Da se razumemo, v mojem razumevanju Izraela bi našel luknje vsak učeni strokovnjak – da o kvazi »strokovnjakih« niti ne izgubljam besed. Našli bi zelo različne luknje, kajti med njimi vlada vse prej kot splošno strinjanje. To je tudi za pričakovati, saj imajo vsa krizna območja preveč različnih obrazov in preveč različnih slikarjev. Slikarji so osredotočeni le na izbrane poteze in nezainteresirani za druge.

Še tisti, ki so razumevanju Izraela posvetili vse življenje, priznavajo, da je splošno strinjanje nemogoče. Kaj potem preostane vam in meni? Mar ni naše razumevanje obsojeno na skrajno parcialnost in nenazadnje navijaštvo? Navijamo za tisto stran, ki nam je bolj simpatična ali, kot je vse bolj običajno, za tisto stran, ki nam je manj antipatična.

Še takrat, ko ni vojne, so igre med sprtima stranema umazane, informacije, ki pridejo do nas z obeh strani, so kontradiktorne, »strokovni« komentatorji – ki jih v časih družbenih omrežij ne manjka – vreščijo z vseh strani kot opice v džungli. Tako ne končamo pri treznih pogovorih, ampak z regljo nad glavo med navijači na mestnem trgu, kjer nas z velikih ekranov in odrov nagovarja naša zgodba.

Kaj kvalificira mene, da vam razlagam kar koli o Izraelu? Nisem preučil debelih zgodovinskih traktatov in presnovil sodobnih disertacij, ki razčlenjujejo medverske, makropolitične, metaekonomske in razne druge vplive na kolektivne identitete na tej kontroverzni zaplati zemlje. Prebral sem mnogo več kot večina ljudi, a količina informacij, čeprav je potrebna, da bi razumeli Izrael, vendarle ne odtehta intimnega notranjega procesa poglabljanja empatije. Sami boste presodili, koliko empatija velja in ali jo je vredno posnemati.

Empatija terja, da se postavim v čevlje drugega in potem ne rečem niti: »Ah, ubogi oni!« niti: »Ah, prekleti prasci!« ampak preprosto: »Razumem jih in so-čutim.« Oprostite mi nerodno rabe besede »so-čutiti«, a želim poudariti odsotnost naklonjenosti in celo patetike, ki se lahko skriva v »sočustvovanju«. Empatija ni simpatija. Definiram jo skozi negacijo po vzoru prijatelja, ki je med drugim delal kot mediator v Gazi in na Zahodnem bregu. Najprej je definiral simpatijo kot naklonjeno sočustvovanje in potem poudaril, da simpatija izključuje empatijo. Empatija deluje v vseh smereh ne glede na naklonjenost. Empatija je razumevajoče sočutenje brez ekspresivnosti, sentimentov in patetike, ki se hitro prikradejo v simpatijo.

Simpatija prevesi tehtnico v smeri tistih, s katerimi se strinjamo, zato mnogo lažje sočustvujemo z njimi in težje z ostalimi. Empatija tehtnico izravnava, da so-čutimo z vsakomer, naj se z njim strinjamo ali ne – kolikor je to človeško možno, seveda. Poznati svojo mejo je kot poznati maksimalno obremenitev, ki jo prenese tehtnica. V empatiji ne sodimo občutkov, motivov, reakcij itd. po svojih osebnih moralnih merilih, ampak se začasno poistovetimo s tujimi merili, čeprav so nam tuja, in zmoremo prehajati sem ter tja med različnimi merili.

Kako zahtevno je ohranjati takšno držo v polarizirani družbi, lepo opiše mirovniški aktivist Aziz Abu Sarah: »Zelo težko je, seveda, biti mirovniški aktivist; dosti težje kot izbirati, kateri strani si želim biti bolj naklonjen. /…/ Kot mirovniški aktivist imam prijatelje na obeh straneh. In tako se moja bolečina pomnoži. /…/ Poskušam sprejeti bolečino Izraelcev in Palestincev, jo absorbirati in živeti z bolečino obojih. In razumeti obe perspektivi; razumeti, da so moji izraelski prijatelji jezni in ne morejo razumeti, kako lahko zdaj govorim o Gazi. Mislijo si: Kaj pa moja bolečina? Moji prijatelji v Gazi si mislijo, da sem popolni izdajalec, ker lahko negujem simpatijo z bolečino ljudi, ki so izgubili življenja v Izraelu.«

