smehljam se ji in ko sem varno mimo nje, nadaljujem bos. Ja, mora biti kaj, da ni dolgčas. 😉

Na sončnem griču me dočaka okusna večerja, naslednji dan pa še vsakdanja realnost: sončni vzhod in zahod. Veliko lepega se zgodi po svetu, a ne bo mi težko preklopiti na domači mir in lepoto. Ko tole pišem in se ob tem sončim, se zavem kako dragocene so majhne stvari v življenju.