Odločanje je zahtevna reč. Posebej, če nismo ustrezno informirani. Poudarjam ustrezno, kajti informacije se ne izražajo le z obstojem ali neobstojem, izražajo v celem spektru barv, odtenkov in tekstur. Informacija je lahko škodljivejša, če jo izrečemo, kot če jo prikrijemo. In obratno. Kakšna drža do informacij je torej najboljša?

Informiranost je poznavanje in razumevanje zadostnih informacij za zrelo odločitev. Ni dovolj vedeti, potrebno je tudi razumeti! To je navidez preprosto, a v praksi mnogo težje.

Anthony De Mello pove zgodbico o možakarju, ki sede v gostilni za šank, naroči pijačo in opazi, da ima moški, ki sedi ob njem, v ušesu banano. Možakar srka pijačo in se odloča, ali bi mu to povedal ali ne. Ko spije par kozarcev se opogumi in reče: »Oprosti. Veš, v ušesu imaš banano.«

Moški odvrne: »Kaj praviš?!«

»Banano imaš v ušesu!«

»Kaj?! Ne slišim. A poveš še enkrat!«

»V ušesu imaš banano!!«

Moški nazadnje zavpije: »Govori glasneje! A ne vidiš, da imam v ušesu banano?!«

Skratka, ljudje marsikdaj vedo, zakaj ne slišijo in ne razumejo, ampak nič ne ukrenejo, da bi to spremenili.

Informacije, ki pridejo do nas, so pogosto zamegljene, izkrivljene, prikrite ali privlečene za lase. Pa še to je: če takšne informacije dovolj dolgo in dovolj glasno ponavljamo, postanejo resničnejše kot resnica in vplivajo na naš vsakdanjik bolj kot preverljiva dejstva.

Poglejmo si samo Sveto pismo. Razgledan posameznik bo večino svetopisemskih »informacij« videl kot prispodobe, ne bo jih jemal dobesedno. Goreč vernik, po drugi strani, si ne bo dopustil kritičnega pogleda na Sveto pismo; »informacije« bo doživljal enako, kot otrok doživlja zgodbe o Božičku. Edina razlika je, da Božička v glavnem prerastemo, svetopisemskega Boga pa mnogi ne.

Če ste verni in sem vas s svojimi besedami vznemiril, naj vas opomnim, da smo vsi ateisti v odnosu do določenih bogov: Pozejdona, Vesne, Raja, Yucateca, Šive in še tisočev drugih Bogov. Če mislite, da je vaš Bog edini pravi vzvišeni Stvarnik, vas moram razočarati. Motite se. Če imate vi prav, so milijarde ljudi, ki verjamejo v drugačnega boga, v zmoti. In obratno. In prav to je glavni problem – o objektivnosti se je nemogoče pogovarjati.

Šele ko zadosten odstotek ljudi preseže splošne “resnice”, jih lahko presežemo kot družba, a tudi takrat nismo varni pred tem, da se vrnejo.

Vpliv religije na vse ostalo

V zadnjih letih spremljam nove ateiste, ki človeštvo pozivajo, da preraste vse religije. Religije nas držijo v duševni zaostalosti, ki nam res ne pristoji, posebej glede na to, kako daleč smo sicer znanstveno napredovali.

Neverjetno je videti nazadnjaško zatekanje k veri in bitke, da verske dogme postanejo zakoni, a prav to se dogaja marsikje po svetu. Nedavna prepoved splava na Poljskem je le en primer naraščajočega fundamentalizma. Govoriti s temi, ki zagovarjajo prepoved splava, je brezplodno dejanje. Imajo banano v ušesu – in to vejo!

Dogma pač ni informacija. Dogma je zapoved. Religija to dvoje pomeša in le verska avtoriteta je pristojna povedati, katero je katero. Ko avtoriteta pove, da je nekaj zapoved, je to tako in pika. Dvomiti je greh.

