Potemkinove vasi družbene pravičnosti

Čemu iskati zaroto, ko pa lahko tako veliko pojasnite z neumnostjo.
— Johann Wolfgang von Goethe

106 let je že tega, kar je Kafka spisal slavni Proces. Sprašujem se, a res moramo stoletje kasneje to knjigo jemati kot recept, ne kot svarilo?

V prejšnjem tednu sem tri dni preživel na letališču v Zagrebu in se spopadal z birokratskim procesom, ki mi je trikrat preprečil vkrcanje na letalo proti ZDA. Srhljiv občutek, ko prekličem vse možne inštitucije in urade, kar jih je možno najti, pa si me zgolj podajajo kot žogico, izpolnjujem neskončne obrazce in nanje ne prejmem odgovora. Še zdaj ne vem, ali je nek uradnik ta, ki kar naprej pritiska gumb »Stop!« ali zgolj računalniški algoritem.

Kakorkoli že, ostal sem doma. Čez nekaj dni bo možno potovati v ZDA tudi iz Schengena in upam, da bom imel takrat več sreče. Trk ob zid neme, neuklonljive avtoritete je pretresljiv. Nihče ne zna (ali morda noče?) pojasniti, kaj točno je bil razlog, da me niso spustili skozi. Vedenje bi mi pomagalo, da česa podobnega ne ponovim v prihodnje. A morda prav to hočejo, da ne vem?

Spoznal sem celotno kolobocijo, s katero se spopadajo tako uslužbenci letališč kot potniki – od določenih »vrat« navzdol, medtem ko navzgor vse skupaj ostaja skrivnost. Za intenzivno tridnevno doživetje sem hvaležen, ker zdaj v drobovju skupaj z lastno izkušnjo presnavljam birokratski fundamentalizem, ki se krepi v celotni družbi, pa še tako zlovešče, da me spreletava okameneli obup.

Če trdiš, da si nedolžen, si kriv

Nekoč je veljalo, da je človek nedolžen, če (dokler) mu ni dokazana krivda. V odprtem, svobodnem okolju smo hodili po ulici in praktično od vsakogar pričakovali spodobno vedenje, ki smo ga poznali in razumeli. Prvi stik z neznancem je predvideval dobre namene, ne slabih. Nekatere značilne skupine in vedenja, ki so tudi (relativno) hitro prepoznavni, smo se naučili prepoznati kot nevredne zaupanja, a osnovni princip ostaja: dobre namene smo predvidevali ne glede na človekove zunanje poteze. In če smo se zmotili, smo se vsi iz tega nekaj naučili in šli naprej.

Danes se v družbi vse bolj krepi vzdušje apriornega nezaupanja in predvidevanja slabih namenov ter neodpuščanja grehov. Vloge so togo zastavljene in »svečeniki« odločajo, kaj je dovoljeno govoriti in kaj ne, kaj odpustiti in kaj ne. Če pripadnica neke ranljive skupine (denimo temnopolta lezbijka) izreče kaj takega, kar svečenike zmoti, jo bodo varuhi ideološkega enoumja ostro napadli – to je, seveda, besna drhal na družabnih omrežjih. Če se odmakne od ortodoksije in si privošči majhen »prestopek«, se lahko nanjo zgrne plaz napadov. Ti jo lahko doživljenjsko omadežujejo in ji omejijo ali celo onemogočijo možnost vključevanja v družbeno življenje – v njenem dosjeju bo pisalo, da je transfobna rasistka, seksistka, da se je vedla diskriminatorno, sovražno itd. Zato morda ne bo dobila službe, deležna bo groženj in nadzora.

