Ključni izziv človeštva je neodgovornost.

Družba posameznikom omogoča kopičenje moči brez odgovornosti, kar je recept za katastrofo.

Naša civilizacija je kronično enosmerna. Vse teče enosmerno: dobrine, viri, ideje, energija, moč … Če se posameznik z močjo odloči, da jo vrne tja, od koder je prišla, jo izgubi. Samo pomislite kako enosmerno teče rolica WC papirja in kam morate po novo.

Biti odgovoren je v kapitalizmu neodgovorno vedenje. Če se hočete v parlamentu in na borzi izkazati za odgovorno osebo, morate biti neodgovorni do vsega, razen do enosmernih tokov. To je magična formula za nadaljevanje razcveta in neskončne rasti v 21. stoletju. Rasti česa?

Kam mora teči moč?

Enosmerno se steka od vse bolj obubožanih k vse bolj privilegiranim. Privilegirani je ne smejo vračati. Obubožani privilegiranih ne smejo pozivati k enakosti in pravičnosti. To bi povzročilo kolaps sistema.

Svetovni tajkuni so vse bolj iz tehnoloških voda, kot lahko vidite tukaj in tukaj. E-tehnologija je postala osrednje igralno polje. Tja mora teči moč. Janis Varoufakis temu pravi “tehno-fevdalizem“.

Najvišje odločevalske moči ne omejuje nobena sila. No, nobena sila, ki je ne bi bilo možno gladko izigrati. Vodja lahko povsem zajebe, pa ga ni mogoče prijeti za jajca – ma, še za kravatlc ne! Za mogotce ga ni sodišča, pred katerimi bi zares odgovarjali. Zakaj pa tudi bi? Saj po vedenju ne izstopajo od drugih, celo za zgled so jim!

Jezne množice ne morejo ne do izvoljenih poslancev ne do prevzetnih tajkunov, saj jih varuje vojska do zob oboroženih robocopov s pooblastili, da zadušijo upornike. Za lisjaške politike ne veljajo enaka pravila kot za ostale in se, če le hočejo, elegantno izmuznejo zakonom. Da niti ne govorimo o globalnih tajkunskih megamilijarderjih; za njihove neodgovornosti zakoni niti ne obstajajo.

Sesutje sistema boli

Ko smo ločili moč od odgovornosti, smo odprli Pandorino skrinjico. Moč je postala tako skoncentrirana in tako brezvestna, zasvojena sama s sabo, da si nikoli ne bo pripravljena postaviti mej, mi mali ljudje pa tega prav tako ne moremo storiti.

Svoboda pomeni, da lahko močni šibkim vedno rečejo “ne”. V obratni smeri to seveda ne velja.

Že desetletja se vse bolj utrjuje globalna norma, kako je treba živeti. To nam zapovedujejo TV ekrani, rumeni tisk, vplivneži, verski in politični voditelji, kulturne ustanove, učitelji, direktorji, sorodniki … Kako krhka je ta monokulturna norma bivanja, se je pokazalo ob ukrepih sredi covida-19. Navajeni smo bili na standardni paket zapovedi in pravil (ter ventilov za izpuščanje nakopičene pare), a zdaj so nas brez opozorila presenetile drugačne zapovedi, ki se pogosto začnejo z “Ne smeš…”

Kar naenkrat ne smemo v šolo, službo, gledališče, knjižnico, telovadnico, na koncert, izlet, obisk, še na poroko ne. Ne smemo dihati, ker je dihanje kužno. Zapovedana nam je pasivnost v boju proti grožnji, ki je — dobesedno — mikroskopska proti stotinam groženj, ki so del standardnega paketa.

Povsem razumem tiste, ki ob drastičnih ukrepih vzklikajo: “Ma ne me jebat! Desetletja minevajo, milijoni ljudi umirajo od zlahka preprečjivih vzrokov (recimo lakote!), pa vsi gledamo stran. Zdaj pa se milijonarji naenkrat vedejo, kot da jih je sama empatija in nobena žrtev ni preveč za blaginjo človeštva! Naša žrtev, seveda, ne njihova. Ma ne me jebat, no!”