Razumevanje in simpatija do obeh strani je izredno zahtevna že takrat, ko premlevamo dogodke sami s sabo na toplem kavču, nekaj povsem drugega pa, ko mirovnik sredi vojne nagovarja široko javnost in ve, da ga bodo zaradi empatije zmerjali prijatelji z obeh strani. Kdor se izpostavi v javnosti s kompleksnim stališčem ga bo skoraj gotovo doletelo obmetavanje z žaljivkami z obeh strani in strinjanje zelo redkih, kompleksno mislečih ljudi. To sem izkusil na lastni koži.

Osebno empatijo krepim tako, da dam najprej na tapeto svoje simpatije in, kar je še bolj pomembno, antipatije. Simpatijo čutim, denimo, do upornika, ki se po partizansko postavi po robu premočnemu nasprotniku. Če bi se kot otroci igrali bližnjevzhodnih spopadov namesto partizanskih, bi bil raje Palestinec s fračo kot Izraelec s tankom. Na potovanjih sem spoznal mnoge ljudi iz obeh kultur, a priznam, da mi je bliže to, kar so izžarevali Palestinci: nekakšno skromnost, nevsiljivost in hkrati nepopustljivost, nepokornost. In upanje tudi takrat, ko ni razloga za upanje.

Mnogi Izraelci, ki sem jih srečeval, zlasti mladi, so izžarevali superiornost, samovšečnost, in hkrati na prsih nosili Davidovo zvezdo: neizpodbitni zgodovinski status žrtve. Zdeli so se mi kot razvajeni sinovi bogataša, ki na dvorišču tepejo druge otroke, ko jih ti otroci udarijo nazaj, pa se skrijejo za tisto zvezdo kot za nekakšnim jokerjem. Ob tem prizoru se mi še danes neobvladano skremži obraz.

Antipatičen mi je vsak fundamentalizem, verski in politični. Pri izraelski politiki mi je sporna predvsem šerifovska drža, pri religiji pa se mi judovski skrajneži ne zdijo nič kaj škodljivi ali nevarni. Antipatično mi je, kako svojo pravico do tiste zaplate zemlje postavljajo nad vse druge na podlagi nekih davnih rodovnih korenin. Slišal sem zgodovinarja uporabiti primerjavo z dvema otrokoma, ki se prepirata glede stola, na katerem sta vrezljani imeni obeh, eno ime je očitno starejše od drugega in ta otrok si na vsak način lasti stol.

Pri Palestincih sta radikalna politika in religija eno in isto; ne žuli me le islamizem, ampak tudi islam kot tak. Antipatičen mi je, denimo, položaj žensk: absolutna podrejenost moškemu, hijab, doktrina velike družine z mnogo otrok in še najbolj obrezovanje spolovil pri deklicah. Zmrazi me, ko sem priča verskemu gnevu in si skrajneži vzamejo pravico zažigati ambasade, z nožem napadati književnike samo zato, ker so »užalili« Mohameda. Antipatični so mi fanatiki, ki iz petnih žil sovražijo Jude, proslavljajo njihovo smrt in na protestih po svetu vzklikajo »Smrt Judom!«

Ne bom vas mučil z vsemi svojimi simpatijami in antipatijami, povezanimi z Izraelom, naj bo to za ilustracijo dovolj. Moj namen je prikazati možno pot čez vse te simpatije do empatije, ne pa izgubljanje v njih. Upam, da ste opazili, da svojih simpatij nisem niti olepševal niti cenzoriral, da bi komu ugajal ali se izognil obsodbam. Prav tako sam nisem obsojal ne ene ne druge strani. Iskreno si priznavam svoje misli in jih nosim na dlani, da me ne bi ovirale pri pretehtavanju situacij z empatijo.

Predstavljam si, da ste se ob prebranem kdaj z mano strinjali, kdaj pa ne: antipatično vam je nekaj, kar je meni simpatično, in obratno. Če bi slišal vaše simpatije in antipatije, bi čutil simpatije/antipatije do vaših simpatij/antipatij. Če bi si vzeli nekaj časa, bi lahko iz tega izluščili naš kolektivni potencial za empatijo in bi se skozi dialog skupaj urili v njej.

