Tiha slutnja, da prihaja revščina, me spomni na davne izkušnje s tem, kaj je zares revščina. Nikoli ne bom pozabil prizora iz Indije s potovanja v letu 2007: ubožnež je tako lačen, da si zavržen riž tlači v usta kar direktno s tal. Iz vrečke zajema že napol gnilo zelenjavo. Tokrat je imel srečo: prehitel je pse, prašiče, krave in podgane.

Ne vem, kaj je bolj strašno: prizor reveža ali prizor dveh moških, ki stojita ob strani, kot da je to nekaj povsem običajnega.

V Evropi se nam ob besedi “revščina” porodijo manj surove asociacije. Prag tveganja revščine je v Sloveniji 771 € na mesec, kar pove le, koliko je 60% od povprečnega dohodka, ne pa, kako posameznik razpolaga s svojimi evri. Seveda tudi pri nas obstaja huda revščina, a institucije se večinoma dotikajo primerjav med takimi in drugačnimi statistikami.

Prav tako na razvitem Zahodu reveži ne tekmujejo s prašiči in podganami, tekmujejo s sežigalnicami, živalskimi farmami, kompostarnami, dobički nakupovalnih središč in občinskimi kaznimi. Kesoni so polni še vedno užitnih živil in uporabnih stvari, a je brskanje po smeteh kaznivo dejanje. Marsikje po Evropi je “dumpster diving” še možen, kot v tem prispevku poročata Agni in Gregor.

Skratka, noben genij ne rabim biti, da ugotovim, da je revščina družbeni konstrukt. Zdi se mi, da je materialna dekadenca tem večja, nižji ko je prag revščine. Po drugi strani pa je duhovna dekadenca tem večja, višji ko je prag revščine.

Naj pojasnim …

 

Dekadenca revščine in bogastva

Ponekod spodnjega praga revščine ni. Oziroma ga je težko ali nemogoče ovrednotiti v denarju. Kdor spi v lopi, zbiti iz odpadnih materialov in se hrani z gnilimi odpadki, je na dnu revščine — je sicer del urbanega okolja, a je neintegriran v monetarno ekonomijo. In takih ljudi v svetu ni malo.

Druga skupina ljudi, ki niso integrirani v ekonomijo, so redki še obstoječi domorodci, ki živijo tako daleč od globalne ekonomije, da se ta jih niti ne dotika. Tudi oni so pod globalnim pragom revščine, a živijo za njihove pojme kakovostna življenja. V plemenskih skupnostih ni posameznikov, ki bi bili bolj revni od ostalih članov plemena. Vsi so na zelo primerljivi ravni. Necivilizirana ljudstva so vir preživetja človeške vrste kajti civilizacije pridejo in grejo, ta ljudstva pa obstanejo.

V zahodni civilizaciji je družbena razslojenost visoka. Najnižja točka revščine znotraj razvite ekonomije je še vedno precej visoko: tudi hudi reveži pridobivajo nujne preživetvene dobrine iz njihove ekonomije, čeprav pogosto kot “mrhovinarji”. Zato je prag revščine v razviti družbi vedno visok — sorazmeren je tudi stopnji razslojenosti v dani ekonomiji.

Preprosto povedano: kjer so najbogatejši milijonkrat bolj bogati kot najrevnejši, morajo najrevnejši imeti več kot tam, kjer so najbogatejši (“le”) tisočkrat bolj bogati kot najrevnejši. Družba, ki moralno dopušča in celo ceni svinjsko bogastvo, dobi tudi svinjsko revščino. Niti svinjsko bogastvo niti svinjska revščina nista to, kot kar se navidez izražata — sta le perverziji tega, kar bogastvo in revščina v resnici sta.

V Sloveniji je prag revščine 771€. Minimalna plača je 1024€. Razlika je le ca. 250€. Pa tudi med minimalno in povprečno plačo (neto 1304€) je razlika le 280€. Če če zgodi nagel porast cen za recimo 10%, ljudem preostane rezanje in kupovanje bolj cenenega blaga in živil, ki jih na trgu ni malo. Tako se dogaja svinjska revščina, ki ji vlada v 99% primerov kljubuje z ukrepi na spodnji strani ekonomije, le redko pa z ukrepi na zgornji strani ekonomije.

