Ujeti smo med koleno na vratu v obliki kulturne prisile in asfalt v obliki političnih temeljev globalne družbe. Brez kolena in asfalta nam živeti ni!

Šele ko kakšno koleno pretirava in nam premočno stisne obraz ob afalt, se razjezimo. Ampak povsem brez primeža pa tudi ne bi živeli.

Kako globoko spremembo sploh upamo dopustiti sebi in družbi, katere del smo? Spodnji tekst in video ponujata nekaj refleksij in iztočnic za naprej … več na https://narapetrovic.com

V zraku visijo gospodarske krize, virusi, pa na podnebne spremembe ne smemo pozabiti z nepredvidljivim vremenom, požari, poplavami, nevihtami … Negotovi smo zaradi sociopatske norosti v politiki, sesutja pravne in socialne družbe, apatije, letargije, depresije … nič čudnega, da tričetrt družbe ne more dihat. Nič čudnega, da hrepenijo po motilcih pozornosti in opoju, ker to je najlažji izhod.

Tudi če ne bi bilo nedavnih dogodkov v ZDA, tudi če ne bi bilo protestov v Sloveniji — če si ne zatiskate oči, lahko vidite kolena na vratu povsod naokrog.

Kaj drugega so Gretini petki za prihodnost kot upor proti kolenu na vratu celotnemu planetu, da ne more dihat?

Greenpeace nam že desetletja kaže pingvine in polarne medvede, ki jim naftna industrija kleči na vratu, da ne morejo dihat.

Balkan River Defence nam kaže prizore z Balkana, kjer energetski sektor z jezovi kleči na vratu rekam, da ne morejo dihat. Nič čudnega, da organizirajo tudi proteste zaradi odločitev trenutnega ministrstva za asfalt.

So ljudje, ki pravijo, da nam gre kot globalni družbi vse boljše oz. da je slabega vse manj. Strinjam se v veliki meri in se rad se oziram k pozitivnim spremembam.

Hkrati se rad opomnim, da so vsi premiki nabolje sad odločnosti in odličnosti drznih ljudi, ki jim status quo nikakor ne gre po grlu. To so ljudje, ki prižgejo TV, preklikaji vseh 413 programov in v hipu vidijo skoznje. To jih ne zanima. Ne izgubljajo se v programih niti tako, da jih gledajo, niti tako, da jih kritizirajo.

Ugasnejo TV in se lotijo oblikovanja alternativ izven trenutnih opcij, ki si jih znamo predstavljati.

Saj poznate besede Buckministra Fullerja, da stvari nikoli ne spremenimo tako, da se borimo proti obstoječi realnosti. Da bi kaj spremenili, moramo zgraditi nov model, ki bo naredil starega odvečnega.

Točno to bi morali storiti. A če bi bilo tako preprosto, bi to že storili.

Novi model mora biti tako genialen, tako fenomenalen, da mu stari model ne bo segal do kolen. Mora biti tudi privlačen, da ga ljudje sprejmejo brez upiranja.

Kapitalizem je odlično naštudiral, kako prodajati ljudem stvari, ki jim teknejo: čokolado, ne brokolija. Če otroka od malih nog navajate na sladkarije, bo preklop na zdravo hrano terjal veliko trdega dela. Takrat pridejo nove reklame, ki prodajo “ozaveščenemu” potrošniku brokolijev ekstrakt za boljšo imunost in presnovo.

Idealni potrošnik je srečen, ker lahko kupuje tisto, kar mu paše. Toda postranska škoda tega modela je ogromna, pa ne mislim le na okoljsko in zdravstveno škodo.

V mislih imam duševno, socialno in politično hromenje. Potrošnik ni celovita oseba. Namen potrošnika je služiti in trošiti denar ter se ne znajti izven ozkega okvira trga. Politična pismenost, samopreživetvena pismenost — to trga ne zanima. Če začne potrošnik obračati glavo stran od ekranov proti drugim področjem, jih trg brž uvrsti v program za ekrane. Še ta področja spremeni v tržne produkte in vam jih proda v obliki, ki jo lahko lahko zaužijete iz domačega kavča.

Ljubitelji določenega športa so milijoni ljudi, ki s pijačo in prigrizki v naročju gledajo profesionalne gladiatorje — ki niti niso več športniki, ampak biznismeni, ki s svojim gladiatorstvom poganjajo milijarde skozi pogoltno kolesje kapitalizma.

