Vam je dovolj nategovanja, laganja, resničnih in izmišljenih kriz? Ste prebrali članek na prevaran.si, ki opiše vse krivce za vse probleme in tudi ponuja vse rešitve? Ste ga delili, še preden ste ga prebrali do konca? Kako ga ne bi, ko pa je toliko tega narobe, da je treba vse spremeniti!!!

Moram vas razočarati. Spreminjanje družbe ni tako preprosto! Ko udari kriza ali ko kdo blatantno zlorabi politično in gospodarsko moč, se za kratko dvignejo glave in glasovi. Bolj ko so glasovi glasni, manj so navadno pametni. Bolj, ko so gotovi, kaj je treba storiti, manj so strpni in modri. Redko razumejo celoto.

Modri medtem delujejo strateško in povezujejo glas ulice z gradnjo zavezništev ter s pritiski na prave gumbe in odpiranjem pravih vrat. A tudi tu res redki razumejo celoto. Da bi odklenili vrata družbene spremembe, so potrebni štirje ključi. Le z vsemi štirimi hkrati lahko odklenete vrata v boljšo družbo.

 

Prvi ključ: ideologija

V najpreprostejšem pomenu je ideologija sistem idej — brez čustvenih dodatkov in zgodovinskih slepih peg. Hkrati pa je ideologija tudi vse, kar ni razumsko pojasnjeno, v kar verjamete, ker tako hočete vi sami, in še bolj zato, ker tako hočejo vaši najbližji — ki tako hočejo, ker jim to narekuje širši krog somišljenikov. Ideologija je tudi strastno zagovorništvo z vsemi čustvenimi dodatki in zgodovinskimi slepimi pegami, ki spadajo zraven.

Ideološki sistemi so podlaga vsemu, kar v družbi obstaja. Razum ni glavna osnova. Razum pride potem, ko je ideološki brezum že ustoličen. Težko je reči, ali je tako zaradi same človeške narave ali zato, ker s tem živimo od pamtiveka, ali pa drži kar oboje. Zdaj tako pač je.

Nespamet razločimo le daleč od sebe. Poglejte severnokorejsko, savdskoarabsko ali kitajsko ideologijo. Lahko tudi severnoameriško ali rusko. Vidite brezum na oblasti in razum, kako mu služi? No, potem poglejte še na svoj prag in verjemite, doma ni nič drugače. Če je tako že stoletja, ni za pričakovati, da bi lahko dosegli premik z zdravo pametjo.

Nikoli ne poskušajte človeku razumsko izbiti predsodka iz glave. Niso mu ga razumsko ubili v glavo in ga tudi razumsko ni mogoče izbiti.
– Sydney Smith

Rezultate lahko pričakujete od velikega ideološkega naboja. Tudi če ste naravovarstvenik, potrebujete ogenj okoljeverstva, da bi vam sploh kdo prisluhnil. Zgolj z razumom in logiko ne gre, kar lahko vidimo v primeru Grete Thunberg, ki sicer pozornost usmerja k znanosti, a to počne z izrednim čustvenim nabojem in posebno karizmo.

Da spremenite staro ideologijo, potrebujete novo ideologijo — trn se s trnom izbija. Vaš nastop naj bo goreč, strasten, karizmatičen! Velikokrat morate biti vkopani v svoja prepričanja in jih zagovarjati za vsako ceno. Hkrati morate biti pripravljeni na kompromise in prilagajanja z večjimi od sebe, na veliko diplomacije in pogajanj ter zlasti na ogromno potrpljenja.

Uspešni boste, če boste pripravljeni sprejeti, da bo nova ideologija hibrid med vašim predlogom in tem, kar že obstaja. Na zdravo pamet in racionalen dialog v tem procesu raje pozabite. Prav tako pozabite, da bi lahko spremenili ideološke temelje kulture.

 

Drugi ključ: metodologija

V metodologiji se skriva odogovor, zakaj nove ideologije, utemeljene v znanosti in razumu, ne izpodrinejo starih, utemeljenih v folklori in praznoverju.

