Eno je bati se govoriti, ker bi lahko povedali kaj napačnega, toda agonija je samocenzurirati se v strahu, da utegnete povedati nekaj, kar drži, a ni dovoljeno.
– Ayishat A. Akanabi
Številne progresivne organizacije, zlasti v ZDA in marsije v Evropi, so bile v zadnjih nekaj letih v stanju paralize. Veliko poglobljenih člankov, denimo Elephant in the ZOOM, in knjig, recimo Novi puritanci, je bilo napisanih o zelo razširjenem kulturnem pojavu, ki vpliva na progresivne organizacije in ima mnoga imena. Sam mu najraje pravim (kritična) socialna pravičnost. (V blogu Kam gre ta svet? sem jo omenjal kot družbeno pravičnost, pa šele zdaj vidim, da se v slovenščini večinoma uporablja fraza “socialna pravičnost”.)
Da bi razumeli problem dialoga o tem pojavu, zadostuje, da si ogledamo bitke okoli pomena besed. Napačna raba lahko koga razburi, odpre Pandorino skrinjico in popelje organizacijo v kaos – samo zato, ker je nekdo rekel nekaj, kar ni dovoljeno. Kdo je določil nova pravila, kaj je (ne)dovoljeno? Univerze, tehnološki velikani in progresivni mediji so postavili nove meje sprejemljivosti – a brez prave javne razprave.
In to je le ena stran medalje. Druga stran je, kako normalno in vsakdanje je postalo loviti “napake”, jih pačiti in napihovati, da bi izgledale grozljivo, nanje lepiti žaljive etikete, sprožati javno ogorčenje in vztrajati, da so takšne “napake” absolutno nedopustne, zato morajo biti prepovedan. Obtoženec bo iz čiste groze hitel popraviti, kar je (domnevno) storil narobe, se opravičiti in se pre-vzgojiti (ter moliti, da se bo vse dobro končalo). Nekaj je gotovo: to ga bo izučilo, naj se izogiba ogorčenim in nikoli več ne spregovori v javnosti.
Tudi če je bila napaka stvarna in jo je bilo upravičeno izpostaviti, je reakcija nanjo pretirana. Če bi tujec opazoval dogajanje brez razumevanja jezika, bi že iz govorice telesa in mimike opazil preobčutljivost, paranojo, histerijo, maščevalnost, toksičnost in cenzuro. Douglas Murray je to opisal kot Norost množic (knjiga je prevedena v hrvaščino: Ludilo gomile).
“Progresivna” klima zavira progresivne politike
Na svetu je že tako dovolj norosti, zato sem zgrožen nad tem, kako se novi »progresivci« borijo proti norosti s še več norosti. Paradoks je, da se meni, čeprav se štejem za progresivca in borca za spremember v družbi, takšne spremembam upirajo in se tu strinjam s konservativnimi analitiki. No, priznanje strinjanja z njimi mi lahko povzroči težave v progresivni organizaciji, kjer vlada socialna pravičnost.
Pritisk k podrejanju je ogromen. Okvir politične korektnosti je ozek in polariziran. Kompleksna stališča s finimi odtenki je težko ohranjati. Če niste povsem za nek sodobni moralni imperativ, tvegate, da vas razglasijo za nekoga, ki je povsem proti. Javni forum prežema paranoja.
Smo sredi vojne glede pomenov besed, identitet, struktur in moralnosti. Preden sem sam izkusil udarec kritične socialne pravičnosti, sem navijal za nove vrednote, ki so se prebijale v družbo. Intersekcionalnost je sprejela Evropska komisija. Trans je postajal novi gej, nove bitke za človeške pravice so lahko pomenile le moralno zmagoslavje in premik v pravo smer. Ali res?
Odvrnila me je toksičnost, ki so jo prinašali aktivisti za socialno pravičnost. Njihova dejanja niso odražala njihovih besedah. Ko jih je kaka “napaka” razburila, so postali nevzdržni. Kot poudarja članek, na katerega sem dodal povezavo više gor: “Ko aktiviste za kritično socialno pravičnost omami nova moč, se čutijo pooblaščene disidente opisati kot zastarele (v najboljšem primeru) ali kot pošasti (v najslabšem primeru).”