ZDA je najbolj napihnjena ekonomija, kar sem jih doživel, z zelo visoko razslojenostjo med najbogatejšimi in najrevnejšimi. Cene nepremičnin so nesramno visoke glede na minimalne dohodke, kar prisili majhne ljudi v garanje in svinjsko revščino, medtem ko so redki mogotneži prav tako prisiljeni v barantanje s še več svinjskega bogastva.

Ni redko, da imajo “reveži” v bogatih državah svoja majhna stanovanja polna cenene krame, prekomerno težo, kopico slabih navad in nezdrav življenjski slog. Ne morejo si privoščiti jesti zdravo in telovaditi. Paradoksno so reveži v ZDA debeli, bolni, izmučeni, depresivni, ne pa sestradani, koščeni in obnemogli.

Mnogi ljudje v nerazvitih držav še vedno živijo preprosto življenje na podeželju (ker premalo zaslužijo jih v statistikah uvrščamo med “reveže”), Toda vitki so, zdravi in srečni. Poglejte samo nasmejane obraze teh otrok, ki sem jih srečal v DR Congo in poglejte eno od hiš v vasi …

A je res napredek preseliti jih v betonske celice v mestih, jih posesti pred računalnike v klimatiziranih razkuženih prostorih, jih obleči v uniforme in zapreti v šole. Ja, potem se lahko hvalimo, da smo jim dvignili življenjski standard, ampak ali smo jim ga res? Kaj primerjamo s čim?

Spomnim se starejšega Afričana, ki mi je pred leti pripovedoval, kako je odraščal. Vsak dan je s prijatelji peljal krave na pašo. Ves dan se je igral ob vsakdanjih opravilih. Nikoli ni vzel s sabo malice, ker so po poti našli obilo sadja in oreščkov za pod zob in se napili mleka. Ko so prišli domov, jih je dočakala večerja, ki so jo pripravile matere iz raznolike zelenjave z vrta in domačih živali. Nazadnje je togotno dodal: “Potem je prišel beli človek in prinesel ‘razvoj’. Zdaj imamo koruzo za zajtrk, koruzo za kosilo in koruzo za večerjo.”

 

Dobrine so, a dostop je prepovedan!

Ko ljudje izgubijo neposreden dostop do dobrin in upravljanje z njimi — takrat utihne utrip skupnostnega gospodarjenja. V globalni ekonomiji je dostopanje do dobrin možno le preko institucij — in glavno božanstvo v tej instituciji je denar — staromodno “mrhovinarstvo” je prepovedano, vse interakcije morajo potekati prekot formalnih posrednikov.

Revež, ki golta odpadke s tal, je ekstem, ki ga nikakor ne zagovarjam, toda v vsaki relativno razslojeni družbi v preteklosti so pripadniki določenih slojev porabili do konca tisto, kar so pripadniki nekih drugih slojev porabili le napol. Še užiten riž ni romal v smeti, ampak ga je pojedlo neko bitje: človek ali živali oz. je v skrajnem primeru romalo v kompost. Nič ni šlo v nič. Odpadkov praktično ni bilo.

Duhovno revščino in jebiveterstvo vidim, ko se oziram v zabojnike za ločene odpadke, v katere skrbno odlagam tistih par odpadkov, ki jih “pridelam” v tej ekonomiji, ki mi nalaga razne pragove in okvire. Le ljudje, revni po duši, lahko tako malomarno ravnajo z dragocenimi dobrinami.

Najdem vrečo, v kateri so pločevinke, plastenke, oblačila, kablovje … in povrhu še gnili organski odpadki. V vaškem kesonu najdem cel kup česnovih “pskov”, ki so zame prava delikatesa — pa se sprašujem, kako neki imajo ljudje lahko vrt s toliko česna, pa da nimajo nekje ob strani kompostnega kupa, kamor bi romali tile pski (če se jim jih že ne ljubi vložiti v kis ali popeči in dati na pašto)?

Včasih preložim nekaj plastenk in pločevink iz mešanih odpadkov v embalažo. A včasih ne morem, ker so v pločevinki piva cigaretni ogorki, v plastenki pa koščice in peclji. Dokler je stanje v zabojnikih takšno, so načrti raznih institucij o krožni ekonomiji le prazno govoričenje. To ravnanje je rezultat visokega praga (duhovne!) revščine in odtujenosti ljudi od svojega okolja. Tega ni mogoče rešiti z dodatnim višanjem praga (materialne) revščine in še večjim oddaljevanjem ljudi od svojega okolja. S tem le zamenjujemo eno revščino za drugo.

