Kako si razložiti vse to, kar se dogaja v svetu in doma?

Razmišljanje o tem me je spomnilo odlomka iz moje knjige Slovenija: navodila za uporabo. V tem blogu dodajam k odlomkom komentarje, ki se navezujejo na sedanjo situacijo, covid-19, radikalno politiko, neodzivnost in še kaj …

Joshua Epstein ugotavlja, da družbo oblikujemo tako, da ohranjamo potrebo po razmišljanju na minimumu. Odločitve prinašamo le takrat, ko nečesa ne predpisuje nobena družbena konvencija. Močnejša ko je določena norma, manj je nam, posameznikom, treba razmišljati o njej. Družbene konvencije so večino časa v sferi nezavednega in nerazumljenega. /…/ Mnogi ljudje verjamejo, da je Zemlja okrogla – ker je to danes prav toliko sprejeta resnica, kot je bila v starih časih sprejeta resnica, da je Zemlja ploščata. Njihovo prepričanje ne temelji na razlogih, ki bi jih znali razumno artikulirati.

Če vprašate ljudi, zakaj točno nosijo maske, ne bo njihov odgovor nič bolj tehnično natančen, logičen in učen, kot če jih vprašate, zakaj nosijo čevlje. Kot ugotavlja Epstein, družbene konvencije postavijo norme in mi se jih pač držimo. Izstopati nas je sram, včasih pa tudi strah: postaviti se po robu možem v uniformah ni preprosto — terja čvrst značaj, nabrušen um ter veliiiiko znanja in poguma.

Masko nosim tistih deset minut dvakrat na teden, ko sem v uradu ali trgovini. Ne zato, ker so me mediji prepričali, da bom s tem ranljive skupine obvaroval pred virusom, ampak zato, ker v očeh mnogih uslužbencev berem, da imajo že tako ali tako dovolj skrbi in so naveličani gat na obrazu stokrat bolj kot jaz. Če bi bil sam brez maske, bi me morali po službeni dolžnosti opozarjati in mi težiti, kar bi bilo zoprno tako njim kot meni.

Ljudje se večinoma opremo na najmanjšo možno količino informacij in se odločimo na podlagi njih. Ko enkrat oblikujemo stališče, navado, prepričanje, pripadnost, nehamo pridobivati zares drugačne, nove informacije, da ne bi spodkopali prvotne odločitve in ne bi morali še enkrat skozi naporen proces pretehtavanja in odločanja. Naredimo tisto, kar je najlažje: racionaliziramo in zagovarjamo izbrano stališče ter odrivamo vsa druga stališča.

Ali vidite, kako sami to počnete? Sam sem si že davno ogledal cenzurirani dokumentarec Plandemic, a tudi kritičen odziv komika Johna Oliverja nanj in na ostale teorije zarote, vezane na covid-19. Še naprej spremljam raziskave in dogajanje v svetu, ne da bi zacementiral svoja stališča. V nobenem primeru se ne derem na tiste, s katerimi se ne strinjam.

Priznam, da tistim, ki zastopajo utečene konvencije in varujejo status quo, ne zaupam. Noam Chomsky jih v nedavnem intervjuju opiše kot indoktrinirance. Ko vidim bombastične novice, bodisi v populističnih medijih ali v provokativnih dokumentarcih, in vročične debate na podlagi teh “novic”, mi je jasno, zakaj smo tu, kjer smo. Predstavljajte si, da so poglobljene raziskave čudovita mlada dekleta. No, populisti jih razgalijo, spremenijo v objekte poželenja in prodajajo kot prostitutke — tako “levi” kot “desni”.

Resnično brati novice pomeni najprej ogrniti ta dekleta in jih deseksualizirati (zastreti reklame, ki visijo ob njih), jim pobrisati šminko (pompozne prizore, ki vabijo pozornost), se z njimi pogovoriti tako, da jim zrete v oči, ne v mednožje (z iskrenim zanimanjem za dejstva, ne le z ribarjenjem za potrditvami lastnih prepričanj). To je naporno in ne nudi gotovosti. A danes se moramo bolj kot kadar koli prej naučiti biti doma v negotovosti.

Leni smo. A tega nam ne gre očitati. Preprosto ravnamo po evolucijski strategiji, ki nam je prinesla nedvomne koristi – že biološko imamo vgrajenega avtopilota. Z manj odločanja o ustaljenem pride manj stresa. Če bi morali vsakič, ko sedemo v avto, z odločitvami in ne z navado upravljati s pedali in ročicami, bi se nam zmešalo. Slaba stran tega je, da avtopilot tako močno prevlada nad večino našega življenja, da potem nismo sposobni preklopiti na ročni nadzor, ko bi si to zares želeli.