Težko je, če ne kar nemogoče, imeti pogovor z odprtim zaključkom, pogovor, ki se konča tako, da se vsi naučimo nekaj novega in smo radovedni izvedeti še več. Namesto tega sem se vpričo aktivistov počutil, kot da bi mi pridigal strog duhovnik. Ko sem naivno izrekel nekaj, kar nikakor ni dovoljeno, se je vnel cel požar.
Kot se je tudi v primeru J. K. Rowling. Če preberete članek o avtorici, ki nas je razočarala, se zdi Rowlingova kot brezsrčna sovražnica transskupnosti, če pa obiščete njeno spletno stran in preberete njene razloge, da je spregovorila o spolu (sex and gender), boste morda prišli do drugačnega zaključka. Lahko preberete tudi poglobljeno razčlenitev polemike in su ustvarite boljšo sliko.
Nekaj zagotovo drži: to sta dve popolnoma različni upodobitvi iste situacije, ki se med seboj izključujeta. Če se strinjate z eno, se ne morete strinjati z drugo. Ker je javni prostor preplavljen z ogorčenjem, je praktično nemogoče priti do prepotrebnega niansiranega dialoga. Nasprotniki Rowlingove so me popolnoma izgubili, ko se je sežiganje njenih knjig razširilo kot požar, ker ni hotela popustiti njihovim vztrajnim obtožbam.
Toda odpor proti tej norosti se vse bolj krepi. Zmerni politični center se spreminja, pod pritiskom knjig, kot je Trans in podkasti, kot je Triggernometry, če omenim le ta dva. Splošno javno mnenje se spreminja. Temnopolti intelektualci predavajo o tem, denimo John McWorther nedavno na Cambridgu o Razumevanju nove rasne politike. Osvežujoče je videti dejansko razpravo, ki jo je organiziral Oxford Union Woke-kultura je šla predaleč. Publicisti se sprašujejo Ali smo dosegli “peak-woke”?
Kljub temu imajo številne napredne organizacije, tudi če se njihovo vodstvo zaveda toksičnosti kritične socialne pravičnosti, zvezane roke. Njihovo članstvo je razdeljeno in bojijo se, da bi njihovo »umazano perilo« prišlo v javnost. Bojijo se, da se nanje usujejo množićne obtožbe. Odgovorni v organizaciji so izčrpani od notranjih pretresov in si na vsak način želijo podaljšati obdobje stabilnosti, v katerem je sploh možno opravljati delo, ki ga je pač treba opraviti.
Odgovorni morajo skrbno raziskati politični milje, da se izognejo kakršnim koli »minam«. Zato včasih omejijo dialog, uvedejo nadzor za spremljanje govora, pričakujejo ali celo zahtevajo od zaposlenih samocenzuro (če tega ne doseže družbeni pritisk), poskušajo vse, kar lahko, da preprečijo novo eksplozijo. Okrepljena pazljivost potegne za seboj stranske učinke: napetost, strah, razdraženost in stres, ki organizacijam jemljejo moč in jih še bolj hromijo.
Situacija je dvakrat absurdna, noj z glavo v – ne v pesku, ampak v dreku – pa tega se celo zaveda, a še vedno ne more ravnati drugače.
Rešitev je pogovor
S tem imam v mislih odpiranje prostora za dialog čez prepad. Ne trdim, da se lahko ta dialog dejansko zgodi, vendar je ključnega pomena zagotoviti in zaščititi odprt prostor. Absolutno nimam v mislih podžiganja še več pogovorov mimo drug drugega z vse bolj vkopanih pozicij.
Začnimo s skrbno analizo same besedne zveze “socialna pravičnost”. Dovoliti je treba vsak nenasilen glas in zagotoviti dialog, dokler ne dosežemo korektnega sklepa. Vem, da to zahteva zrelost, ampak prav to je glavna poanta.
Če se nekateri člani organizacij iz kakršnega koli razloga odločijo protestirati ali ovirati takšno odprtost dialoga, jim je treba ponuditi natanko dve možnosti:
- da se kot odrasli ljudje obnašajo vljudno in aktivno sodelujejo v konstruktivnem dialogu o dani temi, ne glede na to, kako sporna se jim zdi, oz.
- da dialog zapustijo in omogočijo, da poteka brez njih.