Blazno je prepovedovati ljudem stik z okoljem in življenje v “revščini”, ki jih izpolnjuje — ter jih celo z raznimi programi siliti k temu, da bi imeli ve, ker bodo potem BDP statistike izgledale boljše. Svinjska revščina je bolezen sodobnega časa, a te revščine ne bi bilo, če ne  bi bilo svinjskega bogastva.

 

Moralna dolžnost kršiti zakone

Oglejmo si nekaj ključnih pojmov …

Tale članek lepo opiše razliko med relativno in absolutno revščino. Relativna “pove, kolikšen delež ljudi v državi živi v gospodinjstvih, katerih neto razpoložljivi dohodek je nižji od praga tveganja revščine.” Absolutna revščina, po drugi strani, “se kaže kot pomanjkanje osnovnih dobrin, ki so nujno potrebne za zadovoljitev minimalnih človekovih potreb (hrana, pitna voda, bivališče, osnovna zdravstvena oskrba, osnovno izobraževanje).”

Tukaj o revščini berem tudi, da “lahko pomeni, da ne moremo plačati najemnine, kredita ali položnic … da nimamo primerne prehrane, ogrevanja ali oblačil … da živimo v neprimernih bivanjskih razmerah ali da sploh nimamo prebivališča. /…/ Plača ni nujno vedno dovolj za zagotavljanje dostojnega življenja. Ljudje, ki so revni, se borijo tudi s slabšo dostopnostjo izobraževanja, prostočasnih aktivnosti in zdravstvenih storitev.” (Poudarki so moji.)

V prejšnjem odstavku sem poudaril štiri besede: primerno, neprimerno, dostojno in dostopno. Sporočajo mi nekaj pomembnega o razumevanju revščine na bogatem Zahodu. Zdi se, kot da avtor  besedila pojmuje revščino bolj kot stvar morale in manj kot stvar gole eksistence. Morala viša prag revščine.

Moralni pritisk je tudi to, da moram biti ustrezno oblečen (beri: v blagovne znamke), imeti dovolj dober osebni avtomobil ipd. Potrebujem dovolj veliko stanovanje, da vanj spravim vso kramo in vsa oblačila. Notranja stiska zaradi “pomanjkanja” povzroči, da začnem kaditi in za cigarete zagonim še 100€ mesečno.

Najdem si sicer bolje plačano službo, a z dodatnih 250€ ne znam gospodariti. Tudi s 1304€ na mesec sem lahko revež, s 500€ pa živim kakovostno, radostno življenje. Skratka, ni vse tako enostavno, kot govorijo številke …

Kam bi danes dali Diogena?

Diogen, nič ne rečem, je bil čudak. Revščino je poviševal v krepost in živel v sodu. Morda je tudi ta Indijec, ki je zasedel betonsko cev, vpliven bodoči filozof?

Ne, ne mislim, da si je takšno življenje izbral sam. Prej je bil vanj prisiljen, ker živi v svinjski ekonomiji, ki mu omejuje neposreden dostop do dobrin in se pač znajde, kakor se zna — dokler ga od tod ne prežene kakšna institucija ali pa kak drug, močnejši revež. Enako so v revščino prisiljeni mnogi v Sloveniji in “podsloj” prebivalstva, ki vključuje brezdomce, je zelo številčen. Seveda je grozno, da se kaj takega dogaja, a recimo, da si želim preprostosti in se za življenje v podsloju resnično hočem izbrati, kakšne možnosti mi nudi država?

Država mi ne bo naklonjena, ker bom kvaril statistike in dajal slab zgled drugim. Ne bo mi hotela dopustiti neposrednega dostopa do zemlje in dobrin. Dostopanje bo pogojeno s sodelovanjem v ekonomiji. Da bi bil dostojna oseba, bom moral živeti v dostojnem bivališču, nositi dostojna oblačila, imeti dostojno službo, jesti dostojno hrano …

Vse to ima svinjsko ceno in me sili sodelovati v svinjski ekonomiji.