Metodologija je sistem metod oz. procesov. Določa, kako udejanjati ideologijo v vsakdanjem življenju. Oglejmo si to na primeru religije, velike mojstrice v prevajanju ideologije v metodologijo — zato je tako uspešna še danes in ostaja ključna nosilka identitete celih kultur.

Religija s svojim obredjem prežema življenje in smrt. Prilasti si dušo posameznika z nizom posvetitev v otroštvu. Te posvetitve so ključne, da otrok ponotranji religijo. V preostalem življenju je ključno ponavljanje molitev, ritualov, pesmi, manter, praznikov, postov itd. ob določenih urah, dneh, mesecih.

Ko so prispeli misijonarji, so Afričani imeli zemljo, misijonarji pa Biblijo. Naučili so nas, kako moliti zaprtih oči. Ko smo jih odprli, so oni imeli zemljo, mi pa Biblijo.
– Jomo Kenyatta

Na metodologijo religije se navezujejo tako kapitalizem/potrošništvo, kot tudi razni poskusi odmika od religije, vse od razsvetljenstva naprej. Kako žilava je metodologija religije, se dobro vidi v koledarju, ki ga nobena revolucija ni zmogla zares spremeniti. Sveti teden sedmih dni je zacementiran, ritem daje poganom, agnostikom in celo antiteistom. Pa spremenite to, če zmorete!

In koledar je le ena od več tisoč “metod”, ki jih slepo ponavljamo, ker tako počno vsi drugi. Ideologija kot metodologija postane nevidna in se ljudem usidra v podzavest.

Vsaka zrela ideologija ve, da se stare utečene metodologije ne da zlahka spremeniti. Novo ideologijo si lahko izmisli vsak, toda če bo metodologija, ki spada k novi ideologiji, preveč drugačna od utečenih rutin, je množice ne bodo sprejele.

Zato je nova idelogija prisiljena svoje nove metode postopoma lepiti čez stare, glavnino pa ohranjati. Velik uspeh je, če starim metodam spremeni pomen. Tako postopoma preobraža utečene obrede v neke nove zlitine. Na koncu se nihče več ne sprašuje, kako so nastale. Preprosto jih ponavljamo pod zastavo in ob simbolih “nove” ideologije.

Če slišite, “Jezus + pobarvana jajca + zajčki + šunka”, na kaj pomislite? A znate pojasniti, kako gre vse to skupaj? Verjetno ne. Oglasi so vas opomnili, da morate najmlajšim kupiti čokoladne zajčke (s posebnim popustom), babica je medtem z vnučki pobarvala jajca, šunko ste šli blagoslovit za vzdrževanje odnosov z verno taščo. Tako si potrošništvo prisvaja krščanske obrede. So pa ti “krščanski” obredi seveda prisvojeni od še starejših “poganskih”.

Skoraj vsaka ločina krščanstva je perverzija njegovega bistva, da mu zagotovi usklajenost s predsodki sveta.
– William Hazlitt

Jugoslovanski komunizem je prelepil svojo metodologijo čez kopico verskih. Stare je moral še naprej dopuščati, saj so bile premočno zakoreninjene v etničnih identitetah. Nova ponavljanja so uvedla niz posvetitev: ciciban, pionir, mladinec, vojak … in življenje prepredla s frazami, kot so: “Smrt fašizmu, svoboda narodu!” in “Tujega nočemo, svojega ne damo!” ali vsaj “Računajte na nas!”

Če bi radi radikalno preobrazili staro metodologijo, morate spretno izrabiti obstoječe obrede in nanje nacepiti nekaj novega. Ne pričakujte, da bo to, kar obstaja, kar izginilo. Aroganca se vam bo maščevala. Jugoslavije ni več, njeno ideologijo je povozil kapitalizem, ki spretneje gradi zavezništva z vsemi religijami, obvladuje vse štiri ključe in si podreja prisilni aparat.

Za res radikalno spremembo, morate dobiti pod nadzor državni aparat prisile (policijo, vojsko, zakonodajne organe in sodni sistem) in jih držati v primežu več generacij, da se sprememba zares prime. Če ne upravljate s svojim lastnim aparatom prisile, morate skleniti zavezništvo z nekom, ki razpolaga z njim.