Visoka raven simpatije do ene strani in antipatije do druge bi nam dala vedeti, katera oblika enostranskosti je ovira do kolektivne empatije. Pluralizem simpatij in hkrati visoka raven konflikta med njimi, bi nam dala vedeti, da je ovira naša notranja razdeljenost. Pluralizem simpatij ob nizki ravni konflikta bi nam dala vedeti, da živimo zelo verjetno v visoko empatični družbi.

Pojdimo zdaj tja, v Izrael, in se soočimo s konkretnimi razmerami. Kot prvo, naj izpostavim nekaj, kar boste, upam, tudi vi imeli za nesporno: vsako čustvo, vsaka beseda, vsako dejanje Izraelcev in Palestincev ima široko ozadje. Vse informacije o tem, kaj se dogaja v njihovem svetu, dosežejo naš svet po verigi posrednikov in so površne skice realnosti. Glede na to, komu zaupamo, jemljemo določene informacije za bolj, druge pa za manj verodostojne. To seveda močno vpliva na naša stališča o tem, kako se soočati s konkretnimi razmerami na terenu.

Naj dodam še opombo o ključnih izrazih. Zavedam se zaznamovanosti nazivov in zmešnjave v pomenskih obsegih. Izraelci so državljani Izraela, kar obsega tako verne kot zgolj etnične Jude, številne muslimane in druge; Palestinci so arabska etnična in narodna skupina pretežno muslimanske vere, toda pred nastankom Izraela so se tudi Judje šteli za Palestince, med njimi pa so tudi pripadniki krščanske vere in nekateri muslimanski priseljenci, ki niso Arabci. V tem eseju sledim poenostavitvi, ki jo uporabljajo praktično vsi, in so Izraelci tamkajšnji Judje, Palestinci pa tamkajšnji muslimani.

Med temi muslimani in Judi že dolgo vre, o tem mediji pridno poročajo. Nekega prazničnega dne v oktobru 2023 se zgodi vdor palestinskih sil v izraelska naselja, pomori ljudi, tudi mladih in otrok, posilstva, ugrabitev talcev itd. V povračilnem ukrepu se izraelska vojska znese nad Gazo in v napadih umre na tisoče ljudi, tudi mladih in otrok. Okrog tega dogajanja glasno završi v globalni politiki in v medijskem prostoru.

Bodite pozorni, da v tem nekajvrstičnem povzetku konflikta nisem uporabil ekspresivnih pridevnikov, od katerih kipi v medijskih »poročilih«. Zdi se mi neodgovorno hujskati bralce in gledalce s pridevniki, kot so: okrutno, grozljivo, nasilno, teroristično, genocidno, islamofobno, antisemitično ipd. Poročila naj poročajo o tem, kaj se je zgodilo, ne pa o tem, kako poročevalec interpretira dogodke. Vsaj razsloji naj poročanje od svojih mnenj in zaupa meni, gledalcu, da zmorem moralno presojo, namesto da mi jo poskuša vsiliti.

Ekspresivni izrazi poženejo ljudi k instant aktivizmu, ne da bi se poglobili v ozadje zapleta. Sočutni protestniki težko razumejo, kako lahko kdor koli podpira poboj na tisoče otrok. Stati na strani Palestincev – brez premlevanja in razglabljanja – se jim zdi edino razumno, moralno in empatično! Podporniki Izraelcev se zgražajo, ker je bil začetni napad tako hitro pozabljen in krivijo palestinsko oblast za smrti obojih otrok, češ da jih »teroristi« uporabljajo kot živi ščit. Čudijo se, zakaj javnost ni na njihovi strani.

Ubijanje otrok je meja empatije za večino ljudi, kar je razumljivo, kajti ljudje brez te meje so pogosto duševno neuravnovešeni. Toda med njimi so taki s presežno sposobnostjo empatije, s katero zmorejo pretehtavati oboje umore brez antipatije do ene ali druge strani. Navsezadnje sta na obeh straneh morilca otrok in tu simpatija trči ob zid. Globalna javnost je tako razdeljena, ker naše tehtnice preprosto ne prenesejo teh obremenitev.

