Ljubezen narave gre skozi želodec

Rad grem na zmenek z naravo, ko v mojem življenju nastopi pisateljevalski maraton. Posebej kadar ob treh popoldne zakruli v želodcu; nič čudnega, ko pa nisem ta dan še ničesar jedel!

Danes mi je zadišala zmešano vrtno-divja pojedina. Na sprehodu po travnikih sem nabral trpotčeve popke, cvetove kadulje in materine dušice, nekaj prvih letošnjih lističev divje rukole, obilo čobra, za dodatno bogastvo pa še malo drobnih rmanovih lističev in še neodprtih popkov ivanjščic. Sem še kaj pozabil? Saj ni pomembno, v glavnem: razkošje.

Po poti na vrt sem se neizogibno ustavljal pri špargljih in jih malo trgal, malo puščal, da jih bo veliko še mnoga leta. Na mojem vrtu je bilo vse zaraščeno, pa vendar sem med gosto travo našel nekaj mladih čebulic in česnov ter nabral nekaj listov istrskega zelja. Povsem dovolj za kosilo za enega.

Potem pa užitek kuhanja! V enem loncu proso, v drugem pa vse ostalo – najprej sem opražil trpotčeve popke, jih opražene vrnil v skledico, ter na močnem ognju med mešanjem na hitro popražil (stir-fry) še sesekljano zelje in nasekljano čebulo. Za dve minuti so sledili še šparglji. Šele ko sem proso in zelenjavo zmešal v skupnem loncu, sem dodal še sesekljane divje rastline, dolil 3 žlice olivnega olja, solil in dobro premešal.

Potem sem vse skupaj pustil skoraj 10 minut pokrito stati, da se okusi povežejo in da proso doseže temperaturo, ko je najokusnejše – ne vroče, ne hladno. Med čakanjem sem sedel in uredil ta zapis – skupaj s prebliski, ki so se mi utrnili med sprehodom. Kot pravi Anthelme Brillat-Savarin: “Odkritje nove jedi naredi več za človeško srečo kot odkritje nove zvezde.”

Za povrh je sledilo še malo dobrega sira – dara naše tisočletne kulture, ki ga je spočela. S prsti sem tipal sveto ljubezen, ki nam je dana, če jo znamo s spoštovanjem ubrati in se zahvaliti za blagoslov z jezikom polnim zavedanja. To ni le gorivo za celice organizma, to je neponovljivo doživetje, eno in edino in zato temeljni gradnik usode naših duš.

Ko sem se prepuščal okusom divjine, sem se počutil kot ženska, odprta, ljubljena. Vase sem sprejemal moškost divjine (mar ni zanimivo, da je tudi beseda “moškost” ženskega spola?). Iz takšnega ljubljenja bi moralo nastati dobrega, kaj pravite?

Hvala naravi za navdih! Pisateljevalski maraton se lahko nadaljuje … 😛