Recimo, da odklenete prva dvoja vrata družbene spremembe: oblikujete holistično ideologijo in jo podkrepite z dodelano metodologijo — v pravem razmerju s tem, kar v družbi obstaja. To še vedno ne bo dovolj, da se sprememba uveljavi, saj potrebujete še dva ključa …

 

Tretji ključ: tehnologija

Metodologija je še vedno le teoretična. Konkretnost se začne s tehnologijo. Ideologija in metodologija se ne moreta materializirati brez nje.

Danes je izraz “tehnologija” sinonim za stroje, robote, elektroniko, informacijske sisteme … a tehnologija je v bistvu celotna zaloga “orodij”, s katerimi razpolaga neka kultura.

Naj navezavo med prvimi tremi ključi pojasnim z glasbo …

Ideologija h glasbi prispeva vzdušje, motive, podobe, kulturni melos, ritem, arhetipe. Metodologija doda strukturo, lestvice, razmerja, harmonije, pravila in zakonitosti. Tehnologija prispeva temu primerna glasbila in zapis oz. postopek prenosa glasbe med generacijami. Najpreprostejši prenos je izvajanje, poslušanje in ponavljanje (tehnologija ustnega izročila). Kompleksnejši so notni zapisi. Še kompleksnejši so avdio in video posnetki.

Vsaka od teh tehnologij ima prednosti in slabosti. Ustno izročilo zagotavlja prenos med živimi posamezniki in terja le dober spomin. Slaba plat je, da se med prenosom rad zgodijo nenamerne spremembe. Notni zapis prepreči popačenja, a obstojnost zapisa je krhka in mu je nujno dodati prenos med živimi posamezniki. Prav tako se je treba naučiti vseh pravil branja in interpretacije tega zapisa.

Avdio ali video posnetek je identičen originalni izvedbi, ampak da bi imeli dostop do njega, potrebujete zelo kompleksne aparate. Na miniaturen USB ključek lahko dandanes spravite 10.000 ur glasbe, a da jo “odkodirate” potrebujete kompleksen aparat. Da bi lahko naredili USB ključek in predvajalnik, potrebujete rudnike po vsem svetu, tovarne, transportno infrastrukturo in še marsikaj.

Notni zapis je ravno prav preprost in ravno prav zapleten za shranjevanje, posebej če mu dodate kakovostno podlago (obstojen papir in črnilo).

V svetu prevladujoči notni zapis predvideva sistem 12 tonov, ki se je prijel že davno davno in ga jemljemo kot samoumevnega. A 12 tonov ni edina možnost. So uporniki, ki so se temu postavili po robu, recimo Harry Partch.

Harry je sam izdeloval glasbila s povsem drugačno tonaliteto, utemeljeno na 43 tonih. A kdo je sploh slišal za Harryja Partcha?

O 12 tonih se učimo v šoli kot o temelju glasbene teorije: do, re, mi, fa, so, la, ti in pet vmesnih tonov v lestvici — to je to. Solfeggio, saj veste. A vsekakor se da tudi drugače. Mar se ptice držijo naših tonov, ko žvrgolijo?

Ker je družba globoko usidrana v klasično glasbeno strukturo, ne bo zlahka sprejela drugačne glasbe. To je problem na ravni metodologije. Na ravni tehnologije se problem izraža v glasbilih. Standard nam omogoča izdelovati kompatibilna glasbila, ki lahko igrajo skupaj.  Če izdelamo inovativna glasbila z drugačno tonaliteto, s tem posegamo v temeljno metodologijo in ideologijo, česar družba ne mara.

Kadar tehnologija prevlada, vendarle lahko spremeni tudi metodologijo in ideologijo! Sredi 19. stoletja je revolucijo v ljudski glasbi prinesla harmonika, sredi 20. stoletja je to storila električna kitara. Poglejte samo, kako na ves svet vpliva mobilni telefon! Skratka, sprememba se lahko začne kjer koli.

