“Težka” so tista vprašanja, ki se jih ne domislimo zlahka, odgovor pa je presenetljivo očiten. “Težka” so tudi zato, ker nam potrkajo na moralni čut za prav, nas potisnejo na težjo, a (dolgoročno!) boljšo pot, nas potegnejo iz vsakdanjih utečenosti k nečemu drugačnemu. To so pogosto vprašanja, ki pridejo na koncu in treščijo skozi (navidezno!) splošno soglasje kot strela.

V knjigi Slovenija: navodila za uporabo to ilustriram z naslednjo zgodbo:

V ZDA so skupino študentov ob obisku nacionalnega parka vprašali, koliko jih je že hodilo po parku. Roko jih je dvignilo le nekaj. Sledilo je vprašanje, ali bi se sprehajali, če bi bil tu Disneyjev park. Večina je odgovorila pritrdilno. Iz tega bi lahko sklepali, da bi si želeli zabaviščni park v nacionalnem parku. Toda ko so jih vprašali, ali bi se jim zdelo prav, da ga zgradijo prav tam, so vsi rekli ne. To se jim je zdelo celo škandalozno.

Ko to veste, vam je jasno, da je možno vsako raziskavo javnega mnenja prikrojiti takim ali drugačnim interesom, če v raziskavo zapakirate ena vprašanja in izpustite druga. Zgodbo o stvarnosti lahko prirejate svojim interesom tudi tako, da na ena vprašanja javnosti prijazno odgovarjate, druga vprašanja pa ignorirate ali demonizirate.

Pa poglejmo, kako se to izraža pri najbolj vroči temi zadnjega leta, covidu-19, skozi prizmo šestih težkih vprašanj.

1. Kako bi ravnali, če vas ne bi bilo strah?

To vprašanje se spušča globoko v življenski nazor, etiko, nepisane norme o prav in narobe, vzgojo, socializacijo in še marsikaj. Ko se nosilci moči poslužujejo retorike strahu, je prav, da smo zaskrbljeni, da jim ne zaupamo.

Strah pred starostjo, smrtjo in trpljenjem ni samoumeven. Bili so časi, bile so kulture, ko je bilo izgubiti življenje mnogo manjša tragedija kot izgubiti ugled, identiteto, družino, dom, jezik … Saj se spomnite verza: “Za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.”

Neustrašnost ima dve skrajnosti: popoln “ni mi mar” in popoln “mar mi je!” Ko mi ni mar, sem ciničen, zaničevalen, osoren. To je senčna plat neustrašnosti, enako potrebna kot svetla plat, a jo je mnogo zahtevneje primerno dozirati. Ljudje, ki jim ni mar za nič, so povsem onstran nadzora, povsem nepredvidljivi. Svoboda, da lahko v vsakem trenutku spremenijo smer, jim daje neizmerno moč.

Na drugi strani je popoln “mar mi je!” ki za sabo potegne izpostavljanje sebe in drugih svetlobi. Tudi v tem primeru (lahko) pride zraven veliko bolečine. Kot je nekdo rekel: “Resnica ne boli, razen če mora boleti.”

Z neustrašnostjo v vsakem primeru tvegam konflikt s tistimi, ki jim je mar za nekaj nasprotnega oz. kontrastnega. A prav to si moram upati, da se lahko začne iskren dialog. Če se, recimo, ustrašim grožnje islamističnega terorizma in se odrečem svobodi risanja Mohameda ali šal o njem, s tem podpiram teroriziranje ljudi z golo neumnostjo. Prepoved risanja Mohameda je otročarija in neumnost in to si moram upati izreči, da se lahko začne dialog.

Če doživim zaradi takih izjav napad s strani razžaljenih vernikov, takrat potrebujem poleg neustrašnosti tudi bistroumnost in spoštovanje do ljudi. Ne bom žalil ljudi, tudi če bom kritiziram dogme.

Navedel sem skrajni primer — nalašč — ker bo nekaterim vzburil kri. Predobro vem, da vroče krvi ni, če smo neustrašni. Vroča kri je znak, da nas je nečesa strah — naj smo do omenjenega dejanja zagovorniki ali nasprotniki. Če me musliman napade, to počne iz strahu in nevednosti, ne iz prosvetljenosti in zavedanja.

Jeza in agresija sta nizkotni orožji, ko ne premoremo (in celo prepovedujemo!) razumske razlage. Prav v religiji se strah izraža na najbolj grozljive načine.

Toda kaj storiti? Večina nas je vsaj malo religiozna — ali naivna in podložna pranju možganov s “splošno sprejetimi” normami. Strah nas je izstopati, strah nas je kazni, strah nas je narediti, kar vemo, ali vsaj slutimo, da je prav, strah nas je krizitirati tradicijo.

V primeru covida-19 ne vemo, kaj je prav — nihče ne ve. Strah nam zleze pod kožo hitreje, kot bi si želeli. Na eni strani nas oblegajo organi prisile, na drugi strani družbeni pritisk. Mediji in politiki nas oblivajo s strahom kot z gostim čokoladnim prelivom, ki ohlajen postaja vse trši in nam hromi sklepe.

Temelj za ukrepe ob pandemiji ni nujno strah. Lahko je tudi neustrašnost! Kateri se vam zdi boljši? A res? Kaj pa, ko vam zavre kri, ko se drugi ne strinjajo z vami — a zmorete takrat priznati, kako zelo vas je strah?

A vidite, kako se religiozna miselnost kaže v primeru naše drže do covida-19?