K temu mora potrošnik prispevati svoj evro ali dva. Onstran tega potrošnik nima smisla. Potrošnik ne razmišlja o dolgoročni blaginji, ne da se mu poglabljati v zakonitosti družbene organizacije in kako bi bilo najbolj smiselno urediti globalno družbo.

Manj kot je potrošnik razsvetljen, boljše je to zanj in za družbo. Stanje v družbi in naravi ga ne moti. Blažena nevednost polnega hladilnika, 413 TV programov, no-brain službe in vsega ostalega, kar spada zraven.

Skratka, sistem vas oropa fizične, mentalne in čustvene trdnosti, krepkosti, zdravja, samostojnosti in poguma, loči vas od stvarnega življenja — in vam potem reče: svobodni ste, imate pravico odločanja! Imate svobodo splezati na Mount Everest, preplavati Atlantik, postati milijarder!

Verniki so vprašali muftija, naj jim pojasni demokracijo, pa je mufti spregovoril z visokega minareta: Demokracija je kot svoboda urinirati po drugih ljudeh. Jaz imam svobodo urinirati po vas in vi imate prav tako svobodo o tam spodaj urinirati po meni.

Vir: https://www.claremont.org/crb/article/the-church-of-environmentalism/

Neustavljiva vztrajnost sistema

Smo kot tisti avtek na vzmet, s katerim parkrat podrajsaš po tleh in ko ga spustiš, ga vztrajnost poganja naprej. V mladosti nas 20 let drajsajo po šolah in univerzah, da potem še 50-60 let frčimo naprej po službah, hobijih, družinah in domovih za ostarele.

Za prav vse v družbi to drži. Koleno na vrat in pritisk ob trdno podlago, je nekaj, kar nas spremlja od povojev človeštva. Ker nam kultura že od rojstva kleči na vratu, se nam zdi, da je to normalno. Vrat se nam utrdi, dihalni kanali se navadijo na težji pretok zraka, obraz na hrapavost asfalta. Seveda so stopnje in kar se dogaja danes, je gotovo bolj razosebljujoče in tvegano kot vse, kar se je dogajalo prej. A preteklosti ni za idealizirati!

Morda smo danes le bolj omamljeni in zaviti v udobje. Moramo stopiti na hud trn, da reagiramo in se začnemo boriti za neko pravico. Ampak kaj nam pomeni doseči to pravico? Obnoviti stanje, v katerem smo bili malo prej in pod koleno na vratu dodati blazinico, pa še eno pod obraz, stisnjen k malo manj hrapavemu asfaltu.

Tako nam je udobneje, ker so kosti in sklepi navajeni na pritisk in bi nas popolna svoboda bolela. Približno tako, kot pri ženskah, ki si z obroči podaljšujejo vrat in potem ne morejo več živeti brez obročev, ker vrat ne more več držati glave pokonci.

Če hočemo, da se družba zares spremeni, bi morali že od otroštva izpuščati vse sedanje kulturne vzorce, namesto da jih je še močneje vsiljujemo. In prav zato je pritisk obstoječega sistema najmočnejši od otroštva naprej. Zaradi vztrajnosti sistema. Da razumete, o čem govorim, si oglejte dokumentarni film Schooling the World https://www.filmsforaction.org/watch/schooling-the-world-2010/.

To so ta kolena na vratu, ki nas dušijo vse po vrsti in nam je to še celo normalno. Da bi kaj zares spremenili, bi morali ravnati proti privzgojenemu čutu za “prav”, javnemu mnenju in celo proti državnemu prisilnemu aparatu. Kdo ima dovolj jajc za kaj takega?

Pa za začetek pustimo spreminjanje celotne družbe. Najprej pometimo pred lastnim pragom. Če vidimo, da smo nezmožni spremeniti že majhne vedenjske vzorce in reakcije pri sebi, ne pričakujmo, da se lahko kaj spremeni v širši družbi. Danes, bolj kot kadar koli prej v zgodovini, mora nosilec sprememb v polnosti živeti to, kar govori. Šele takrat lahko nagovori nosilce obstoječega sistem z integriteto.

Vsi ti pomembni ljudje v gospodarstvu in politiki, ki jih nagovori, imajo še mnogo večja kolena na vratu in brez teh kolen ne znajo živeti.