A vrnimo se od telefona in glasbe nazaj k družbi. Priznajmo pa tudi, da je ni družbe brez glasbe in komunikacije. Je pa v razviti družbi še veliko več.

Kaj bi bila ideologija krščanstva brez cerkva, sakralnih stavb, svete parafernalije … pa tudi brez vojske in trgovcev, ki so omogočili evangelizacijo? Kaj bi bila brez pisave, tiska, knjig, arhitekture, umetnosti, glasbe itd.? Kaj bi bilo potrošništvo brez nakupovalnih središč, pristanišč, nogometnih stadionov, blagovnih znamk, naftnih vrtin in vetrnih elektrarn?

Vse to (in še mnogo več) spada v domeno tehnologije, kot jo predstavljam tukaj.

Prej sem omenil sistem prisile. Naj tu dodam, da je ta sistem v sodobni globalni družbi homogeniziran (kot maščoba v mleku) in s tem povsod in nikjer. Poglejte samo, kako v času COVID-19 nadziramo drug drugega, kako ključni so pri tem mediji in kakšno vlogi igra policija. Finančne institucije in sodišča so šli na manjši oddih, a tudi oni vse pozorno opazujejo in prispevajo svoje k nadzoru.

Medtem lahko vidimo, kako tisti, ki poznajo sistem odznotraj in so si nabrali dovolj moči, sebi dajejo imuniteto. Običajna pravila zanje ne veljajo oz. se jim znajo izmuzniti. V času krize se vladajoče politične in gospodarske sile trudijo spraviti svojo ideologijo v metodologijo (zakone), da bi lahko tehnologija neovirano delala v prid njim.

Če se vam to zdi umazano, neetično, vedite, da je iz točno tega testa narejeno vse okrog vas. Ideologija ugrabi metodologijo in tehnologijo ter si hoče podrediti svet. Prelomnica se je zgodila, ko so zavladale semitske religije — judovstvo, krščanstvo in islam — ki zahtevajo brezpogojno podrejanje in so uveljavile standard umazane igre in dvoličnosti. Njihov najboljši učenec, ki danes vlada svetu, je neoliberalizem. V svoji posvetni brezobličnosti lahko služi vsem religijam, ne da bi navzven kazal posebno naklonjenost kateri koli od njih.

Ideologija je temelj, ni pa nujno začetek družbenih sprememb. A če sprememba ne seže do ideologije, ne bo trajala; družba je ne bo ponotranjila, novost bo obtičala na obrobju in izzvenela. Neoliberalizem cveti, ker deluje v zavezništvu tako s semitskimi kot z ostalimi religijami in ideologijami. Če ne bi, bi ga hitro bilo konec.

Vam to ni všeč? Si želite kaj drugačnega?

Če si želite česa res drugačnega in bi radi sodelovali v splošni družbeni (r)evoluciji, ne začnite s Partchevimi avantgardnimi glasbili, ampak z električno kitaro, klaviaturo in bobni. Če bo zraven harmonika, še toliko bolje! Pojte v jeziku, ki ga večina razume, v priljubljenem ritmu. Zmotam sistema se postavite po robu s celovito alternativo, ne z nestrpnim kričanjem in preklinjanjem.

Uporabite prevladujočo tehnologijo in vanjo vprežite svojo ideologijo in metodologijo. Če mislite, da ste preveč izjemni za tako populistične pristope, boste kot radikalni inovator morda dobili stran na Wikipediji, a družba bo šla naprej po starem brez vas. Le če ste dovolj podjetni, boste znali vpreči vse člene družbe v proces spremembe.

Najbolj žalosten vidik današnjega življenja je, da znanost nabira znanje hitreje kot družba nabira modrost.
– Isaac Asimov

 

Četrti ključ: ekonomija

Vrednost prvih treh ključev se nazadnje meri po tem, ali imajo otroci zvečer polne ali prazne trebuhe. Meri se po tem, ali so starši umrli naravne smrti ali v vojni in za kužnimi boleznimi; ali je hrana prispela na mizo z neskončno truda ali lahkotno; ali je blagovna menjava tako med sosedi kot med daljnimi trgovci potekala gladko.