2. Kaj je naš končni cilj?

Doživeti čim več let v relativni blaginji, je s stališča mnogih kultur plehek, neizviren cilj. A sodeč po splošni zgodbi današnje cilivizacije, naša domišljija ne sega dosti dlje. Reševanje življenj mediji slikajo kot najvišjo krepost, vsaka smrt za covidom-19 je grozljiva katastrofa.

Covid-19 je odličen primer, kako ozko je možno fokusirati pozornost celotnega človeštva in potem enemu problemu podrediti vse globalne cilje. Malarija, tuberkuloza, diabetes, odvisnosti, nasilje v družinah, celo lakota — vse to je do nadaljnjega postavljeno na stranski tir.

Končni cilj ukrepov proti covidu-19 se zdi preprost: pokončati virus — ali, kot se dramatično izražajo v medijih: “Zmagati v vojni proti smrtonosni pandemiji!”

Dobro, razumem. A vprašal bi še: “Znotraj kakšnega širšega konteksta? S kakšnimi sredstvi in za kakšno ceno? Kakšna bo Zemlja — in človeštvo na njej — čez 20, čez 50 let? Kdo kreira to prihodnost in ali to počne z informiranostjo in soglasjem vseh, ki jih to zadeva?”

“Končni cilj” je najboljši možni približek nekemu idealnemu stanju v dogledni prihodnosti.

Poglejte samo, koliko sredstev in energije vlagamo, da podaljšamo življenje predstavnikom svoje vrste za nekaj let ali dni. Kje bi bili kot civilizacija, če bi enako varovali gozdove, koralne grebene in druge kompleksne ekosisteme pred degradacijo?

Dvomim, da bi večina ljudi na svetu kot ideal človeškega bivanja objela izoliranega “človeka” v neki umetni stvarnosti, brez stika z naravnim svetom. Še vedno se čutimo preveč tesno povezani z naravo in smo preveč navezani nanjo, da bi sprejeli kot svoj dom kar koli drugačnega.

Zmoremo naravo — vključno s kačami, klopi in virusi — takega videti kot svoj končni cilj? Ali pa se bomo v strahu pokorili ozkogledosti edine dovoljene “resnice”, ki ni dosti drugačna od religioznih dogem?

S cepivi ugonobiti virus ne bi smela biti meja naše domišljije. Vedno nove različice covida-19 — angleška, južnoafriška itd. — ne bodo nehale nastajati. Komaj čakam na jamaško različico, ki človeku ravno prav dvigne temperaturo, da postane operativen — in namesto, da gre na cepljenje, skadi en špinel in ubije dve muhi na en mah: otrese se tako straha kot končnega cilja.

3. In kaj, če se motimo?

Znanost se veseli prepoznavanja zmot! Načelo ponaredljivosti/ovrgljivosti je temelj napredka znanstvene misli. Pravi znanstvenik je vesel, če mu drug znanstvenik pokaže, kje se je zmotil in lahko potem skupaj izboljšata znanstveno teorijo.

Kaj pa, če je nekdo na svojo idejo bolno navezan? Kako lahko idejo najbolje zaščiti? Tako, da ji izbori primat in uniči alternative. Če zagotovi, da je njegova različica resnice edina, ki je na voljo raziskovalcem, potem te resnice ne bodo imeli s čim primerjati in je ne bodo mogli ovreči.

Izjava: “Vsi labodi so beli,” je ovrgljiva, kajti obstajajo tudi črni labodi. Če sem navezan na omenjeno izjavo, se lahko lotim morije nad vsemi črnimi labodi, da bi zagotovili resničnost izjave “Vsi labodi so beli.” A to je blaznost, ne znanost.

Ne zaupam nikomur, ki ni zmožen reči: “Ups, zmotil sem se!” Ne zaupam nikomur, ki ob vprašanju: “In kaj, če se motite?” zgolj uporabi širok arsenal zavajajočih izjav, da bi za vsako ceno dokazal svoj “prav”.

Znanstveni pristop pomeni spodbujati široke raziskave, primerjalne študije, pluralizem pristopov in odprtost za preizpraševanje, za dvom, za negotovost.

Prisilni ukrepi, ki veljajo že eno leto, so temu naasprotni: zatiranje in cenzura, promocija cepljenja za vse kot edinega način za zagotovitev čredne imunosti. Črni labodi so nedopustni in če jih vidite, ste neprištevni. Črne labode je treba poklati, kajti najnovejši odlok pravi, da obstajajo le beli.

Ding! Ding! Ding! Ding! Ding!! tako bi nam moralo ob tem zveneti v glavah. Ne! Ne! Ne! Ne! Ne! to mi ni logično in če mi ne pojasnite z vso potrpežljivostjo in pametjo, ki jo premorete, vam ne bom dal miru.

Če precepimo celotno človeštvo, se prikrajšamo za primerljivost — ne moremo več vedeti, ali smo se zmotili. Vsaj delu človeštva bi morali dopustiti, da ostane (prostovoljno) necepljen, da bi lahko trdili, da je cepljenje zares znanstvena odločitev. Če ne, postane cepljenje kot evangelizacija, ki ustvarja posvečene in neposvečene, pravoverne in heretike, privilegirane in ponižane …

Naj ob tem poudarim: kakor nisem za vsiljevanje cepljenja, nisem niti za prepoved cepljenja! Zagovarjam pluralizem, ki omogoča primerljivost. Kajti le tako se lahko prepričam, ali se motim.

Rad citiram De Mella, pa naj ga za konec spet:

Tri največje težave za človeka niso telesne preizkušnje ali intelektualni dosežki, temveč vračanje ljubezni za sovraštvo, vključevanje izključenih in priznanje lastne zmote.

Drugi del s preostalimi tremi vprašanji sledi kmalu …