V Pismu o pravičnosti in odprti razpravi piše: »Slabe ideje premagamo tako, da jih razkrijemo, da o njih argumentiramo in se prepričujemo, ne pa tako, da jih skušamo utišati ali si želimo, da jih sploh ne bi bilo.« Podobne pozive h konstruktivnemu dialogu je izreklo na tisoče intelektualcev in javnih osebnosti, nastajajo celo nove institucije, kot je Heterodoksna akademija.
Po takih vzorniki se je treba zgledovati. Organizacije, ki ne bodo varovale svobode govora in visoke kulture dialoga, bodo izgubile svoje najboljše: ljudi s kompetencami, integriteto, intelektualno širino in empatijo. Značilnosti temne triade bodo ostale neizzvane, kar jih lahko dejansko poškoduje.
Še nekaj je treba povedati. Nobena organizacija tega ne more preživeti brez dostopa do finančnih mehanizmov, s katerimi napajajo svoje neskončne notranje procese, odbore, delovne skupine in usposabljanja. Zanašanje na okorne birokratske mehanizme doda še eno plast samoobsedenosti in odjeda čas, ki bi ga morali posvetiti delu na nečem konkretnem. Z vsemi težavami, ki pestijo svet, je tratenje sredstev, bodisi da bi duhu socialne pravičnosti povsem odprli vrata ali pa da bi mu jih povsem zaprli, skrajno neodgovorno.
Ne bom presenečen, če se bo del družbe na moje pisanje odzval tako kot na J. K. Rowling. Na primer v tvitu, kjer je nekdo zapisal: »NE berite njenega manifesta o transfobiji. To sem že naredila za vas. Vsaka vrstica je dezinformacija, vzbujanje strahu, napačna spolnost, drugačenje, nevednost, skrajnodesničarski jezik/pasje žvižganje in čisto sovraštvo. To ni le grdo. To je SOVRAŠTVO. Ne goltajte tega sranja. Prosim vas.”
Če se strinjate s tem tvitom in mislite, da vsaj kolikor toliko pravilno opiše moje pisanje, se bomo težko pogovarjali. Kljub temu je edini izhod iz paralize pogovor v odprtem krogu. Če se ne morete pogovarjati na civiliziran način, ko nekdo izpodbija vaša stališča, prav, a to ne pomeni da vam smemo pustiti radikalni privilegij, da manipulirate z organizacijo s čustvenim in moralnim izsiljevanjem. Tako vedenje je treba ustaviti z vljudnim, a strogim: “Ne!”
Kadar odrasli ne morejo obvladovati svojega vedenja in se vedno znova zatekajo k ogorčenju, moramo dopustiti možnost, da imamo opravka s kakšno psihopatologijo. Če niti namigniti ne smemo, da bi kaj takega lahko bilo možno, potem je analogija noja z glavo v pesku (dreku?) zelo primerna in je norost množic povsem razumna diagnoza.
Nekatere norme vljudnosti in strokovnosti so ključne v vsaki delujoči organizaciji. Če so stari normativi postali neustrezni in bodo uvedeni kakšni novi normativi, se moramo o tem pogovoriti in odločiti skupaj. Kot pravi članek, ki sem ga omenil zgoraj: “Če bodo aktivisti prepričali kritično maso ljudi, da nova retorika ustrezno opisuje realnost in pomaga izboljšati spoštovanje človekovih pravic, potem jim bo morda uspelo. Ampak potem jim moram reči: bodite potrpežljivi. Pojasnite, zakaj verjamete, da je nova retorika smiselna. Ne vbijajte tega drugim v glavo in ne žalite tistih, ki se ne strinjajo z vami. /…/ Uvrščanje človekovih pravic pod retoriko kritične socialne pravičnosti bi se lahko kot diskurzivna strategija izkazalo za več kot le napaka. Lahko da je samomor.”
Moje sanje so sočuten pogovor poln odtenkov z najbolj gorečimi radikalci med »progresivci«. Dokler ne ugodijo tej želji in dokler bodo na splošno blokirali dialog, jih bom štel za odgovorne za novo obliko norosti, ki pesti progresivna gibanja na liberalnem Zahodu in se preliva v preostali svet. Progresivne organizacije pozivam, da potegnejo svoje nojeve glave iz dreka, postavijo meje ogorčenju in se uprejo tej norosti.
Vem, da je za nekatere zelo boleče, ko slišijo besede: “Cesar je vendar nag!” toda to resnico preprosto moramo pogoltniti in se kot odrasli spopasti z zahtevnim položajem, v katerem smo.
