Strašna nevihta je bila na obzorju. Zbudila se je v nekaj minutah. S prijateljem sva hitela zaščitit najino lastnino v majhnem kampu ob jadranski obali. Pobral sem nekaj kamnov in z njimi obtežil vogale šotora ter umaknil občutljive predmete v avto. V bližini ni bilo velikih dreves, avto je bil varen pred padajočimi vejami, zato sem ga pustil parkiranega na istem mestu ob šotoru. Prijatelju sem pomagal spraviti katamaran na obalo in odnesti nekaj stvari v kamp prikolico.

Veter se je že dodobra okrepil, ko je k nama pristopil starejši moški, oče lastnika kampa. Vprašal je, ali veva, koliko stanejo breskve na bližnji stojnici. Prijatelj ga je strogo pogledal in zavpil: »Beži, idiot! Pozabi na breskve! Beži!!”

Le par ​​minut kasneje je v kamp tresnila nevihta. Skril sem se v avto in občudoval naliv. Občasno je mimo priletel kak predmet, ki ga je nosil divji veter. Kako veličasten pogled!

Pol ure kasneje je nevihte bilo konec, vrnilo se je sonce. Šel sem skozi kamp in pomagal ljudem popravljati šotore in iskati stvari. Prijateljev predšotor, ki sicer stoji pred kamp prikolico, je dobesedno odpihnilo. Stojnica na vhodu je bila razdejana, z breskvami vred.

Odzval sem se pravočasno in spretno, zato nisem utrpel nobene škode. Avto sem že sicer parkiral na dobro mesto, za šotor pa dodatno poskrbel takoj, ko sem presodil, da je to nujno. Celo pomoč sem lahko ponudil vsem, ki so bili v stiski.

 

Nauki za prilagodljivost

Te nevihte se spomnim vsakič, ko v časopisu berem o kakšni nesreči nekje v svetu. Zgodba ponuja nekaj univerzalnih lekcij:

  1. Ko pride naravna ujma, je bolje imeti manj stvari. Če bi imel veliko stvari, najbrž ne bi mogel za vse poskrbeti pravočasno. Tako malo stvari sem imel za pospraviti, da sem lahko pomagal drugim pri pospravljanju njihovih stvari.
  2. Kolikor koli zagovarjam redukcijo lastnine, so nekatere stvari vendarle nezamenljive, denimo kakovostno zavetje – v mojem primeru je bil zadosti avto.
  3. Razporeditev predmetov lahko vse spremeni. Drugi so imeli uničene šotore in poškodovane avtomobile zaradi letečih predmetov, ker so bili malomarni, ker niso razumeli vetra in so podcenjevali silo letečih predmetov. Moj avto je bil parkiran pred šotorom, da ga je nekoliko ščitil pred vetrom; zagotovil sem, da je bil šotor odlično nameščen (dobro napet, trdno pritrjen k tlom); pred avtom je bil nizek, a trden borovec, ki je nudil zaščito pred letečimi predmeti.
  4. Ob ustreznem redu in rutini je lažje ukrepati v nujnih primerih. Nekaj ​​nereda ni problem, toda red mora biti na ključnih področjih: svetilka, nož, flaška z vodo, torbe, vrečke in škatle.
  5. Nič ne more nadomestiti znanja in izkušenj. Moral sem se naučiti opaziti vremenske nepravilnosti brž, ko se pojavijo. Moral sem pridobiti izkušnje, da bi bil lahko zgodaj pozoren na znamenja in prepoznal resnost nevihte.

Še marsikakšen nauk bi lahko navedel. Vidite kakšnega sami?

 

Kaj pa v primeru ekosistemskega kolapsa?

Nekateri pravijo, da je zaradi podnebnih sprememb ekosistemski kolaps neizogiben. Globalna “nevihta” prihaja! A lahko kaj naredimo glede tega?

Ali bi morali izvajati pritisk na politike? Ali vlagati v visokotehnološko znanost? Ali morda v nizkotehnološko znanost? Ali podpirati agilno izobraževanje v smeri prilagajanja? Ali odpirati prostor mladim, da krepijo vpliv in razvijajo inovativne rešitve?

Nerealno je računati na kolaps kot na ključno motivacijo za spremembe. Motivacija mora izhajati iz domišljije polne upanja. Znano stanje v prihodnosti ne daje enake motivacije kot neznano stanje, za katerega si lahko prizadevamo. To neznano prihodnje stanje mora biti predstavljivo. Da bi si ga lahko predstavljali, se moramo izpostaviti zgodbam, ki orisujejo nove možnosti – novim zgodbam in novim izkušnjam.

Pred tednom dni sem se v skupnosti v Findhornu udeležil konference Podnebne spremembe in zavest. Dva ducata izvrstnih govornikov je prepojilo dvorano z intenzivnim nabojem med upom in obupom, ko so delili s publiko predvidevanja o možnih prihodnostih.

Vse, kar so povedali, morda drži, ali pa tudi ne, a to niti ni pomembno. Pomembno je, da razumem vrednost svoje lastne zgodbe, lastnega dela, drže, rešitev.

Moja pot je elegantno preprosta, kot v zgodbi o nevihti. Najpomembneje je, da je moja pot relevantna za človeštvo; Vem, kam v vsem skupaj paše moja knjiga Človek in kako!

Nerealno je pričakovati, da se bodo ljudje spremenili sami od sebe, proaktivno, samo zato, ker bo sveta, kot ga poznamo, v desetih ali dvajsetih letih konec. Zadnje tri, štiri generacije so se uspavale v materialnem udobju, brez stika z opozorilnimi znaki so, ne zmorejo jih prepoznati. So kot starček, ki sprašuje za ceno breskev pet minut pred nevihto.