A pustimo milijarderje. Če se jezimo nanje, jim dajemo že več moči in pozornosti. Kaj pa če bi raje vlagali v alternative in njim dajali moč?

Žal alternativ ne poznamo. Prepovedi pa bolijo.

Brez panike, saj gre samo za katastrofo

“Sedi pri miru in se zazri vase!” nas navdaja z grozo. A če bi cenili razkošje vsakega trenutka, bi v milijontem dihu v tišini prepoznali blaženo svetost, ki nam je vedno pred nosom.

Takrat nam ne bi bilo več pomembno, ali se kaj spremeni. Videli bi, da je 99% stvari debelo zacementiranih v temelje družbe in nespremenljivih. Odločanje je možno (morda!) o 1%: kdo drži volan, po kateri strani ceste vozi in kakšne barve je avtobus. No, če smo bolj eko, se odločamo, kakšne barve je vlak.

Ko bi v milijontem dihu našli svetost in videli, da nam je ta svetost na voljo kadar koli in kjer koli, bi začeli več pozornosti posvečati njej in se ne obremenjevati s cirkusom tam zunaj. Ko bi cirkus postavili na stranski tir, bi mu odvzeli vso moč. Tako bi – nenamerno – s čarobnim “plugom” zaorali v družbeni cement kot z vročim nožem v maslo.

Ni je večje moči od samozadostnosti, saj ne more obstajati brez polne samoodgovornosti. Pa še to je: odgovornosti do sebe ni brez odgovornosti do drugih.

V stanju take odgovornosti oseba ve, da ne more ničesar spremeniti, ne sili se orati po betonu, to je nemogoče. Odgovornost zase izraža tako, da velja tudi za druge in ta drža kot magnet pritegne moč množic, jo razgreje, nabrusi in oranje se zgodi samo od sebe. Pa brez trušča in pompa, da se razumemo.

Nekje v srcih milijonov ljudi se zgodi premik k samoodgovornosti in s tem k neustrašnosti. Medtem ko se ves svet z truščem in pompom osredotoča na spreminjanje tistega 1% povrhu debelega betona, drobno migetanje v globini drobi beton in mu spreminja naravo.

To pomeni biti politični subjekt, odgovorni sooblikovalec demokratične družbe. To pomeni izraziti svojo voljo.

Pustite “spremenljivi” 1%, v katerega se stekajo kvadrilijoni Evrov, da bi, kao, spravili človeštvo na boljšo pot. Volitve, spletke, pandemije, nesreče, potresi … vse to vam samo krade moč in vas vpenja v monokulturo enosmernosti ter zlasti v strah. Skačete od teme k temi kot veriga na zobniku — naprej in naprej — da se ja ne bi zlili s tistim milijontim vdihom v tišini.

Problemov ne vidite tam, kjer so, ampak v tračih, govoricah, polemikah, novicah, obvestilih, poročilih, dizertacijah … v zilijonih votlih besed, v katerih doni strah.

Le v tišini lahko dosežemo potrebno ostrino, da bi se zgodilo oranje. Ostrina terja nabrušeno in usmerjeno redkobesednost.

Kaj uničuje človeško raso?

Kot raso nas ne uničujejo virusi, potresi, nevihte, onesnaženje in globalne spremembe. To je 1% prahu na povrhnjici, ki ga ne bi bilo, če bi se ukvarjali z bistvom in nosili moč skupaj z odgovornostjo.

Kot v naslednji De Mellovi zgodbi, nabrušeni in usmerjeni tja, kjer je bistvo:

Narejene je bilo veliko publicitete za mojstrov govor na temo uničenja sveta. Velika množica se je zbrala pri samostanu, da bi mu prisluhnila. Govor se je končal v manj kot minuti. Vse, kar je rekel, je bilo:
Človeško raso bodo uničili: politika brez načel, napredek brez sočutja, bogastvo brez dela, učenje brez tišine, religija brez neustrašnosti in čaščenje brez zavedanja.

… in če smem dodati: moč brez odgovornosti.