Dan pred volitvami zavaljen na kavč poslušam, kako radijski poročevalci govorijo kot pridigarji, volivci kot verniki, medtem ko oba preroka trosita prerokbe naokrog kot Božiček otrokom bobone.

V ZDA sem. Tukaj radio zveni drugače kot v Sloveniji, zlasti NPR (National Public Radio), ki skuša predstavljati obe strani. Poučno je prisluhniti pogovorom s poslušalci, kjer v isti radijski prostor postavijo republikance in demokrate. Vsak predstavi razloge, zakaj podpira svojega predsedniškega kandidata in dialog je presenetljivo razumevajoč in kulturen.

Z zanimanjem spremljam izjave Trumpovega podpornika, sicer kmeta mlekarja z 900 molznicami, naštevati razloge, ki jih v splošnih medijih ne slišimo. Pravi, da so zanj Trumpove davčne olajšave ugodne, kakor tudi poudarjanje lokalne oskrbe. Ne podpira sicer predsednikovih nebuloz, izjav na Twitterju in še marsičesa, ampak pravi, da je to pač politika in v politiki nihče nima čistih rok. Poudarek na gospodarstvu je zanj ključen, kajti tudi kmetje so v resnici podjetniki.

Podporniki Bidena izrazijo strinjanje z marsičim, kar je rekel predhodnik, a dodajo, da Trumpovo nepredsedniško vedenje, žaljivost in samovolja nikakor ne spadajo v Belo hišo. Predsednik je navsezadnje predstavnik ljudstva in s takim vedenjem v mednarodnem prostoru uničuje ugled ZDA.

Senčna plat kulturnega dialoga se pokaže, ko voditeljica ob sporni mlekarjevi izjavi vpraša, od kod črpa podatke in on (nekoliko zadržano) navede lokalni konservatvni blogerski portal (kot izvem kasneje poln teorij zarote in za lase privlečenih “novic”). Še sreča, da po tem nihče nič ne reče. Razgledani poslušalec bo šel takoj preverit resničnost navedenega, nerazgledani najbrž ne. Obe strani sta zadovoljeni. Demokracija gre dalje.

Pogrešam stiskanje nasprotnika v kot. Ne toliko med volivci kot med kandidatoma. Pogrešam ga tudi v slovenski politiki. Namesto diplomatske imunitete bi za politike morala veljati stroga pravila transparentnosti, ne pa da se predstavnik ljudstva izmakne odgovornosti, kakor se pes strese po kopanju in gre dalje, kot da se ni nič zgodilo. Če prejme kandidat vprašanje in ne odgovori nanj, adijo! Ignoriranje vprašanja bi moralo biti rdeča zastava in pika.

A v “najsvobodnejši” državi na svetu je o čem takem težko govoriti. Svoboda osebe z močjo je neizogibno v konfliktu s svobodo osebe brez moči. Državljani ZDA se bojda borijo za svobodo za vse, toda najmočnejši niso pripravljeni prepustiti delčka svoje svobode šibkim. In svoboda bogatega je biti še bogatejši ne glede na vse.

Voditelji obeh strank, republikancev in demokratov, prihajajo iz vrst močnih, zato jim ne morejo obrniti hrbta. Zavzemanje za povprečnega državljana je farsa; ne eni ne drugi brez socialne države ne morejo izbrisati revščine.

A socialna država tu pomeni socializem in konservativci se ob tem naježijo. Moč pridigarskih medijev je neizmerna! S strašenjem vlivajo množicam občutek, da je nasprotna stran dobesedno od hudiča! Če je napredna demokratična družba to, da se edini dve stranki kregata in trošita večino energije za boj, le kanček pa za konstruktivne družbene premike, potem je to popolni nateg.

Preseneča me, kako intimen je v ZDA denar. Saj tudi pri nas ljudje lažje govorijo o svojem spolnem življenju kot o razmerah v lastni denarnici, ampak tukaj sem, ko sem naivno bleknil svoje letne dohodke, doživel le izogibanje odzivu — a med oklepaji je bilo zaznati srh. O TEM SE NE GOVORI!!! Gotovo bi se bilo lažje pogovarjati o masturbiranju.

Koronavirus je v tukajšnjih medijih, seveda še bolj potenciran kot v Sloveniji. A je lahko še hujše kot pri nas, si morda mislite. Ja, je lahko. Spremljam moč tukajšnjih medijev in pokornost neukih državljanov, ki samo poslušajo, kar prav avtoriteta njihovega priljubljenega vira — razum gor ali dol. Tudi pri nas je hudo, ampak tole tukaj je strašljivo: zagovorništvo za maske in uporništvo proti njim gre v ekstreme.

V vsakdanjiku navidez vse solidno teče. Ampak prav to je strašljivo — kot na začetku grozljivke, ko se vsi smejijo, potem pa na pol filma kri šprica na vse strani.

Najbolj od vsega se me dotakne kvantiteta informacij. Počutim se, kot da bi padel z drevesa na sredo goste robide. Edini način, da pridem ven, je z nohti in zobmi — nobenih škarjic in kljukcev. Tudi tukaj velja pravilo, da je za mir duha najboljše zdravilo gumb “off” na daljincu.

Da, jutri so volitve v ZDA, ampak tukajšnji državljani se bolj kot k torku ozirajo k sredi. Ali bodo zmagovalci in poraženci na ulicah zmožni enakega dialoga kot v radijskem studiu? Bojim se, da ne. A o tem bomo poslušali v sredo, četrtek in petek.

Vermont je sicer oaza z zelo malo covida-19 in političnih trenj, za tretjino Slovencev na velikosti ozemlja Slovenije tik pod kanadsko mej. Trenja iz konfliktnih območij do sem ne sežejo. Pa vendar je tudi to Amerika in tudi tu bo pojutrišnjem vroče. Držite pesti, da se vse dobro izteče!