Drobijo nas valovi in vetrovi,
vse sipine v puščavi smo,
vse plaže Atlantika.
Ležim tam, zrno med zrni,
poslušam vznesenost peskovnika:
“Oh, zrno izvorno,
hvala, da seme si našega
svetišča peščenega!
Slava ti,
o, prerok vseh zrn!”
Ponosna peščena zrna
oznanjajo v večnost
svojo izjemnost,
ker otroci so
vzroka izvornega.
Verujejo, da pesek je
sam sebi vzrok in gibalo.
Verujejo, da zrna imajo
moč spremeniti puščavo.
Verujejo, da vera daje
jim moč in vezavo.
Neurje prihaja!
Zrna molijo k preroku,
naj jih ne kaznuje
z gnevom razdejanja.
Neurje prihaja,
veter zrna premetava
kot tisočkrat doslej.
Spira jih dež, nosi
jih orkan v nebo.
Še sreča, da zrna so
slepa. Ne vidijo.