Svečeniki nove ideologije streljajo z žaljivkami naokoli kot s šibrovko, kakor hitro se kdo ne strinja z njimi. Lahko zapišete devetindevetdeset resničnih izjav o tem in tistem, a če bo stota razburila svečenike, bodo vrgli skozi okno vse vaše izjave. Borili se bodo, da nihče ne bi prebral, kaj ste zares napisali in kako sporna izjava paše v kontekst. Napadli vas bodo z izrazi, ki jih niste vajeni: skrajnež, transfob, homofob, rasist, zagovornik belske nadvlade (white supremacist) …

Novi ideologi merijo vsakogar po telesnih karakteristikah in/ali po tem, kako se samoopredeljujejo – a predvsem v razmerju do očrnjenega lika privilegiranega belca. Da si izborite kanček avtoritete, (če ste bodisi temnopolti ali »čudaški«) se je treba predstaviti kot žrtev belske nadvlade in zagrizeni bojevnik proti tej nadvladi. Če imate to nesrečo, da ste rojeni z belo poltjo, morate vnaprej dati vedeti, da se zato strašansko kesate in da boste brezkompromisno podpirali vsa dejanja aktivistov drugih ras v boju proti sistemski tlaki in diskriminaciji.

Zdaj pa paradoks: lahko, da ste temnopolti in se tako samoopredeljujete, ampak če se svečeniki odločijo, da vam nalepijo neko drugo etiketo, bodo z njo »prelepili« vaše samoizbrane etikete. Če vztrajate, da niste to, kar oni pravijo, da ste, vas bodo poučili, da prav s to izjavo dokazujete, da ste točno to – in bodo svojo etiketo spet dali na vrh. Nimate izhoda. Če rečete, da niste krivi, ste krivi. Če se zraven še razjezite, potem ste sploh krivi. Kot je ugotovila že inkvizicija: če čarovnica trdi, da ni čarovnica, potem je gotovo čarovnica. (Takemu zmešanemu sklepanju se reče tudi Kafkova past.)

Če vas doleti kaj podobnega, se ne opravičujte! Najverjetneje ni nič narobe z vami. Tudi če je kaj narobe, ne zaupajte »diagnozi« kričečih fanatikov brez stika z realnostjo. Ker ne verjamejo v objektivno resnico, z njimi ne morete priti do skupnega zaključka izven njihovega subjektivnega referenčnega polja. Popolno strinjanje z njimi je edina opcija za uskladitev stališč.

 

Grožnja neokomunizma

Ideologija, o kateri pišem, je tako mlada, da še nima enotnega imena. Ker prihaja iz ZDA, so se je prijeli nazivi, ki jih je težko prevesti v slovenščino: (Kritična) Družbena Pravičnost ((Critical) Social Justice, zapisano z veliko), wokeness, wokism, nekateri jo v širšem pomenu razglašajo celo za neokomunizem. Spletna stran New Discourses obširno piše o problematiki tega družbenega pojava. Slovenski slovarček s tem povezanega izrazoslovja najdete na spletni strani LGBTIQ gibanja.

Družboslovci, ki se nove ideologije lotevajo analitično, se soočajo z grozljivim uporom svečenikov in fanatičnih sledilcev. Ti dobesedno znorijo, če v javnem prostoru zaznajo že neznatno trditev, ki se ne sklada z njihovimi dogmami. Izraz »svečenik« povzemam po akademikih, ki ga utemeljujejo s tem, kakšnega spoštovanja so deležni družbeni vplivneži in avtorji, ki so postavili temeljne doktrine, na katerih sloni novi žargon.

Analitiki ugotavljajo, da so glavni vplivi na ideologijo postmodernizem, četrti val feminizma, kritična teorija o rasi (critical race Theory) transspolnost, kvir(queer) teorija, intersekcionalnost, postkolonializem, neo-marksizem itd. Kot pri vseh mladih ideologijah glas pripadnikov ni enoten, notranje frakcije so očitne, pa vendar se »gibanje« predstavlja kot enotno, dobronamerno, visoko etično, pravičniško. Na prvi pogled je vse skupaj res takšno, a ko pridete bliže, ni več mogoče skriti Potemkinovih vasi »družbene pravičnosti«, pisanih kulis za katerimi je siva beda.