Podobno se dogaja na vseh drugih področjih. Vzgojeni smo tako, da ne znamo ločiti med zapovedmi in informacijami, pa tudi če znamo, naša razlaga ni zadnja. Obvelja to, kar pravi avtoriteta – politična, verska, šolska, poslovna … A tudi avtoritete same marsikdaj ne vedo, kaj je zapoved, kaj pa informacija. Zadeve pomešajo in z argumentom moči postavijo podrejene na mesto, saj ne zmorejo moči argumenta, da bi z njim dosegli enak učinek.

Kakovost voditeljev lahko razberemo po njihovi sposobnosti prehajanja sem ter tja med informacijami in zapovedmi in po njihovi učljivosti znotraj tega.

Recimo, da peljete večjo skupino ljudi na rafting. Preden se odpravite, jim podate informacije – in spremljate, kdo vse je v skupini. Če jih dobro informirate, jim bodo izkušnje med raftingom potrdile to, kar ste jim povedali v teoriji – vaša avtoriteta bo zrasla. Med raftingom, boste ljudi včasih opozorili s kakšno zapovedjo, posebej, če se zgodi kak zaplet. Ljudje bodo vaše zapovedi spoštovali, ker se ujemajo z izkušnjo.

In če se zapovedi ne ujemajo z izkušnjo, vas bodo ljudje na to opozorili. Takrat boste pokazali zdravo pamet, priznali napako in se iz tega nekaj naučili. Tudi s tem bo vaša avtoriteta zrasla.

Če nimate pojma o raftingu, boste najbolj pametno ravnali, če boste to takoj priznali in predali svojo nalogo nekomu kompetentnemu. Pri raftingu ni treba veliko opazovanja, da ločite mojstra od amaterja. Pri politiki je to že nekoliko težje. Pri religiji pa se izmuzne skozi mariskatera karizmatična avtoriteta brez realnih kompetenc. Bolj ko poslušaš zapovedi, lažje napreduješ. Nič čudnega, da bi taki radi čim več religije v politiki.

V religiji upor proti zapovedi ne pride v poštev. Temeljne »resnice« so razodete in če pridejo v konflikt z izkušnjo, si morate to razlagati, kot da je nekaj narobe z vašo izkušnjo, ne z »resnico« kot tako. Če nasprotujete, se proti vam dvignejo avtoritete, zagrozijo vam s kaznimi, v kot vas stisne tudi družbeni pritisk. Nazadnje sklonite glavo, sprejmete zapoved in si za to določeno »resnico« vtaknete banano v uho.

Banana republika

Razmah banana republik v 21. stoletju je razumljiv, kajti voditelji, ki imajo banane v ušesih, vidijo vse druge ljudi kot sebe. Če imajo sami banano v ušesu, jo imajo pa ja tudi vsi ostali, a ne?

Nesramno bogati plutokrati na vrhu odločevalske piramide imajo vrhovno avtoriteto in ko razširijo svoje mantre med medijsko in politično smetano, je vanje tako rekoč nemogoče podvomiti. Informacije hitro postanejo zapovedi in majhni politiki na čelu banana republik jih ponavljajo kot papagaji. Kdor ne uboga, ga pritisnejo v kot in mu dajo v uho banano.

Informacije izrekajo kot nesporne in na te informacije navezujejo zapovedi, kot da je to vsem samoumevno. Ko drugim ljudem to ni samoumevno in se začnejo pritoževati, je odziv voditeljev: »Govori glasneje! A ne vidiš, da imam v ušesu banano?!«

Potem se obrnejo na drugo stran in ponavljajo naprej vse tisto, kar jim je bilo povedano dovolj glasno.

Kako se to izraža med pandemijo covida-19, lahko vidimo v primeru mnogih vladnih »ukrepov«. Izkušnja se ne ujema vedno z informacijami v medijih in zapovedmi oblasti. Takrat nekateri postavljajo vprašanja – in v odgovor dobijo zavijanje z očmi.

Če kdo ne utihne, ga doletijo nizki udarci – napad na osebnost in vsi možni zmotni argumenti, ki jih premore človeški um. Tako kot učitelj pri verouku utiša otroka, ki postavlja preveč (težkih) vprašanj.