Kdor brani Palestince zgolj s simpatijo, mora racionalizirati in relativizirati ali vsaj ignorirati in odmisliti umore in posilstva, ki so se zgodili tistega usodnega dne. Kdor brani Izraelce mora, podobno, najti izgovore za razdejanje v Gazi v mesecih, ki so sledili. Tista stran, ki bi zmogla disciplinirano dobroto do druge strani – brez maščevalnosti – bi si zaslužila popolno simpatijo. Toda če še Gandhijevemu ljudstvu ni šlo vse gladko, kako pričakovati kaj podobnega od manj pacifističnih muslimanov in Judov na zgodovinskem kriznem območju?

Preostane nam tehtati po občutku, ker tehtnica ne dela pri teh obremenitvah. Človečno se nam zdi postaviti na stran šibkejših in huje prizadetih, skratka Palestincev, lažje nam je pogledati skozi prste njim in oprostiti njihov detomor. Odločitev nam dodatno olajša izraelska oblast, ki maščuje vsakega umorjenega Izraelca z desetimi, dvajsetimi umorjenimi Palestinci. Simpatija do ustreljenih otrok marsikoga katapultira naravnost na javni trg v protest proti izraelskim vojakom.

V empatiji temeljito pobrskamo po ozadju in kontekstu. Ekstremno dejanje terja ekstremen povod, pod katerim neredko tiči gordijski vozel interpretacij, racionalizacij, idealizacij, mahinacij, relativizacij … Tako vojak kot otrok sta žrtvi tega konteksta. Da lahko so-čutimo z enim, moramo znati so-čutiti tudi z drugim – in razumeti oba. Da bi ju razumeli, moramo situacijo presejati skozi sito vprašanj. S kakšnim motivom je vojak ubil otroka? S kakšno naravnanostjo? Kako se je počutil ob tem in kako se počuti po tem? Kaj je storil prej in kasneje? Komu za dejanje odgovarja in kako? Kje je stal otrok in zakaj? Kaj je pri tem počel? Kdo za tega otroka odgovarja in kako?

Lahko, da je vojak sadistično ustrelil otroka čisto zaradi etnične ali verske pripadnosti, se ob tem naslajal in dejanja ne obžaluje. Umor je bil naklepen in se ga tudi sicer ne bi vzdržal v podobnih okoliščinah. Umor so blagoslovili njegovi nadrejeni. Otroka je izsledil pri igri in ga stisnil v kot, preden ga je usmrtil – skupaj s starši, ki so mu pritekli v bran.

Lahko pa, da je vojak zalotil otroka, opasanega z bombo, na vstopu v javno stavbo, polno ljudi. Otroku je zaklical naj bombo odvrže in se preda. Otrok se je potuhnil in stekel v stavbo, vojak pa ga je ustrelil v tilnik. Uboj je bil trenutni odziv na dejanje otroka in nima drugih motivov. Vojak dejanje obžaluje in bi se ga vzdržal, če bi le bilo možno. Tudi nadrejeni javno obžalujejo smrt otroka.

Navedena primera sta na dveh ekstremnih straneh tehtnice, čisto za ilustracijo. Vsaka resnična, življenjska situacija je, seveda, mnogo bolj kompleksna. Lahko, da je prvi vojak duševno neuravnovešen, ker živi v tiraniji nekega režima, ki je že povzročil smrt njegovega očeta in brata. Sadizem je neposredno povezan z duševnimi ranami. Lahko, da naklepnost ni razumska, ampak izhaja iz obupa. Lahko, da se drugi vojak samo pretvarja, da mu je žal, čeprav je v resnici užival. Streljal je v glavo, čeprav bi lahko v nogo in bi ohranil otroka pri življenju. Zlorablja zaupanje oblasti in komaj čaka naslednjo priložnost, da umori otroka sovražnika. Vojaka sta lahko tako Izraelec kot Palestinec in če ste si ju slikali samo v eni smeri, lahko v tem priznate svoje predsodke.