Da se prepričate, kakšen robotek ste, poskusite zamenjati levo in desno roko ali nogo pri kakšni aktivnosti – bog ne daj v avtu, saj resno tvegate prometno nesrečo! Raje si poskusite umiti zobe z manj spretno roko. Brž boste izgubili živce in preklopili nazaj. Nič kaj drugače ni, ko se odločite zamenjati kulturno ali politično prepričanje. Izgubite živce in preklopite nazaj. Spreobrnitve se, seveda, dogajajo. Zanimivo je, da takrat spreobrnjenec enako goreče zagovarja svoje novo prepričanje, kot je prej starega – neredko še bolj. Ohraniti vse življenje sposobnost preseganja samoreferenčnosti je sila redek pojav.

Samoreferenčnost terja pojasnilo za vse, ki niste brali knjige Slovenija (torej za večino vas). To je, ko dokazujete resničnost nečesa s svojim lastnim dokaznim gradivom. “Sveto pismo je resnica, ker Sveto pismo tako pravi,” je starodavni primer samoreferenčnosti. Ko ste enkrat zacementirani v kopico splošnih konvencij, več ne morete ven. Ko ste podpornik neke stranke, je velika sramota priznati, da ste se dotlej motili. Spremeniti stališče je boleče! A prav to potrebujemo: čim več ljudi, ki so se pripravljeni osramotiti in priznati lastno zmoto.

Politične stranke si tega ne morejo privoščiti. Prav zato ne morem objeti nobene politične opcije, saj se vse oprijemajo neke iluzorne gotovosti in tja novačijo podpornike. Namesto da bi se ponižno prilagodili dejstvom, bodo raje izvajali nasilje nad dejstvi, da jih stlačijo v svoje doktrine in prepričanja. Podporniki se bodo na hitro pridružili tem prepričanjem, se jim zaprisegli in odrinili vse drugo. Ko jih prijazno prosite za utemeljitve, vas utegnejo nadreti in žaliti, češ, kako si drznete dvomiti v RESNICO!!!!!!!!

V sferi politike ljudje prihajajo do odločitev brez tudi teoretične možnosti popolne informiranosti, osebne svobode in kristalno jasnega razumevanja. V predstavniški demokraciji je ljudem dana možnost izbirati med strankami vsakih nekaj let. Večina se pri izbiri stranke ravna po enako preprostem logaritmu kot pri izbiri ekipe, za katero navija na svetovnem prvenstvu v nogometu. In ko priljubljena stranka izpade, si izbere naslednjo najljubšo.

Posledice tega so zastrašujoče. Večina ljudi pri procesu odločanja ne loči med izbirami na nogometnem prvenstvu in v atomski vojni. Nezmožni so preseganja samoreferenčnosti; prav nasprotno, svoje referenčno polje bojevito branijo, resnica in skupno dobro gor ali dol. Ali sploh obstaja boljša možna klima za manipulacijo?

Photo by Jørgen Håland on Unsplash

Divide et impera, deli in vladaj — volilni cirkus v ZDA je daleč najboljša uprizoritev tega slogana. Republikanci in demokrati žalijo, sramotijo, zasmehujejo, ponižujejo drugi druge, medtem ko tisti, ki vlečejo niti in financirajo obe strani v političnem cirkusu, gledajo predstavo, se smejijo in si manejo roke. Čisto vsi so tako močno indoktrinirani, tako zelo prepričani v svoj prav, da je vrhunska predstava zagotovljena! Kajti nobena predstava ni tako dobra kot tista, v kateri so igralci 100% prepričani, da je vse res. Taka predstava seveda potrebuje množico gledalcev! Množice bodo razburjeno spremljale cirkus in s tem še prilivale olje na ogenj. Ti, ki vlečejo niti, vročim razprtijam ne bodo nasprotovali, najsi so zlagane do dna. A če se začne porajati enotnost, se bodo brž odzvali in jo spodkopali.

Deli in vladaj se nadaljuje lažje kot kadar koli prej, saj lahko vsako kal alternativne misli zatrete preprosto tako, da jo posadite v usta predsednika ZDA. Grozno!

Ključni problem je, da ljudje ob pomanjkanju zares pozitivnih možnosti pretehtavajo med tem, katera alternativa se jim zdi manj slaba, katera bo naredila manj škode. Pozitiven politični vpliv je zelo težko izgraditi, če ste obdani s tekmeci, ki igrajo umazano in tuhtajo predvsem o tem, kako bi vas zmleli z negativno propagando. Nazadnje zmaga tisti politik, ki doseže, da imajo njegovi tekmeci bolj negativno javno podobo kot on. In negativno javno podobo o nekom je zelo preprosto vzpostaviti, če vzbudite v ljudeh intenzivna čustva (jeza, sovraštvo, gnus …). To so najpomembnejša orožja sodobne politične »debate«.

Oglejmo si covid-19, najbolj vročo temo ta hip. Prisluhnil sem kar nekaj zdravnikom in profesorjem, ki ne ponavljajo predpisane resnice kot papige, temveč se trudijo svoje izjave kvalificirati in zrelo postavljati v kontekst, denimo tegale in tegale. Kot prvo mi je všeč to, da si sploh upajo spregovoriti o nečem, kar se ne ujema s konvencionalno “resnico”. Kot drugo mi je všeč to, da se trudijo ostati razumni in mirni, medtem ko jih varuhi predpisane resnice z agresijo stiskajo v kot in se derejo na njih.