Vse, kar so »uporniki« govorili, je: »Oprostite, rad bi razumel podlago za vaše odločitve. Ko pretehtam informacije, na katerih temeljijo vaše zapovedi za vso družbo, mi nekaj preprosto ne štima. Rad bi se pogovoril o tem in če imate še kakšne dodatne informacije, ki jih jaz nimam, bi jih z veseljem spoznal. Tako bom lažje in brez zadržkov sledil vsemu, kar pričakujete od mene.«

A voditelji, ki jim postavljamo taka vprašanja, niso spretni rafterji, ki so dali skozi tisoče spustov po zahtevnih brzicah. Raftali so na ekranih in v domišljiji. Informacije zgolj ponavljajo za drugimi. Zapovedi tudi. Zaupajo, da vse ukaze prejemajo od nekega ultra-mega-rafterja.

Ampak kaj če je ta rafter le vaš sosed Joža, ki je sestavil skupaj poročilo o neki študiji in jo objavil na internetu, pa se je viralno razširila in so jo povzeli še vsi časopisi? Takšno širjenje lažnih informacij ni redkost in v času družbenih omrežjih in tekmovanja za čim hitrejše poročanje, ni nič čudnega, da celo ugledni časopisi včasih podležejo širjenju potegavščin, da o rumenem tisku ne govorimo.

V poplavi informacij in »informacij«, ki se na poti do nas zmešajo in je treba vložiti ogromno časa in energije, da ločimo zrnje od plev, si ni težko predstavljati vojnih dobičkarjev, kako izkoriščajo in celo podpihujejo zmešnjavo za lastno korist. Seveda bodo takšne ideje brž obsojene kot teorije zarote, zato se ne bom osredotočal nanje.

Ostanimo pri izhodiščni ideji, da za kakovostno odločanje potrebujemo kakovostne informacije – in da moramo sami biti sposobni te informacije zrelo presnoviti. V primeru odločevalcev je to še toliko bolj ključno. Sposobni morajo biti presnove mnogih informacij, saj odločajo v imenu milijonov ljudi. In kako naj sami ravnamo, če se zgodi naslednje:

a. preštudiramo zapovedi odločevalcev

b. poglobimo se v vse razpoložljive informacije, na katerih te zapovedi temeljijo

c. opazimo nedoslednosti in nejasnosti in odločevalcem postavimo vprašanja

d. ne dobimo ustreznih odgovorov (oz. sploh ne dobimo odgovora), ampak smo postavljeni pred dejstvo, da bomo kaznovani, če ne ubogamo

Ne, nimam odgovora na ta vprašanja, nimam rešitve. Za odgovor bi potrebovali sodelovanje vseh družbenih slojev, a to si je težko predstavljati.

Planetarna civilizacija je tako unitaristična, da nujno potrebuje enovit odziv vseh sestavnih delov. Ne more si privoščiti odstopanj, alternativ. Ključni ukrepi morajo enako veljati za vse. Ko nastane problem, je ukrep enak za vse. V primeru covida-19 je problem relativno visoka smrtnost v primerjavi s sorodnimi koronavirusi in unitaristična rešitev se je manifestirala v vrsti stopenj, s katerimi so si pristojni prizadevali preprečiti širjenje okužb in zmanjšati smrtnost.

Morda se vam zdi, da so bili ukrepi zelo raznoliki, toda temeljna načela so bila enaka in pritisk k spoštovanju teh načel je veljal povsod. Zadnji odgovor na problem covida-19 je cepljenje za vse. Pritisk k spoštovanju te zapovedi bo gotovo velikanski in javna debata o tem se bo valjala po časopisih in spletu še mesece in leta.

Unitarizem bo preprečil alternative, zato bo pogovor o drugih možnih izidih ostal v oblakih. Nekateri namigujejo, da je kolateralna škoda zaradi ukrepov dosti večja, kot bi bila škoda brez ukrepov. Ali je res, v unitaristični družbi ne moremo vedeti. Pluralizem ukrepov je nedobrodošel, ker nam ne omogoča primerljivosti in zlasti zato, ker marsikateri unitaristični ukrep postavlja pod vprašaj.