V branjenju stališč na podlagi simpatije se nam lahko zgodi, da obsodimo vojaka, ker je ubil otroka, pika. Zavračamo pa dejstvo, da bi otrok umrl nekaj minut kasneje v eksploziji in s sabo odnesel še mnoga življenja. Je torej resnični morilec tisti, ki je otroka tja poslal? Ali morda politična oblast? Verski voditelji? Marsikdo v frustraciji zaradi kompleksnosti nazadnje vzdihne: »Ah, navsezadnje je za vse kriva ta prekleta Amerika

Povsod, kjer obstaja že majhna možnost, da vojak ubije otroka, je nekaj narobe. Kjer jih umre na desetine ali celo na tisoče, je nekaj hudo narobe. Z narobe mislim: nečlovečno, nerazsvetljeno, duševno bolno in družbeno degradirano. A etnične, verske, kulturne, politične, rasne, ideološke in mnoge druge identifikacije so izredno trdožive. Ljudje se ponosno pohvalijo s svojim poreklom in narodno pripadnostjo. Pomemben element te identitete so nasprotja z drugimi, včasih celo sovraštva. Identiteto marsikaterega naroda v samih temeljih opredeljuje boj z drugim narodom, raso, vero …

Ko empatično opazujem ljudi, ki živijo v Izraelu in okolici, vidim na tisoče različnih zgodb in ne le ene, toge, monolitne. Zgodbe se povezujejo v grozde in segajo od primerov tesnega prijateljstva do morilskih pokolov. Ene temeljijo na sekularnih vrednotah, druge na verskih. Ene so kategorično enostranske, druge so široke, pluralistične. V enih je surovo politično hujskaštvo, v drugih svetovljanski pacifizem. Vse to in še mnogo več je Izrael.

Sprašujem se, mar morda ne bi bilo bolje, če bi Judje ostali razpršeni po svetu v večni diaspori in ne bi rinili nazaj v svojo davno domovino, kjer jih obkrožajo islamske države, ki Judom še zdaleč niso naklonjene. Izrael je trn v peti mnogim islamskim nacionalistom. Nad Palestino, Jordanijo in Libanonom še danes visi senca jeruzalemskega muftija Amina al-Husseinija, arhetipskega sovražnika Judov, zlasti judovskega naseljevanja v takratni Palestini. Al-Husseini je bil kolaborant s fašisti v II. svetovni vojni, v povojni Jugoslaviji je bil osovražen, ker je v Bosni mobiliziral muslimane v SS divizije, ki so pomorile mnoge bosanske Srbe. Zanimivo je, kako se v polemikah o sedanjih razmerah v Izraelu občasno pokaže kot duh in polemike še zaostri, čeprav ga poznajo zelo redki. Omemba al-Husseinija med poznavalci zgodovine vzbudi raznolike reakcije, ki brž pokažejo, s kom simpatizirajo.

Izraelci in Palestinci so se v napetih razmerah naučili, da je surova sila neizogibni davek »sobivanja« in da je diplomacija preveč sofisticirana. Domači in mednarodni diplomati leta in leta iščejo mirno rešitev, medtem ko se v ekonom loncu vztrajno nabira pritisk. Sprti strani se kategorično oklepata togih stališč in nista pripravljeni skleniti kompromisne rešitve. Pokrov lahko zdrži samo določeno mero pritiska, nič več. Ko odleti, so med žrtvami neizogibno tudi otroci.

Izrael in Palestina sta kot na smrt skregana zakonca, ki sta se ločila že davno, a ne en ne drugi noče zapustiti družinskega stanovanja in v bitkah glede posesti uničujeta prav to posest. Izogibata se drug drugemu, kadar se srečata, pa se ponižujeta – kot Kathleen Turner in Michael Douglas v filmu Vojna vrtnic. Pod radikalno uničevalnostjo je radikalna infantilnost.

Empatija me nazadnje pripelje do točke, da razumem infantilnost Izraela in Palestine. Ko to razumem, zmorem so-čutiti enormen pritisk, pod katerim živijo; grozo, ki jo povzročajo redni spopadi in celo vojne; trmasto kljubovalnost nasilju; frustracijo nad voditelji; zavračanje neprijetnih resnic. Kakor hitro poskusim povedati kaj več, se težko izrazim brez zapletanja v simpatije in antipatije. Priznam, infantilnost mi je silno antipatična. Ko se skozi to prizmo ozrem na situacijo, pristanem pri preprostem in precej sebičnem vprašanju: »Koga bi raje imel za soseda?«

Če bi imel na izbiro koga izmed mojih konkretnih prijateljev, bi z veseljem sobival tako s Palestincem kot z Izraelcem. Če bi imel za sosede kolektivno entiteto (narod, državo, ljudstvo), bi raje izbral Izraelce. Glavni razlog je islam. Izraelce oz. Jude je presnovila zahodna kultura, prav tako so to kulturo sooblikovali v samih njenih temeljih in je zato ne ogrožajo. Poleg tega jih je na vsej Zemlji vsega skupaj med 15 in 25 milijonov in ne kažejo ekspanzionističnih ozemeljskih in demografskih teženj.