Gibanje je tako zaverovano v lastno brezmadežnost, da bi mu (če bi bilo posameznik) povsem upravičeno postavili diagnozo narcisoidne osebnostne motnje. Pripadniki gibanja bodo diagnozo potrdili prav s tem, kako ostro bodo nastopili proti njej, jo zanikali in napadli tega, ki jo je izrekel. Seveda se bodo še naprej vedli kot prej, prepričani, da so brezmadežni, družba pa je sistemsko nepravična in jih zatira, zato se je proti napadom treba ognjevito braniti. Ne le to, svečeniki bodo podžgali fanatične množice, da se znesejo nad grešniki, ki so si ideologijo drznili klevetati. (Kleveta je seveda že to, da tu uporabljam besedo »ideologija« in da si upam opaziti, kako gole so njene dogme.)

Fundamentalizem je v tem, da so določeni »grehi« neodpustljivi, zato kritično družbeno pravičnost nekateri primerjajo tako s komunizmom kot z radikalnim Islamom. Tudi družbena pravičnost uporablja religiozne izraze, od grešnikov zahteva kesanje, spoved, javna opravičila … ne zato, da bi jim odpustili, ampak zato, da bi jih na podlagi samopriznanja krivde verbalno kamenjali na javnem trgu (kar so danes družabna omrežja) v opozorilo ostalim, naj si niti slučajno ne drznejo narediti podobne napake. Jeznih vernikov ne bo zanimalo, kaj se je zares zgodilo, besneli bodo na podlagi svečeniške interpretacije dogodkov, prestrašena javnost pa bo počepnila, ker nihče ne mara, da ga glasno zmerjajo kot fašista, seksista, nestrpneža … Časopisi bodo nazadnje povzeli interpretacijo, ne dejstev. Skriti je treba, kar se je zgodilo, in naslikati popačeno sliko. Kaj drugega je to, kot Severna Koreja?

Pričakovana degeneracija civilizacije

Krči se iz družbenega drobovja selijo na obraz, naj nam je to všeč ali ne. Kot že prej v zgodovini se tudi danes dogaja masovna kulturna degeneracija v fazi razcveta; kritična družbena pravičnost je le pričakovani simptom duševne obolelosti civilizacije. Nekoč davno so nizkotne sle, ki so ljudem vrele iz drobovja, izživljali na bakanalijah v gladiatorskih arenah, danes te iste sle izživljamo v areni virtualne realnosti družabnih omrežij.

Dokler je bila nova ideologija omejena na obrobne skupinice »bojevnikov za družbeno pravičnost« (Social Justice Warriors), smo si lahko rekli: »Naj se tile posebneži gredo svojih igric v svojem čudnem zaprtem svetu. Povsem jasno je, da v širšo družbo ne bodo našli poti.« A motili smo se. Ideologija je danes centralna v največjih globalnih podjetjih, na univerzah in vse bolj tudi v političnem svetu – z EU na čelu. Skupinice aktivistov so vse bolj agresivne in celo mediji se polarizirajo in postavljajo bodisi na njihovo stran ali proti njim. Zaskrbljenost je vse bolj na mestu.

Na mlado fazo komunizma spominja strahovlada izza zaprtih vrat. Novonastajajoči odbori za »enakost, raznolikost in vključevalnost« (EDI: equity, diversity, inclusion) se borijo za uveljavitev zakonov, ki jim dajejo pristojnosti ukrepati proti vsakomur, ki zagreši nekaj »diskriminatornega«, celo na podlagi anonimne prijave in brez utemeljitve, kaj je bilo diskriminatorno. »Prestopek« obravnava specializirani odbor za zaprtimi vrati in strogo po merilih ideologije. Pritožba ni mogoča. Obtoženemu preostane le pogoltniti slino in živeti s posledicami razsodbe.

Kakšno povezavo vidim med tem, kar se mi je zgodilo na letališču, in mlado ideologijo, o kateri sem se razpisal? Odgovor je preprost: spodrezana krila. Cenzura radoživosti. Odsotnost smisla za humor. Prisila anonimne birokracije nad nemočnim posameznikom.

Identitetna ideologija podaja roko političnim in gospodarskim vzvodom, da skupaj utirajo teren koncentraciji moči in nadzora, celo vzpostavitvi miselne policije, ničelne tolerance do »prestopništva«. Ni nobena skrivnost, da imajo kitajske politične elite apetite v nekaj desetletjih postati vodilna (edina?) svetovna velesila. Kar se dogaja v zahodni družbi, je voda na mlin njihovim težnjam.