Z bojem proti njim prilivamo olje na ogenj. Upirali se bodo in se še močneje postavili za kolena na vratu — in če imajo moč, bodo iz principa trmasto postavili zakone, s katerimi bodo zagotovili, da določena kolena ostanejo na mestu do nadaljnjega.

Mnogi ljudje so se šele zdaj, ko se je družba spet spravila v pogon po nekaj mesecih koronapavze, zavedeli, da so teh nekaj mesecev dihali lažje. Naenkrat jih koleno na vratu moti, radi bi spremembe. Koleno-džankiji so, po drugi strani, v odvisniški krizi. Radi bi, da se vse skupaj vrne v stare tirnice in ostane tako za vedno.


Spremeniti film ali platno?

Radi bi samo spremenili film, ki se vrti na velikem platnu ali ekranu, ne pa tudi platna kot takega. Ne upamo si obesiti lastnega platna na novi zid, se zbrati okrog njega in sestaviti novo zgodbo, ki bo sporočala kdo smo ali kdo hočemo biti kot vrsta. Ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji.

Morda na novem platnu ne bo filma. Morda bomo vzeli v roke čopiče in slikali ali s svinčniki pesnili. Morda ga bomo razrezali iz izdelali lampijone, maske, orginjala, klobuke, lutke, senčila …

Sedanji programi na velikem platnu so gromozansko koleno na našem vratu. Možgani nam ne delajo več, ker ne dobimo dovolj zraka. Verjamemo v vse, kar nam sporočajo ekrani in jih tiho ubogamo, medtem ko nas asfast državnega reda tišči od spodaj.

Ko nekdo postane politik, se zlije in poistoveti z asfaltom. Napad na asfalt doživi kot napad nase osebno. In preostali asfalt ga bo branil — razen če se bo nek kos krušil in ogrožal integriteto asfalta kot celote — v tem primeru ga bo treba odstraniti ali pa zalepiti nazaj s svežim asfaltom.

Država daje družbi temelje — in če hočemo stolpnice, kinodvorane, hitri internet in urbano udobje, je težko tekmovati z betonom in asfaltom. Korenito poenostavljenje življenja in hkrati višanje splošne razsvetljenosti — brez starih filmov na starih platnih, je izziv desetletja. Kaj desetletja, izziv stoletja!

Ne čakajte, da se ugasne liga prvakov v nogometu. Vi ugasnite ekrane in pojdite raje sami igrat nogomet s sosedi — ne zato, da bi postali svetovni prvaki in milijonarji, ampak zato, da bi se igrali in zabavali.

Ne morete odstraniti politikov, zakonov, odlokov in korupcije v pričakovanju, da pod njimi ni neke druge trdne podlage, ob katero vam bodo stari kulturni vzorci pritiskali obraz. Država in gospodarstvo sta zlita v betonsko-asfaltno gmoto, na kateri stoji vse. To je naše igralno polje in igralne figurice so vse, kar vidite, slišite, tipate, vonjate in okušate. Še najbolj seveda to, kar vidite na ekranih, tega pa nismo pripravljeni izpustiti.

Začetek družbene obnove

Si resnično želite, da bi bilo drugače? Ste pripravljeni izpustiti še marsikaj drugega, kar stoji na asfaltno betonskih temeljih?

Naredite dvoje: drastično poenostavite svoje življenje in se razsvetljujte. Z razsvetljevanjem ne mislim na spiritualno samozavajanje, temveč na negovanje dvoma, dvoma, dvoma! Če mislite, da je nekaj gotovo drži, podvomite v to. Preiščite nasprotna in drugačna stališča, dokler neke “resnice” povsem ne prerešetate.

Zlasti se spustite v nedotakljiva ali nedotaknjena vprašanja. Za iztočnice lahko primete v roke katero koli od mojih knjig, da si boste sploh zmogli zastaviti vprašanja, na katera iščete odgovore.

Če bi si vzeli potrebni čas in objeli neizogibno duševno trpljenje, ki spada zraven k osebni spremembi, bi lahko razumeli, kaj se zares dogaja. Ne da bi iz tega delali kakršno koli dramo, bi šli stran in na neko novo steno obesili novo platno — temelj novega družbenega reda — na katerega bi skupaj z drugimi projicirali povsem novo zgodbo o nas.