Islam je kultura zase. Ne meša se dobro ne z zahodno ne s kakšno drugo kulturo. Čez nekaj desetletij bi lahko imel največ vernikov na svetu. Hkrati je najbolj reakcionaren med velikimi tremi abrahamskimi religijami in ekspanzionističen. Povprečni verniki in predstavniki oblasti ne obsojajo in ne kriminalizirajo (vsaj ne dovolj) radikalnih islamističnih frakcij, temveč jih tolerirajo in mnogokrat tudi podpirajo pod pritiskom fundamentalističnih dostojanstvenikov. Infantilnost islama v primerjavi s krščanstvom se pokaže ob prepovedi kakšnega filma, ko se v njem pojavijo preroki ali njihove hčere ali izraelska igralka ali prostodušni norček, ki nam vsem nastavlja ogledalo – to so filmi Noah, The Lady of Heaven, Ben Hur in Borat.

Zahoda ne zavezujejo islamski zakoni, pa vendar se Zahod nekaterim od teh zakonov uklanja zavoljo grožnje nasilja. V islamu je na pretek dobrega materiala za satiro, toda le samomorilski norec bi si drznil posneti Brianovo življenje z Mohamedom kot glavnim junakom.

V islamu je apostazija kazniva s smrtjo, zato se večina odpadnikov skriva, toda na Zahodu si odpadniki vse bolj upajo odprto spregovoriti o dogajanju za zaprtimi vrati in ga tudi kritizirati. To opogumlja druge muslimane, da izstopijo iz islama ali pa da okrepijo notranji pritisk k temeljiti reformi, čeprav je tudi to zelo tvegano. V zgodbah islamskih apostatov o njihovih letih indoktrinacije prepoznavam nekaj, kar sem v blagi obliki doživel tudi sam. Ker sem to doživel sam, razumem totalitarno grožnjo islama drugim tradicijam sveta.

Krepitev islama v družbi, kjer ga prej ni bilo, prinaša destabilizacijo. Nihče nima nič proti sobivanju s pozahodnjenimi »muslimani«, ki iz svoje kulture prinašajo živahnost, prijaznost, gostoljubje in zanesljivost, izpuščajo pa vse dogmatične prvine. Najmanj verni muslimani so nam najbolj všeč. Toda določen odstotek muslimanov je fundamentalističen in muftiji, ki financirajo mošeje po svetu, si želijo, da bi jih bilo več, ne manj. Več radikalnega islama praviloma pomeni več težav.

Švedska, Francija, Nemčija, Danska, Belgija, Nizozemska, Združeno Kraljestvo itd. se spopadajo s porastom kriminala in z vse bolj negativnim javnim mnenjem do imigracije, še najbolj so težave s priseljenci iz muslimanskih držav. Mednarodna politika obsoja zavračanje priseljencev in pritiska na evropske države, naj jih sprejmejo več, posebej iz kriznih območij, a volivci kažejo nasprotno voljo in za voditelje izbirajo vse bolj desničarske kandidate. Madžarska in Poljska odločno zavračata priseljence, zlasti muslimane, v želji, da ohranijo zahodno, krščansko kulturno identiteto pred grožnjo islama. Podobno voljo kažejo volivci tudi drugod.

Uradna politika v državah, ki so se že opekle s priseljenci, kot tudi v tistih, ki jih preventivno zavračajo, simpatizira z Izraelom. V Aziji se jim pridružujejo Japonska, Južna Koreja in Indija. Zlasti Indija ima travmatične izkušnje z islamom skozi stoletja. Muslimani so porušili na tisoče templjev in pobili na milijone hindujcev skozi stoletja prevlade islama. Hindutva ali hindujski nacionalizem je podobna reakcija na vsiljivost islama kot drugod po svetu.