Kar me spominja na Kafkov Proces, je zmešnjava med uradniki, ki vihtijo hkrati preveč in premalo moči, osebne odgovornosti pa nimajo praktično nobene. Vedno lahko odgovornost preložijo na kako drugo pisarno, urad ali inštitucijo in lahko okrutnost skrijejo za anonimnostjo.

Na komunizem (kot režim) me spominja postavljanje ideoloških ograj, čez katere je nedopustno skakati, in imuniteta izbranih elit pred vsako kritiko. Stotisočim nepokornih dvomljivcev je prepovedano klevetati svete resnice in opaziti, da je cesar vendar nag.

Anti-pro-paganda

Kar se poraja pod nazivom »Družbena Pravičnost«, je eden najbolj radikalnih izrazov kulture nadzora in brisanja (cancel culture). A prav to se dogaja tudi na drugih področjih: v zdravstvu, gospodarstvu, boju proti podnebnim spremembam, kmetijstvu, prometu, znanosti itd. Pomislite samo na dve osebi, ki se ne strinjata na katerem koli področju in sedita z računalnikom. Prebereta neko grozno izjavo, zavijeta z očmi in se odzoveta z žaljenjem nasprotnika. In potem se začne ping-pong.

Težava je, da svečeniki svoje dogme širijo v javnosti z vztrajnim prepričevanjem, kjer se mešajo kakovostna znanost, podkupljena znanost, mazaška znanost, politični pritiski, diplomacija, demagogija, zarotništvo, naivnost in še marsikaj. Iz takih mešanic se oblikujejo mogočne ideološke struje, ki vse druge struje bodisi vsesavajo vase ali pa jih izsušujejo, da jih shirajo. Ena razlaga si izbori primat in nad vsemi ostalimi izvaja grozovit pritisk, da jih diskreditira, utiša, razvrednoti, marginalizira, očrni … Med idejami poteka surovi boj za moč.

Identitetna politika konflikt zreducira na izrazito črnobela pola: za in proti. Če imate heterogeno osebno stališče, malo črno, malo belo, pa še z vrsto odtenkov sivine, tvegate, da vas bodo eni uvrstili med črne, drugi pa med bele, ne da bi vas vprašali, kakšna so zares vaša stališča in da bi poskusili razumeti vse odtenke. Nemogoče bo pojasniti, da niste ne eni ne drugi.

Tovrstni redukcionizem je opazen povsod v javnem diskurzu, ki operira še skoraj izključno s predponama pro- in anti-.

Če ste anti-, ne morete biti pro-. Če ste pro-, ne morete biti anti-. Ni pomembno, za katero temo gre: trajnost, ekologijo, veg(etarij)anstvo, (gospodarsko) rast, rasizem, transspolnost, cepljenje, splav, imigracijo, privatizacijo, atomsko energijo … Boj med »dobrim« in »slabim« se izrisuje kot v hollywoodskem filmu (da ne rečem risanki) in mi vsi smo, hočeš, nočeš, posrkani vanj. Kot neplačani statisti v resničnostnem šovu se postavljamo na eno ali drugo stran in smo obsedeni sami s sabo: vedno znova se vračamo k svojim lastnim prizorom in jih premlevamo, pretehtavamo, presnavljamo.

S pandemijo narcisizma se ne ukvarjamo. Kmalu nam bo na voljo še več umetne resničnosti, da bomo lahko narcisoidnost pitali do nezavesti. Ukrepi proti pandemijam nam bodo onemogočali kamor koli potovati, zaprti vsak v svojo luknjo bomo bežali v umetne svetove in si natikali avatarje v začarani igri med pro- in anti-, naivne žrtve perfidne politične propagande in ideološke evangelizacije.