Nazadnje odločajo zavedeni

Tega ne pišem zato, da bi branil upornike ali obsojal pristojne. To pišem zato, ker bi rad pozval pristojne, naj ne pričakujejo slepega sledenja zapovedi. Poskrbijo naj, da zapovedi dobro podkrepijo z ustreznimi informacijami in v sodelovanju z mediji zagotovijo informiranost javnosti. Prav tako naj odgovorijo na vsa težka vprašanja. Banana v ušesu ne sme biti izgovor. Če niso profi-rafterji, naj se umaknejo.

Izvoljenih predstavnikov si seveda ne smemo predstavljati kot nekakšnih zlepljenk iz volivcev, ki so jih izvolili. Politiki so ljudje s svojim lastnim razmišljanjem, vrednotami, voljo. Odločajo se na podlagi lastnih informacij, prepričanj – in banan v ušesu.

Ko sprejemajo odločitve v skupnem interesu, to počnejo v skladu s tem, kako si pač razlagajo pridevnik »skupno«. Tako kot to počne vsak starš v imenu svojih otrok. Nič čudnega, da se jezijo, ko otroci ne ubogajo. Odločitev v skupnem interesu mnogih je, skratka, odločitev enega posameznika.

Ta posameznik sklepa zavezništva z drugimi posamezniki – iz vrst politike, gospodarstva, družine, prijateljev itd. Poglejte, kaj se ta hip dogaja v ZDA, pa boste videli, komu bolj odgovarjajo predsedniki – ljudstvu ali osebnim zaveznikom. Pri nas doma je podobno.

Če se jezite, kako ukrepajo v primeru pandemije, se opomnite, da je niso nikoli doživeli. Improvizirajo. Tudi sami so zmedeni. V državljanih bi si želeli vzbujati zaupanje in ko jim to ne uspeva, so sami še bolj frustrirani kot vi. Če niso frustrirani, je z njimi nekaj narobe. Takim ne bi smeli nikoli več zaupati odločevalskega položaja.

Lahko pišem o tem, a moje modrovanje bo prebralo le nekaj sto ali tisoč Slovencev. Tisti, ki se ne strinjajo z mojimi besedami, bodo odnehali po treh odstavkih. Oni so večina. Še naprej bodo na odločevalske položaje volili sociopate z banano v ušesu. Nekateri se bodo proti temu uprli in protestirali. A tistih z banano v ušesu je za zdaj še mnogo več in protest bo imel le kratkotrajne učinke.

Ne pravim, da so ukrepi za zajezitev covida-19 a priori slabi. Pravim predvsem, da odločevalci tistim med nami, ki nimamo banane v ušesu, ne vlivajo zaupanja. Nekateri znanstveniki pozivajo odgovorne za ukrepe, da jim pojasnijo nedoslednosti. In ko pristojni molčijo ali mencajo, jim to pove, da niso dobri rafterji in jim zato ne moremo zaupati.

Če bi radi, da jim zaupamo kot vernik zaupa svečeniku, ne pa na podlagi ustrezne informiranosti, potem naj se ne čudijo, če se jim upiramo. Upirali se jim bomo zaradi načina, ne zaradi vsebine. Najbolj grozno je, da imajo morda prav, a tega ne znajo obrazložiti in s tem delajo še največjo škodo. Kaj je res, ne bomo nikoli vedeli. Leto 1984 se nam nezadržno bliža in unitaristična družba je zelo verjetno neizogibna – tudi brez virusa, z virusom pa še toliko bolj.

Ne nadejam se, da bo ustrezne informiranosti o ključnih zadevah več. Prej je bo manj. Še manj bo prostorov za alternativo. Čeprav bi najraje zaključil optimistično, sem ta hip (zase) pesimist – kar je pa seveda dobra novica za vse tiste, ki imajo banano v ušesu. Lahko govorim še tako glasno, pa me nihče ne bo slišal.