Lahko ste še tako kritični do globalnega sistema proizvodnje in izmenjave (kar v tem kontekstu pomeni izraz “ekonomija”), a po plačo in kruh se nimate zateči drugam kot k njemu. Po njem potujete, on polni vaše baterije, od njega prejemate informacije, oblači vas, varuje, zabava in zdravi.

Posamezniki in zlasti nevladne organizacije, ki prinašajo napredne rešitve, so v nehvaležnem položaju, saj jih v večini financira prav ta sistem, ki ga poskušajo spremeniti oz. mu vsaj preprečiti, da bi družbo potisnil še globlje proti okoljskemu in socialnemu prepadu. Te organizacije temeljijo na drugačnih vrednotah in normah (ideologiji), spodbujajo drugačne navade (metodologijo) in se opirajo na drugačna orodja ali vsaj drugačno rabo obstoječih orodij (tehnologijo).

Že pri tehnologiji se zatakne, kaj šele pri ekonomiji. Biti neodvisen od globalne tehnologije in ekonomije je tako rekoč nemogoče — posebej če želite spremeniti kaj več kot le sebe in svoj ožji krog somišljenikov.

Mnogi danes govorijo o samooskrbi. Na ravni ideologije samooskrba zveni fantastično. Na ravni metodologije trčite ob odpor ljudi, ki ne marajo spreminjati svojih navad. Na ravni tehnologije se bo ideji samooskrbe uprla mašinerija globalnega trga, ki je sprogramirana tako, da dobrine in usluge morajo krožiti naokrog po celotnem planetu. Na ravni ekonomije samooskrba pade na testu konkurenčnosti, saj majhni sistemi ne morejo tekmovati z industrijskimi.

Ko rečem “samooskrba”, ne govorim le o hrani. Govorim tudi o samooskrbi z orodji, stroji, energijo, vodo, gnojivi, semeni za pridelavo te hrane, pa tudi o samooskrbi s surovinami, prevoznimi sredstvi, infrastrukturo itd. Lahko se je igrati samooskrbe s hrano in morda še z energijo, obenem pa družbeni kontekst jemati kot samoumevnost.

Samooskrba je uresničljiva le v zadosti veliki družbeni celici. Višji standard ko si želite, večja mora biti ta celica. Za skrajno preprostost je dovolj že pleme ali vasica — navsezadnje so ljudje tako živeli praktično vso zgodovino. A tudi plemena in vasice potrebujejo nekaj izmenjave z drugimi plemeni in vasicami že zato, da preprečijo gensko degeneracijo.

Ko smo že pri tem … da, tudi seks spada k sistemu izmenjave in proizvodnje, torej k ekonomiji! A seveda je seks še mnogo več. Zaznamujejo ga vsi štirje ključi, zlasti s kom lahko in s kom ne, na kak način, kdaj, kje, kako dolgo, za otroke ali za užitek ipd.

Ko boste v spalnici z ljubljeno osebo, vedite, da je vajin akt ljubljena in vsega, kar spada zraven, globoko zasidran v ideologijo, metodologijo, tehnologijo in ekonomijo, ki prevladujejo v vajini kulturi. Ali vaši, če vas je v spalnici med ljubljenjem več. No, lahko tudi v kuhinji, če vam tako bolj paše.

Kjer koli že seksate in v katerem koli položaju, sistemu ne morete uiti. Tudi če mu nasprotujete, se zapletate vanj kot muha v pajkovo mrežo.

 

Kako doseči celovite spremembe?

Kot sem zapisal na začetku, je spremeniti vse štiri ravni zelo zahtevno.

Če greste na proteste, to ne bo kaj dosti pomagalo, če ne boste dodali celovite alternative in nastavkov procesa, kako to alternativo nacepiti na obstoječi sistem, kako se prilagajati in pogajati, kako sklepati kompromise. Samo povedati, kaj se vam zdi narobe, s čim se ne strinjate, je odločno premalo. Morate oblikovati takšno alternativo, ki jo je možno uresničiti.

Zajeti morate vse: ideologijo, metodologijo, tehnologijo in ekonomijo.