Leta 1947 se je takratna skupna država razdelila na hindujsko Indijo in muslimanski Pakistan. Indija je dopustila mnogim muslimanom ostati in jim zagotovila varnost, iz Pakistana jih je bila večina izgnana ali pa so prebegnili zaradi verske netolerance. To se odraža v sedanji demografski sliki. V Pakistanu je muslimanov 97%, v Bangladešu 91%, v Indiji pa 14%. Hindujski nacionalisti so jezni, ker Indija integrira muslimane, medtem ko Pakistan ne integrira hindujcev.

To omenjam, ker tudi za Izrael mnogi predlagajo rešitev dveh držav. Judovski nacionalisti se bojijo podobnega izida kot v Indiji: visokega porasta muslimanskega prebivalstva v novem Izraelu, ne glede na delitev, da o rasti prebivalstva v Palestini niti ne govorimo. Delitev prav tako ne bi rešila siceršnjega sovraštva do Judov v okoliških državah, ampak bi ga še okrepila. Proizraelski politični analitiki menijo, da verski voditelji vse od Palestine do Irana zavračajo vsakršno prisotnost Judov v sedanjem Izraelu in bi se napadi na Jude nadaljevali tudi v primeru, da bi Palestinci dobili svojo samostojno državo.

Vprašajte Evropejce, ali bi si želeli živeti pod islamsko oblastjo in boste pritrdilen odgovor dobili od redkih; verjetno bi navdušenje prišlo od določenega deleža muslimanov v Evropi, a ne od vseh. Liberalni muslimani se namreč zavedajo prednosti zahodnega sistema v primerjavi z islamskim in mnogim ne diši, kar se dogaja v Afganstanu in Iranu. Več islama pomeni manj svobode, to razumejo tudi sami.

Da sem tako nazadnje prišel do točke, kjer (samemu sebi se čudim!) branim Izrael in zahodnjaške vrednote pred grožnjo islama, sem moral preseči mnoge svoje simpatije in antipatije – ter sram, ker branim tisto stran, ki mi gre absolutno na živce. Nazadnje v empatiji vidim oboje kot žrtve infantilnosti. Palestincem vlada infantilni islam, Izraelcem infantilni zionizem, dialog med njima je praktično nemogoč.

Ob spremljanju cirkusa v Izraelu opažam, da infantilnost ni omejena na ta bližnjevzhodni spor, temveč je prej pravilo kot izjema tudi drugod. Volitve v ZDA so epitom infantilnosti, kot tudi odnos EU do imigracije, prav tako podnebne politike, da o ukrepom ob pandemiji covida in vojni v Ukrajini ne izgubljam besed. Sredi tega vi in jaz iščemo neko razlago, toda razumske razlage za vse to ni in je ne more biti.

Bitka v Izraelu pogreva kri zato, ker je tako arhetipska: nesposobni zavistni nasilneži hočejo pokončati sposobno premožno gospodo, ki drži nesposobneže v kletki. Na prav tej bojni liniji se je bíla tako nedavna bitka med komunisti in kapitalisti kot davna med plebejci in patrijci. V simpatiji sposobnim zlahka zamerimo prevzetnost, medtem ko nesposobnim zlahka oproščamo primitivizem.

Z empatijo do vseh vpletenih me po tem dolgem razglabljanju spremlja zavedanje, kako močno okoliščine zaznamujejo razmere. Da bi spremenili okoliščine, bi morali seči dosti globlje v temeljna prepričanja in dogme, kot sta obe sprti strani pripravljeni ali zmožni storiti. Prav nasprotno, obe strani drsita še globlje v fundamentalizem. Posledica ne more biti nič drugega kot še več napetosti in sporov.

Liberalni Zahod je pred velikim moralnim izzivom, verjetno največjim od druge svetovne vojne. Infantilizmu mora postaviti meje navkljub grožnjam nasilja, preseči mora simpatije do cepetajočih razvajencev in z empatijo spodbujati moralno odraščanje sprtih strani – tako v Izraelu kot drugod. Komunicirati mora z integriteto in modrostjo, kajti napetosti se krepijo še drugod po svetu, Ukrajina in Izrael sta morda le začetek razpada zahodnjaških liberalnih vrednot. Vsak, ki zares razume Izrael, tega razpada ne bo hotel kar tako dopustiti.