Samoizbira diktature in cenzure

Tako v bitki za »pravičnost« in »resničnost« ne zmaga tisti, ki ima prav, ki dokaže resnico, ampak tisti, ki na svoji strani zbere večjo podporo. Seveda je podporo lažje pridobiti tistim, ki upravljajo z viri: korporacijam in vladam ter zlasti megamilijarderskim stricem iz ozadja. Pomaga pa tudi, če obvladajo demagoške metode in so moralno ohlapni narcisoidni megalomani nezmožni empatije.

Od plemenskih in rodovnih združb pa do danes se ni dosti spremenilo: še vedno smo nagnjeni k črednosti, k opredelitvi identitete na podlagi ideologij, ranljivi smo za kolektivno neumnost in podlegamo strahovladi sociopatov.

Demokracija je prazna puhlica, kadar gre z roko v roki s hipnozo. Kaj vam koristi, da imate »svobodo« odločanja, ko pa v paketu pridejo sugestije, mahinacije in pesek v oči. Zdaj, ko so svoboščine vse bolj okrnjene, ko so informacije, do katerih imate možnost dostopa, sprijene in nezanesljive, ko čez vse to odmeva kričanje množic na javnem trgu, pa demokracija povsem izgublja pomen.

Družabna omrežja so trik stoletja. Dajo nam »platformo«, da je lahko naš glas kao slišan, saj ga klasični mediji ne bi objavili. Dobimo občutek, da lahko slišimo druge, ki bi bili cenzorirani podobno kot mi. V dobi hiperprodukcije informacij je postal vsakdo zlepljenka družbenega analitika, političnega komentatorja, raziskovalnega novinarja in pridigarja. Na družbenih omrežjih razglašamo svoje »resnice« in potem njihov odmev napihuje našo samozaverovanost vanje. Svet je vse bolj črnobel, kontrast žgoč, premoščanje razlik se zdi nemogoče.

Omenil sem že, da je vse to voda na mlin kitajskim političnim težnjam. Zanje je še boljše, če se ljudje navajajo na drugačno ideološko diktaturo in cenzuro, kot je njihova. Vsak fundamentalizem je dobrodošel in spori prav tako: kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Še posebej je dobrodošlo, če dva energijo tratita na plehkih vojnah z mlini na veter, obstreljevanje med čudaki pa poteka iz mehkih foteljev in z glasnih protestov, kjer se sovražnikom nikoli ni treba pogledati iz oči v oči.

Photo by Sushil Nash on Unsplash

Čaščenje čudnega čudaštva

V balončku zagovornikov identitetne politike prinašajo čudaštva prednosti. Heteroseksualni beli moški brez invalidnosti so na dnu lestvice (in nevredni zaupanja), ker so »sistemsko« privilegirani in zato krivi zlorabe moči, še preden kaj storijo ali rečejo.

Že trideset let sem na strani čudakov. Iz vrst vernikov v Krišno sem se prelevil v bosonogega fekologa, ki kompostira svoj lastni drek in si čisti zobe s paličico. Neredko se mi zgodi, da me imajo ljudje, ki me ne poznajo, zaradi imena Nara za žensko. Skozi leta mi je čudaštvo vse bolj postalo sredstvo, s katerim odpiram v ljudeh kognitivno disonanco: zamislijo se nad nepisanimi normami lastne kulture in si potem (morda) drznejo narediti kaj izven zapovedane kolektivne neumnosti. Zlasti pa se odprejo za objemanje drugačnosti.

In zdaj se pojavijo neki čudni čudaki, ki se z vsemi sredstvi borijo, da »normalizirajo« svoje čudaštvo in si ga vzamejo zase, ga privatizirajo. Njihova borba je kruta in surova, ker je zanje svet lahko pravičen in varen le, če celotno prebivalstvo planeta objame čudaštvo na točno tak način, kot bi oni radi.

Kakor je svet lahko 100% prijazen do veganov le tako, da vsi ljudje postanejo vegani, je tudi v primeru nove ideologije svet lahko prijazen le tako, da se vsi uskladijo z novim načinom razmišljanja in čutenja, tako da postanejo antirasisti, antimizoginisti, antitransfobiki, antikolonizatorji, antidiskriminatorneži … (Karikiram novokomponirani besednjak, a niti ne preveč, kaj?)