Poskusi globokih družbenih sprememb so neuspešni, ker so parcialni. Nekateri inovatorji so fantastični ideologi, a njihove ideje se ne pretakajo dobro v tehnologije. Drugi so genialni tehnološki izumitelji, a njihove izume si meni nič, tebi nič prisvoji dominantna ideologija in jih uglasi s svojo metodologijo, standardi in regulativami. Naj ste Nobel ali Tesla, vaš izum bo služil prevladujoči ideologiji. Lahko se jezite nad tem, a te resnice ne boste spremenili.

Danes je popularno udrihati po globalni ekonomiji in trditi, da spremembe ne bo, če ne spremenimo dogme eksponentne gospodarske rasti. Upam, da zdaj razumete, zakaj to ni dovolj. Dogma gospodarske rasti je le delček sistema dogem, zakoreninjenega v ideologiji.

Ne pravim, da ni možno začeti pri ekonomiji. Kar dajmo! Lahko na lokalni ravni oblikujemo izjemno učinkovit model trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri — brez potrebe po gospodarske rasti — a da bi ga razširili, bomo potrebovali tehnologijo, ki bo ta model naredila ponovljiv. Potrebovali bomo metodologijo, s katero bomo kodirali vse znanje in postopke, poskrbeli da so prenosljivi v različna okolja in nekonfliktni z obstoječim sistemom — da nam ne bi prisilni aparat stopil na prste. Predvsem pa bomo potrebovali ideologijo: udaren čemu in zakaj!

Potrebovali bomo tudi družbeno “lepilo”, ki bo vse to držalo skupaj. Graditi bomo morali obsežna zavezništva. Kot inovatorji ne bomo smeli tičati vsak na svojem otoku, zaverovani v svoj prav in kritični drug do drugega. Poiskati bomo morali skupni jezik med vsemi nami, ki oblikujemo alternativo, vedoč, da ne moremo drug brez drugega.

Skupaj bomo morali stopiti ideologi, metodologi, tehnologi in ekonomi.

Nove ideologije se bodo morale povezati in izpostaviti preizkusu uresničljivosti. Ali jih je možno nacepiti na obstoječo podlago? Ali dovolj karizmatično izražajo čemu in zakaj? Jih ljudje objemajo? So kos izzivom sedanjega časa?

Metodologi bodo morali v stalnem dialogu z novo ideologijo oblikovati drugačne navade, drugačne obrede, drugačne norme vedenja, ki jih bodo množice sprejele brez upora. To je mukotrpno delo, saj je na tej ravni morje nezavednega in samoumevnega.

Tehnologi bodo morali narediti nova orodja še bolj pametna in privlačna od obstoječih. Tehnologi morajo alternative narediti seksi!

Ekonomi bodo poskrbeli, da je v novi družbi kot celoti boljši kruh na mizi, da so otroci siti ne le kruha ampak tudi vsega ostalega, kar potrebujejo za odraščanje. Poskrbeli bodo, da tokovi oskrbe in izmenjave služijo novim temeljnim idejam, ki se izražajo skozi drugačna ponavljanja in oblikujejo novo kulturno identiteto z ustreznimi orodji.

Sliši se dobro, kajne? A kaj lahko storite vi, da podprete tovrstno spremembo?

Nič ni tako praktično kot dobra teorija.
— Kurt Lewin

 

Od besed k dejanjem!

Osnovni namen tega pisanja je pomagati bralcu, da se znajde v kopici predlogov. Moj namen je pomagati vam videti, kaj manjka posameznim predlogom. Ko boste odslej brali take in drugačne članke, boste do njih (upam) zmogli zavzeti kritično držo.

Zakaj? Zato, ker boste brž razbrali, kateri od štirih ključev je dominanten za ceno ostalih treh. Zasledili boste poudarek na enem ključu, včasih na dveh, redko več. Avtorju boste to lahko obrazložili. Če kdo zajame vse štiri ključe, mu prosim zaploskajte! (In prosim, še meni posredujte, kar ste prebrali!)