 

Brezmejnost razkošne preprostosti

Vse, kar ljudje poznajo, je sodobni zahodni življenjski slog. To je objektivna meja njihove domišljije. Kako raztegniti to mejo?

Moj izziv prevladujoči miselnosti gre z roko v roki s privlačno alternativo: veselo lahkotnostjo razkošne preprostosti. Kakovost življenja je odvisna od nekaj osnovnih elementov: dobrega zraka, vode, hrane, sožitja v odnosih in komunikaciji, varnega zavetja, stabilnega zdravja, svobode biti fizično in umsko aktiven v naravi, občutka smiselnosti in usmeritve v življenju.

Ko so te osnove zadovoljene, lahko sekundarni elementi vključujejo znanost, umetnost, ustvarjalnost, igre, šport, obrede, praznovanja, filozofijo itd.

Če zanemarimo osnovne elemente, nam nobena količina sekundarnih elementov ne more prinesti sreče. Strniti življenje do osnovnih potreb in s polnim zavedanjem uživati v tem, kar je, je elegantna rešitev za vse globalne izzive. To ni odpovedovanje, temveč razvajanje!

Predlagam, da se vsi naučimo tovrstnega razvajanja in se v njej dobro izurimo. Menim, da je to ideal človeškega bivanja. Tudi če bo ves svet v dvanajstih letih šel k vragu, bodimo vsaj eno desetletje resnični Ljudje, potem pa z dostojanstvom dočakajmo vihar in pustimo življenju na Zemlji, da v nekaj milijonih letih pride k sebi.

Če bi se vsi na svetu odločili eno desetletje preživeti v razkošni preprostosti, bi to bila najboljša možna praksa blaženja podnebnih sprememb in tudi najboljša možna vaja prilagoditve ekosistemskemu kolapsu. In kar je najpomembneje: motivacija za življenje v razkošni preprostosti ne bi bila strah pred propadom, temveč preprosto joie de vivre, veselje do življenja!

Malo lastnine, ključni predmeti pri roki, dober pregled nad situacijo, visoka raven izkušenosti in dober nabor spretnosti bi tudi povečali možnost preživetja. Bili bi pripravljeni dobro uspevati tudi v težkih razmerah. Da, uspevati, ne le životariti!

Tisti najbolj žilavi in modri bodo tako ali tako preživeli; v spominu bodo ohranili strašne posledice naše nečimrnosti, ozkoglednosti, nespameti in kulturnega slepila. Naučili se bodo živeti znotraj meja narave – ne v askezi, ampak v blaženi modrosti.

En mojih najljubših pregovorov je: “Moder ​​človek vidi več z dna vodnjaka kot bedak z vrha planine.”

Ne glede na to, koliko poseduje bedak, vedno je reven. Karkoli daste modremu, se spremeni v zaklad.

 

Razorožujoča pozitivnost

Zagovarjam razsvetljeno pozitivnost celo vpričo groznih okoliščin, nekako v duhu filma Življenje je lepo. Ne, da ne vidim kolapsa, le izbiram si odziv poln radovednosti in odprtosti, celo v hudi nevarnosti.

Avgusta 2018 je Jem Bendell objavil prodoren članek “Deep Adaptation: A Map for Navigating Climate Tragedy”, v katerem pravi, če strnem, “Civilizacija: game over!” Z Jemovimi zaključki se zelo strinjam, pa vendar izbiram trmasti optimizem.

Jem v članku navaja tri vprašanja, ključna za globoko prilagajanje:

  1. Prožnost nas sprašuje: “Kako naj obdržimo, kar resnično hočemo obdržati?”
  2. Odpoved nas sprašuje: “Kaj moramo izpustiti, da ne bi zadev še poslabšali?“
  3. Obnova nas sprašuje: »Kaj lahko obudimo, da si pomagamo ob prihajajočih težavah in tragedijah?«

Vprašanja so zelo na mestu, da! Če jih želite v polnosti razumeti, prosim, preberite članek v celoti! Name je vplival zelo poživljajoče – naj se to sliši še tako nenavadno.

Članek me je opomnil, da razkošna preprostost ne postavlja vprašanj, ampak samo predlaga: “Preidimo hitro k idealu človeškega bivanja!”

Da, vem … potrebujem dolg komentar, da definiram ta “ideal človeškega bivanja” in strategijo, da ga udejanjim v praksi. A saj ga imam! Temu se posvečajo vsa tri moja “navodila za uporabo“! Nič lažjega ni kot človeku biti človek; a žal smo zapakirani v vse te blazne kulturne programe! Brez njih bi udejanjanje mojih predlogov bilo nekaj najlažjega na svetu, enako naravno kot dihanje.

Menim, da je kulturno deprogramiranje, udejanjano z otroško igrivostjo, ne da bi kar koli jemali smrto resno, popolnoma smiselna strategija za globoko adaptacijo. To je moja drža vpričo razmaha ujme.

Se spomnite, kako sem pozdravil nevihto na začetku tega besedila? Sprejel sem neizogibnost. Še naprej jo bom objemal. Vabim vas, da storite enako. Zrite vanjo z občudovanjem, čudenjem, odprtega duha. Ne skrčite svoje dušne vizije v paniko in strah, s tem boste vse skupaj samo poslabšali.

Tudi na dnu vodnjaka vam je vedno na voljo pega neba; lahko pojete skupaj s pticami in uživate v odmevu lastnega glasu. V tem tiči bistvo razsvetljenja in najgloblje adaptacije temu, kar pač je – če živite ali umrete.

Dokler se množice ljudi tako zelo bojijo smrti, čeprav pravzaprav še nikoli niso bile žive, kolaps civilizacije niti ni tako katastrofalen dogodek.