Svečeniki ideologije določajo okvire čudaštva, in jaz več ne spadam zraven, ker sem zdrav bel moški. Da bi si zagotovil mesto med čudaki, bi moral vsaj spremeniti spol, biti invaliden, si iz širokega nabora izbrati kakšno fensi-šmensi identiteto, glasno priznati krivdo za svojo belsko sokrivdo in se posipati s pepelom, ker sem kriv zgodovinske sistemske zlorabe preprosto zaradi barve kože mojih pradedkov in prababic.

Predpisan je natančen proces, kako biti čudak in kako točno braniti pravice čudakov pred napadi zanikovalcev ortodoksije. Mantra svečenikov je: »Ni vprašanje, ali sta rasizem in seksizem prisotna v skupini. Vprašanje je le, kje se skrivata.« Naloga vsake skupine je izbrskati simptome neravnovesij moči in potem oblikovati pravilnike, ki preprečujejo kakršno koli dejanje proti natanko določenim ranljivim skupinam. Če ničesar od tega ne najdete, je nekaj narobe z vami; vse je zgolj odlično skrito, zavito v vaše lastne predsodke in morate vztrajno brskati naprej. Ko najdete eno bežno malenkost, jo morate napihniti in pripeljati strokovnjake, da vam ta problem rešijo. Rešili ga bodo z indoktrinacijo v ideologijo in če se ji boste upirali, boste tarča napadov in tvegate izobčenje.

Nisem proti družbenim gibanjem s predpono anti-, če so logična. Antifašizem, denimo, je bil boj proti tankom in puškam, ki so morili po deželi. Tudi antirasizem je smiseln, kjer se dogaja nasilje med skupinami na podlagi barve kože ali etnične pripadnosti. Nesmiselno pa je, ko je treba sovražnika na silo iskati v sebi in ga ubijati z ideološkimi sredstvi ter poslušati pridige o vseprisotnosti rasizma, zaradi česar je nujno družbo umetno rekonstruirati ne upoštevajoč realne okoliščine.

Pri sodobnem boju za »družbeno pravičnost« svečeniki lepijo eno dogmo čez drugo v kičast kolaž in potem nastopajo pred svetom, kot da so ustvarili umetnino. Če si drznete nasmejati, ko vidite skropucalo, vam bodo pod nos pomolili pravilnike, vas zatožili odboru za vključevalnost in zahtevali od njega, da vas izključi. Ob tem bodo zavijali z očmi in vas bresramno žalili.

Namen poveličevanih pravilnikov ni varovanje ranljivih skupin pred napadi. Napadov ni, morajo si jih izmišljati, prikrajati resnico, lagati. Pravilniki so zato, da lahko kogarkoli anonimno obtožijo, ker so se čutili napadene, v procesu zase rezervirajo vlogo žrtve in preprečijo kakršnokoli nasprotovanje. Sami lahko besnijo, preklinjajo, klevetajo in zmerjajo »agresorja« s poniževalnimi žaljivkami, on sam pa se ne sme braniti.

Ko se tile čudni čudaki rinejo v normalno družbo in dodatno izprijajo že tako izprijeno politiko, si rečem, naj jim bo. A razkuri me, ker pačijo in privatizirajo čudaštvo. Jezi me, s kakšno aroganco napadejo vsakogar, ki glasno podvomi v njihove postopke, kaj šele, da se pošali na njihov račun. Moti me, kako hermetično (mafijsko) etiko zagovarjajo.

Notranji so tisti, ki so lojalni ideologiji in z lojalnostjo si zagotovijo zaščito; zunanji so vsi ostali. Zunanji, ki (še) niso pristopili k ideologiji, spadajo v dve splošni skupini: eni so nevtralni, drugi so sovražni. Sovražne je treba na vsak način izbrisati, nevtralne pa prepričati, da stopijo na »pravo« stran. Izstopiti iz ideologije je prepovedano! Kdor to stori in prekrši zapovedano etiko ter prelomi lojalnost skupnosti, bo deležen še mnogo hujših napadov kot nevedna, nedolžna oseba.