Vsaka družba vsem ljudem, ki živijo v njej, postavlja tako stvarne kot moralne okvire. Moralni imajo za opraviti z dostojnostjo in primernostjo, stvarni z dostopnostjo. K slednji bi dodal še pričakovanost, kajti stvarni okvir je, da družba pričakuje od ljudi določena vedenja in življenjski slog.

Oglejmo si, recimo, tip bivališča, ki je “predpisan” v zahodni civilizaciji. Država nalaga standard bivanja v sprejemljivem stanovanju. Bivanje v takem stanovanju pride z določeno ceno, ki jo dojemamo kot neizogibno. In tako tudi pravimo, da revež ne zmore plačati položnic (za vodo, elektriko, ogrevanje, odpadke itd., ki so nujni del kupčije). Položnice so takšna samoumevnost, da si ne znamo predstavljati življenja brez njih.

Po spletu krožijo slikice idiličnih mini-hišk, hobitskih hišk, zemljank ipd., ampak za kaj takega je težko (ali nemogoče) dobiti gradbeno dovoljenje, hišno številko. Taka bivališča ostajajo večini ljudi nedostopna ali pa živijo v njih izven zakona, medtem ko imajo “stalno prebivališče” prijavljeno pri sorodnikih ali prijateljih.

In potem idilo življenja “off-grid”, brez priključkov, ugrabijo podjetneži in jo prodajajo za mastne denarce kot t.i. “glamping”. Preprostost (revščina?), zavita v celofan postane tržni produkt, ki ga ljudje plačajo dražje kot običajne hotelske namestitve. Katastrofa!

Tisti, ki bi res radi živeli po standardu domorodske “revščine” — ne da bi kar koli zavijali v celofan — v preprostih bivališčih brez priključkov in z minimalno udeležbo v ekonomiji, so prisiljeni v ilegalo. Da bi svinjska ekonomija še naprej rasla, jih bodo uradniki raje dali v bedno stanovanje v mestu z bedno najemnino, da tam životarijo na socialni pomoči, kot da bi jih pustili pri miru v samopreživetveni samoodgovornosti — če jim ne znese, pa je tudi to pač njihova osebna stvar in ne problem neodgovornosti države. Država jih raje vidi slabo živeti po njeno kot dobro živeti po njihovo. Raje polenta trikrat na dan kot s kravami na pašnik, ki ni od nikogar in za katerega se ne plačujejo dajatve.

Temeljni strošek bivanja je v mestih visok, saj so cene stanovanj prepuščene trgu. Povprečna najemnina za garsonjero v Ljubljani v letu 2021 je bila 458,81€. Potem so tu še položnice. Ne bom se spuščal v podrobnosti, ker vsaj od vas ve, koliko vas kaj stane.

Tudi danes se tu pa tam najde kak sodobni Diogen, ki mu ni mar za družbene norme dostojnosti in primernosti. Takšni, ki se odločijo živeti brez plačevanja dajatev za dobrine in usluge, ki jih ne želi in ne potrebuje, so prisiljeni biti ilegalci. Država, skratka, nateguje reveže v obeh pomenih te besede: po eni strani jim laže, da ravna v njihovo dobro, po drugi strani pa razteguje pomen revščine.

Kaj torej storiti, ko hodimo proti preprostosti, pa trčimo ob zapornico, pri kateri stoji uradna oseba v uniformi in vztraja, da naprej ne smemo? Kako živeti zavestno “revščino” in v njej negovati razkošno preprostost? Kako se izogniti nategovanju? Ni preprosto in nekaj nepokorščine je vsekakor nujne. Po drugi strani pa je treba tudi pritiskati na nadrejene uradnikov in jim v njim razumljivem jeziku pojasniti, zakaj mora zapornica stran in na kateri strani je treba brzdati svinjsko revščino: pri svinjskem bogastvu.

Brez svinjsko bogatih tudi svinjsko revnih ne bo več in potem bomo lahko organsko bogati in organsko revni, kakor nam paše. Ja, pišem o idealih, kakršne objema socializem, a se ne maram razglašati za kaj takega, kajti socializem se navezuje na kapitalizem, ne presega ga. Nategovanje revežev se lahko konča izven logike, v kateri je bilo ustvarjeno.