Zamislite si prizor: noč, prazna cesta, dežuje, vozite po avtocesti. Zdrsnete, avto se začne vrtinčiti. Pritiskate vse možne pedale, vrtite volan na vse možne strani, avto še vedno frči naprej kot vrtavka. Odbijete se šestkrat od zaščitne ograje sem ter tja in nazadnje obstanete. Zberete se in se začnete prepričevati, da ste jo tako dobro odnesli, ker ste spretno vrteli volan in pritiskali pedale. Dogodek povzamete na 73 straneh poročila, kjer natančno razdelate vsak svoj gib.

Zdaj pa raztegnite to prispodobo čez zadnje leto.

Odkar sem na svetu, še nisem v svetovnem dogajanju videl tako trdnega prijema na volanu sredi vrtoglavega vrtinčenja, toliko praznega hrupa motorja in cviljenja gum. In toliko utemeljevanja silne kontrole in nadzora.

Ne moti me, ko se ob pogledu nazaj nekaj naučimo. Toda o prihodnosti bodimo raje tiho, ker iz sebe delamo bedake.

Nesposobnost samorefleksije teh za volanom mi je jasna, ko berem projekcije in predvidevanja o prihodnosti: “Bližamo se trku ob ograjo, zato okrepimo prijem. V ograjo bomo trčili petega aprila in bomo do sedemindvajstega aprila frčali naprej, a kot kažejo projekcije, se bomo vrteli manj vrtoglavo. Da ublažimo naslednji trk, moramo po vsakem trku trdno prijeti za volan, našponati varnostne pasove, zategniti ročno in na vse pretege sukati volan levo-desno. Medtem sopotnike naprošamo, da nas ne motijo. Pogovor z voznikom prepovedan!”

Kaj pa vse tisto, česar ne vidimo?

Sosledij v naravi se ne da enostavno napovedati. Če bi jo znali brati, bi razumeli, da vsaka naravna tragedija nosi v sebi čudežnega otroka, ki, če mu dopustimo, da se rodi in odraste, prinaša ne le zdravila za to eno “tragedijo”, ampak morda še za mnoge druge. Kako dolga bosta nosečnost in odraščanje, ne moremo vedeti; včasih zdravila prinesejo šele vnuki.

Časa si seveda ne znamo in ne moremo vzeti, da bi počakali in se čudili rojstvu nečesa novega, potrpežljivo in ponižno. Ne, z gorečno odločnostjo hitimo ugonobiti drobni zarodek, ga zatreti v kali! Toda drobno bitje se ne da! Izmuzljivo je, hitrejše, kot bomo mi kdaj koli zmogli biti, hkrati pa ima neskonočno časa … in prijateljev, čeprav je še nerojeno. Učljivo je in nazadnje se bo vendarle rodilo, naj ga sprejmemo kot zaželenega otroka ali kot skota.

Ta otrok utegne — ne napovedujem, le sanjam in slutim — uresničiti prav tiste strahove, ki se jih tako zagnano trudimo preprečiti. “Če ne zatremo sedanjega virusa v kali, bo kmalu prišel super-virus, ki nas bo pokončal!” napovedujemo. Kaj pa, če je to vzorčni primer “prerokbe, ki se sama uresniči”?

Trden prijem na volanu nič ne pomaga. Kaj pa, če naredi vse skupaj še slabše? O tem raje ne govorimo. Saj veste, kako zoprno se počutite, ko vozite, pa vas kdo popravlja.

Ko bo drsenja in vrtinčenja konec, ko se bomo ustavili, bomo na šesto decimalko natančno računali, kako koristno je bilo vrtenje volana in pritiskanje pedalov. Ne bomo se znali dvigniti nad vse skupaj in sami sebe pogledati v kontekstu desetletja, stoletja, tisočletja … kako bežen je bil učinek panike, če ga pogledamo v stoletnem kontekstu? Zagotovo lahko vemo le to, da si bomo potek dogodkov razlagali po svoje, po človeško, skozi svoje interese in strahove.

Vprašajmo se: Čemu sploh služimo? Kaj je naša funkcija v čudežu življenja okrog nas? Smo le sami sebi namen? Mar nismo prav mi, ljudje, planetna tragedija, razni virusi pa so Zemlji ljuba čudežna zdravila?

Mar ne vidimo, kakšni otroci se nam rojevajo, ko njih (in sebe!) odrežemo od narave?

Blaženo tratenje diha

Predstavljajte si, za konec, velikansko lipo. Jesen je. Okrog lipe je obzidje, stojimo okrog nje in pihamo, da pomagamo listom odpasti. Čez mesec dni zadovoljni vrednotimo stopnjo učinkovitosti, listje je odpadlo, zmaga! V ocene ne vključujemo vsega tistega, kar je naredila narava sama po sebi. Lahko bi začeli pihati aprila, pa ne bi listje odpadlo nič prej kot oktobra. In če bi, bi s tem mučili drevo.

Pa še nekaj je: ker smo okrog lipe postavili obzidje, preprečujemo vetru, da bi nam pomagal. Nazadnje si bomo jemali zasluge, da smo spihali listje z drevesa, ampak mar ni to sluzasta nizkotnost brez primere?

Masanobu Fukuoka pove zgodbo, kako ga je nekega jutra prestrašil paničen sosed zaradi pajčevin na poljih. Fukuoka je šel pogledat in bil očaran nad lepoto jutranjih sončnih žarkov, ki so odsevali v rosi na kopreni pajčevin nad riževimi polji. Sosedje so hiteli špricat, Masanobu je nemo občudoval. Nek študent, ki je bil takrat pri njem, je šel zadevo raziskat in je še kmalu odhitel nazaj v mesto poročat o pojavu in je morda iz tega celo doktoriral. Fukuoka je ostal ob polju in si mislil, kako malo v resnici vemo in kako je vse tisto znanje lažno — študent bi moral ostali tu desetletje ali dve, da bi videl, kam pašejo ti pajki.

Eno leto pridejo pajki in ustvarijo pogoje, da drugo leto pridejo kobilice, tretje leto pikapolonice, četrto majski hrošči itd. itd. Nikoli ne bomo znali napovedati, kdaj pride kaj, lahko le občudujemo vso to lepoto. Riž in rž medtem valovita v vetru, vsako leto bogatejša. Včasih zavijeta levo mimo pajčevine, včasih desno, mimo uši, a vedno rasteta navzgor. V vetru šumijo tudi krošnje mandarin, mandeljnov, jablan in lip.

Kako neznatni smo sredi vsega tega, kako nepomembni, nas opominja čudovit japonski pregovor:

Ko veter poneha, listje še naprej pada z dreves.

A je sploh še kaj za dodati?