Verjetno si lahko predstavljate, kaj se bo zgodilo, če (ko?) ta neumnost najde pot v državno in evropsko zakonodajo. Nič čudnega ne bo, če se bo zgodila ideološka diktatura. Če tovrstne dinamike opažate tudi drugje, denimo v debati o pandemiji, političnih zdrahah, podnebnih pogajanjih, vidite prav: skoraj identična zgodba se ponavlja povsod in povsod so predlagane enake rešitve.

Z zaostrenimi ukrepi nad vse probleme

Nič čudnega, da v zadnjih letih, ko se pojavi kak večji problem, sledi zaostrovanje ukrepov (krepitev nadzora in omejitev). Če ob pravkar prebranem opažate vzporednice z načinom, kako se uvajajo ukrepi proti širjenju pandemije, tu ni naključja. Kot je rekel Đole: »Princip je isti, sve su ostalo nianse.«

Ne bi me čudilo, če se s pandemijo »zaostrovanje ukrepov« (kot princip) le začenja in ga bodo vladajoči aplicirali še na marsikaj drugega – in seveda trdili, da to delajo za naše lastno dobro. Elite bodo še povečale prepad med sabo in ljudstvom, se ogradile z visokimi ograjami in obnje postavile »robokope«. Kje so tisti časi, ko so se predsedniki velesil sprehajali med ljudmi, se rokoval z njimi, bili dostopni?

Zgodilo se bo tudi krčenje nevtralnega javnega prostora izražanja. O tem se pred nekaj meseci napisal daljši članek v angleščini z naslovom Družbena listina za varne prostore, kjer izpostavim nekatere družbene dinamike, ki sem se jih dotaknil že v knjigi Slovenija: navodila za uporabo. V članku dodajam opažanje, da je visoka raven svobode izpovedovanja ideologij in pluralizma možna le v sekularni družbi. Le v taki družbi se čutimo varne vstopati v medkulturne, medverske in medideološke interakcije. Kjer prevladuje ena ideologija, se nevtralni prostor skrči.

Sekularnost je možna le, kjer so ideologije ločene od države. Kadar se ideologija pomeša z oblastjo, se nevtralni družbeni prostor skrči za vse – tako za nepripadnike kot tudi za njene pripadnike. Vprašajte muslimanko, ki živi na Danskem, ali bi raje ostala tam ali se preselila v Savdsko Arabijo. Ne pravim, da bi vse raje živele na Danskem, a ne bi me čudilo, če velika večina bi.

Z vsakim fundamentalizmom krčimo nevtralni javni prostor, kjer se počutimo varne, naj gre za komunizem, islam ali kritično družbeno pravičnost. V skrčenem prostoru si milimetre dodatne širine kupujemo z ubogljivostjo, a nadzorni organi nam jo lahko v vsakem trenutku spet odvzamejo. Živimo v strahu Elite krepitvi fundamentalizma ne nasprotujejo, ker imajo sami veliko od tega, saj tehnofevdalizem potrebuje ubogljivo rajo, da zanj opravlja e-tlako.

Mlada ideologija, ki prodira k nam, se ne bo kar tako ustavila. Krepila se bo. Razumskega dialoga z njo ni za pričakovati, zato se bomo morali navaditi živeti z njo tudi tisti, ki se z njo ne strinjamo ali ji celo nasprotujemo. Ko bo dozorela in ko naraste število odpadnikov, ki spregledajo in glasno spregovorijo o notrajnih izprijenostih, se bo precej unesla, prizemljila, morda celo dopustila prvo reformacijo.

Kot je ugotovil že Goethe, je neumnost prej vzrok grozodejstev kot zarotništvo. Rešitev je razsvetljevanje, ne pridiganje. Rešitev je iskren pogovor iz oči v oči in poslušanje osebnih zgodb. Zaprta vrata za poslušanje in strahovita birokratizacija procesov uničujeta človeštvo. Kako sesti skupaj in si prisluhniti? A zmoremo? Kot prav Meg Wheatley: »Ne moreš sovražiti nekoga, čigar zgodbo poznaš.«