Ko poslušam dretje, mi v glavi zveni: “Čakaj malo … če zares veš, da imaš prav, in imaš vse dokazno gradivo za to, zakaj se dereš? Nasmehni se in prijazno, razumljivo razblini mojo nevednost, kot bi storil vsak ljubeč človek do sočloveka. Ko se dereš, poglabljaš moj dvom v tvojo “resnico” in zlasti v tvojo dobronamernost. Štekaš?

Če me žališ, da bi zmagal, potem bova nazadnje oba poraženca. Vlečeš me v igro, ki ji pravila pišejo drugi: deli in vladaj. Vem, da ti ne morem do živega; v kar si se prepričal (ali morda bolje: v kar si bil indoktriniran), je tvoja resnica in pika. Višje kot si na družbeni lestvici, manj si smeš privoščiti osramotitev (in duhovno osamosvojitev). Kaj drugega ti preostane, kot da se dereš name, me ponižuješ, sramotiš, diskreditiraš?

Kaj drugega preostane meni, kot da ti odpustim, ker ne veš, kaj delaš. Marioneta si v predstavi, ki je bila nastavljena že davno, tvoje mišljenje je na avtopilotu. To, da ti odpuščam, ne pomeni, da te ne bom izzival. Kaj šele, da bi nehal izzivati druge ljudi, da tvegajo osramotitev (in duhovno osamosvojitev) ter spremembo smeri, kajti edina alternativa, ki nam preostane, je diktatura enoumja.”

Če menite, da se motim, vam z veseljem prisluhnem. Če mi z zdravo pametjo in vrhunsko logiko pojasnite, kako sedanji politični program v Sloveniji in drakonski ukrepi, vezani na covid-19, prispevajo k dolgoročni blaginji človeštva in narave, vam z veseljem prisluhnem. Če se boste začeli dreti name ali me cenzorirati, si lahko mislite, kakšno mnenje bom imel o vas in vaših resnicah? Odgovora ne pričakujem, saj tistih, ki jih s tem nagovarjam, moje pisanje prav gotovo niti ne bo doseglo.

Tisti, ki ste ta zapis prebrali do sem in se strinjate z njim, se prosim ne naslajajte. Ne mislite, da podpiram nasprotnike sistema in se strinjam z vami! Nikakor ne! Sebe preizprašujem prav toliko kot druge in le če to počnete tudi vi sami, smo vsaj približno na podobni valovni dolžini. Če ste besni, uporniški, če kričite na nasprotnike, jih žalite, ponižujete, ste na avtopilotu enako kot oni — marionete v predstavi “deli in vladaj”.

Prava rešitev mora skozi sito pretehtavanja in primerjanja z nasprotujočimi si stališči ter sinteze z njimi, da dokaže, kako zrela in prava je zares. Sicer je le strankarska puhlica, ki terja glasnost in nizke udarce, da se »dokaže« – izolirana od nasprotnega pola in s tem enako neuporabna kot baterija z oksidiranim + ali –.

Če tako kot jaz opažate splošno družbeno anemijo, je to to, kar opisujem z oksidiranima priklopoma na bateriji. Če se vam zdi to besedilo zahtevno branje, je to to, na kar mislim. Če vam misli uhajajo k neumnostim in se vam ne ljubi izzivati samega sebe, je to to, na kar mislim.

Prosite koga v bližini, da vam primaže eno sočno klofuto (pandemija gor ali dol). Lahko vas tudi brcne v rit. Začnite pri sebi. Prisilite se k razmišljanju. Uporabite sivo kepo nevronov med vašimi ušesi, da izzovete sami sebe in da se nenehno izobražujete in ne obtičite v lenobi enoumja. Namesto k igricam in smešnim filmčkom, se izzovite k res poglobljenemu članku ali knjigi — če ne razumete angleščine, se je naučite in berite članke, recimo tega (in še kakšnega na tej spletni strani).

Če razumete le slovenščino, začnite s knjigo Slovenija: navodila za uporabo. Navsezadnje je napisana za povprečno razgledanega bralca. Če je ne razumete, se izzovite s kakšno lažjo knjigo. Na vsak način ostanite kulturni. Negujte razumen dialog. Če vas začnejo žaliti in se dreti na vas, vdihnite, in mirno ponovite, kar ste pravkar povedali ter dodajte: “Če zares veste, da imate prav, in imate dokazno gradivo, zakaj se derete?” Ne vdajte se indoktrinaciji in ne mislite, da ji niste že podlegli. Dopuščajte si sramoto tako dolgo, dokler se ji ne boste nasmihali.

Ko snamete covid maske, snamite tudi vse ostale — če snamete še čevlje, pa ste sploh zmagali! 😉