Razumeli bi tudi, zakaj je popolnoma nesmiselno pričakovati, da se bo družba, kot je, spremenila v zadostni meri, da bi ponudila naravi in ljudem ustrezne razmere za razcvet. Za to nas mora biti veliko, toda v današnjem času se je vse manj ljudi pripravljenih postaviti proti totalitarnemu režimu. Pripravljeni so sprejeli samo parcialne spremembe.

Družba je gnila in če jo hočete spreminjati del po del, se bo vsak novi del od celote navzel stare gnilobe. Nesmiselno je tudi poskušati tej gnilobi priti dna. Bolje je vse skupaj izpustiti in graditi nov sistem od temeljev.

Kje začeti? Kot prvo je treba izključiti motilce pozornosti.

Fajn si je tudi odrezati kravato (in vse ostalo, kar kravata simbolizira). Nesmiselne zategnjene družbene norme, prepoved kritiziranja teh norm. S kravato okrog grla sami sebi nalagamo neumnosti in jih pričakujemo od vseh ostalih, da nihče ne more dihati. Tudi če mi sami ne nosimo kravate, jo pričakujemo od teh, ki nas zastopajo. Tako kot jih pričakujemo od resnih poslovnežev.

Zakaj sem spravljam nad ubogo kravato?

Kravata je creme-de-la-creme rasizma, šovinizma, narcizma, fašizma… Popolnoma nefunkcionalen kos oblačila, povožen falus, ki moškemu navidez dviguje status — in samo moškemu! Ekvivalent pri ženskah so visoke petke – popolnoma nefunkcionalne, razen zato, da moškim dvignejo rit bliže k očem.

Moškim pravim: “Da zadihate, si snamite kravato,” ženskam dodajam: “Da zadihate, si snamite tipa, ki nosi kravato. No, pa petke tudi.”

Rasizem človeštva je to, da obleka naredi človeka. Brez prave obleke nismo ljudje. Diskriminirani smo, kakor koli obrnemo. Pridem v kiklci na pošto in si lahko predstavljate, kako me gledajo. Tudi to je rasizem, da družba avtomatično diskriminira bosonogega moškega v kiklci.

Pa zasučimo situacijo: pripeljite mi, recimo, Vizjaka sem v divjino, naj se sleče kot jaz, sede prekrižanih nog obme, pa se greva pogovorit! Posnameva in dava na TV, ali vsaj na internet. Evo vam izziva, spoštovani gospod minister. A se upate slečt skoraj do nacga in se pogovorit s fekologom, ki vam bo postavil nekaj težkih vprašanj?

Dokler je tako enostavno z zunanjim videzom zmanipulirati večino, da se strinja z vami, ker so nezmožni razsoje, je demokracija nesmiselna. _Vsi_ polnoletni imajo pravico odločanja, tudi če niso politično pismeni ali prištevni. In zakaj je 18. leto tako posebno? Kaj če bi vsi odločali? Tudi 5-letni?

5-letni bi gotovo videli, da je Rok Rozman minister okolja, g. Vizjak pa je minister asfalta. No, saj drugače ne more biti.

Smo sploh pripravljeni na suverenost in odgovornost?

V knjigi Slovenija: navodila za uporabo ponujam iztočnice, kako oblikovati temelje zdrave družbe.

Štirje temeljni vzvodi, ki jih imamo na voljo, so:

  • izjava o suverenosti,
  • izjava o osebni odgovornosti,
  • statut skupnosti,
  • ljudska ustava.

Prva dva dokumenta sta preprosti izjavi, s katerima definiram sebe kot naravno osebo v odnosu do drugih naravnih oseb. Da bi ti dve izjavi imeli več teže in moči, jima je dobro dodati statut skupnosti – listino, s katero kot skupina ljudi, ki živi na določenem ozemlju, zavarujemo vse, kar nam je življenjsko pomembno (na podlagi skupnih pozitivnih vrednot). Četrti dokument, ljudsko ustavo, v soudeleženem procesu sestavi večje število prebivalcev določenega ozemlja ter v njej določijo temeljna pravila igre vsem, ki živijo in delujejo na tem ozemlju.

Da bi ti dokumenti imeli težo, moramo živeti skladno s tem, kar smo podpisali v polni osebni in skupnostni integriteti. Tu se marsikaj zatakne, ker je takšna integriteta zelo visoka letvica!