Razcepljenost je normalna, saj nas šolski sistem postopoma specializira, a nam ne zna povedati, kaj smo postali. Eni smo specializirani ideologi, drugi metodologi, tretji tehnologi, četrti ekonomisti.

Tisti, ki nas pritegne alternativa, se v novem sistemu, ki se še poraja, ne razumemo med sabo. Nazadnje nas obstoječi sistem, ki bi ga radi spremenili, posrka vase in nam ukrade naše najboljše izume za svoj lastni razcvet. Najboljše, kar naredimo, konča v rokah sovražnika!

Da, sovražnika, recimo bobu bob!

Christopher Hichens, veliki kritik slepe ideologije, je nekoč v debati s krščanskim apologetom udarno usekal po njem kot po sovražniku. Ko je apologet rekel, da pa on Christopherja ne smatra za svojega sovražnika, je Hitchens odvrnil: “Tu ni izgovora. Ti si moj sovražnik. Tvoje pridige so neposredna grožnja obstoju civilizacije …”

Ostri kritiki religij, kakršen je Hitchens, me fascinirajo, ker drezajo najgloblje v kužno leglo ideologije. Izprijenosti na tej ravni je treba potegniti na dan in jih radikalno reformirati. Kako to storiti dovolj hitro in temeljito, ne vem.

Na religijah temelji obredje — tako versko kot posvetno. Sam se v svoji knjigi Človek: navodila za uporabo spuščam v prevladujočo metodologijo in njene nesmisle na ravni našega vsakdanjika. Ideologijo ošvrknem v knjigi Bog: navodila za uporabo, sintezo vseh štirih ključev pa naredim v knjigi Slovenija: navodila za uporabo.

Seveda nisem edini metodolog, sorodnost čutim z mnogimi, ki pišejo o drugačnih temah kot jaz, a zdaj še bolj kot prej menim, da je treba argument začeti z bučnim udarcem po mizi, ki mu sledi tako celovito obrazložena alternativa, da ji preprosto ni mogoče ugovarjati.

Že leta spremljam, kako prevladujoči sistem ugrablja tehnološke in ekonomske inovacije in jih deformira. Dokler kot družba ne postavimo novih ideoloških in metodoloških temeljev, bodo tehnološke in ekonomske inovacije služile sovražniku. Če ste dejavni v tehnologiji in ekonomiji, se prosim ne pozabite poglobiti še v ideologijo in metodologijo! Zlasti v njihove samoumevnosti, ki nas držijo na samouničevalnem avtopilotu.

Da bi posegli tja dol, je potreben srhljiv “reset”, tako globok, da ga je redko kdo pripravljen sprejeti. A to je cena zdrave družbe. Kako bomo novi sistem nacepili na starega, ne vem. Kdor to odkrije, bo mesija nove ere.

V vsakem primeru se ta mesija ne bo bal užaljenih vernikov in odvisnikov od kulturnih razvad. Udaril bo po njih z žarom nove ideologije, udaril bo po sovražnikih obstoja civilizacije. Vpeljal bo ideologijo klofute. Naredil bo konec toleranci do neumnosti in izzval bedake na nabrušen, a visoko kulturen idejni dvoboj, kjer jih bo razgalil in jim vpričo ljudstva odvzel moč.

Obenem ta mesija ne bo le vrtel jezika, ampak bo mojstrsko gradil zavezništva s tehnologi in ekonomisti, ki bodo kot Robin Hood ugrabljali blago in znanje od sovražnika ter ga kanalizirali v novo paradigmo. Tudi če se bo prehod v novo družbeno ureditev zgodil brez vojne, bo zajemal nekaj nasilja — vsaj toliko kot pri živali, ki jo veterinar uspava in priklene, da ji odstrani parazita.

Menim, da bo sodobni “mesija” prišel v množini, v več osebah, ne le v eni. Zdi se mi, da bodo vsi oni močno povezani z zemljo in primarnostjo narave. Zakaj je to pomembno? Ker se bodo mesije z ideologijo morali praktično navezovati na prevladujočo ideologijo saj, kot je rekel Francis Bacon, “Sam Bog je začel tako, da je zasadil vrt.”