Za primer navajam primer izjave o osebni odgovornosti. Preberite jo in se vprašajte ali ste jo pripravljeni podpisati in zares stati za njo …

IZJAVA O OSEBNI ODGOVORNOSTI

Spodaj podpisani se zavezujem k skrbnemu in odgovornemu ravnanju z vsem, kar je temelj individualnega in kolektivnega preživetja ljudi in drugih živih bitij (kot je to razčlenjeno na koncu te izjave).

Ravnal bom s polno razsodnostjo, da delujem v dobro za vse in ne bom ogrožal življenj, varnosti, zdravja in dobrobiti drugih.

Obtožnico, vloženo proti meni, bom sprejel z vso odgovornostjo, če bo pokazala, da sem ogrozil življenje, varnost, zdravje ali dobrobit drugih ljudi; posebej če sem bil soudeležen pri ekocidu (zločinu proti naravi) – četudi sem to storil iz nevednosti ali malomarnosti.

Spoštujem in bom spoštoval vse obstoječe in bodoče ustavne in zakonske določbe, družbene norme in dogovore, ki so v skladu z naravno etiko in podpirajo ohranitev preživetvenega kapitala ljudi in drugih živih bitij.

Če verodostojno ljudsko sodišče ugotovi, da sem kršil katero koli od določb, povzročil realno škodo zavoljo malomarnosti ali namerno, bom sprejel sodbo, ki jo izreče verodostojen sodnik.

Podatki in podpis naravne osebe:

________________________________

S tem podpisom pri polni zavesti in s svojo voljo odgovarjam za lastna dejanja kot naravna oseba v odnosu do drugih naravnih oseb.
* * *
V primeru, da me druga naravna oseba – brez utemeljitve, brez prevzemanja osebne odgovornost za svoje dejanje tj. z aktom represije – prisili k drugačnemu vedenju in življenju od tistega, ki sem ga izbral pri polni zavesti in z namenom delovati v dobro za vse (z vsemi zgornjimi zavezami), to samodejno pomeni, da ta oseba prevzema odgovornost za moja dejanja, ki so posledica njene odločitve.

Ta oseba je tu pozvana k podpisu, da se strinja, da nisem sposoben odgovarjati za svoja dejanja, torej ona prevzema odgovornost zame.

Naravna oseba, ki odgovarja za vsa dejanja zgoraj podpisane naravne osebe:

_____________________________________ Podpis: _______________________

Odgovornost zajema:
skrb za preživetje, zdravje in blaginjo – gmotno, etično in pravno;
zastopanje pred drugimi naravnimi osebami in odgovornost za vse posledice, ki utegnejo ob tem nastati.

V primeru, da dotična oseba ne prevzame osebne odgovornosti zame in mi ne zagotovi podpisa te izjave s strani neke druge naravne osebe, to pomeni, da za svoja dejanja odgovarjam sam in sem svoboden ravnati v skladu s svojimi človeškimi pravicami, dolžnostmi in odgovornostmi.

V primeru nadaljevanja nasilja nad menoj bom zahteval odškodnino (v svojem imenu in v imenu drugih vpletenih) pred obstoječim ali bodočim sodiščem, zadoščujočim pravnim standardom, ki vključujejo osebno odgovornost naravne osebe.

Zaveza k varovanju temeljev preživetja

Osebno se zavezujem k varovanju …
1. biološko nepogrešljivih prvin, kot so: neoporečen zrak, čista voda, lastno pridelana hrana, toplo in suho zavetišče, dostopna osvetlitev in energija;
2. socialno nepogrešljivih prvin, kot so: družina, prijatelji, telesni dotik, smiselno delo, ustvarjalnost, družbena vključenost;
3. dostopnosti nepogrešljivih orodij in pripomočkov, kot so: nož, vrč, skleda, kotel, lonec, sekira, žaga, motika, lopata, grablje, vrv, pisala, papir, cevi, kritina ipd.;
4. kontekstualnih prvin, kot so: gozdovi, potoki, reke, dediščina znanj in veščin (gradnja, obrt, kultura).

EPILOG

Zadnje čase zvenim pesimistično. Kot da se ničesar ne da spremeniti. S tem izzivam sebe in vas. Provociram. Sprašujem nas, ali izražamo integriteto, ko protestiramo proti nečemu, ne da bi imeli pripravljeno celovito alternativo. Sprašujem, kako veliko smo pripravljeni žrtvovati za boljši jutri.

Kot je rekel Yehuda Bauer: “Ne bodi storilec, ne bodi žrtev in nikoli, nikoli ne bodi nema priča.”