V požaru vdihnem
hladno sapo,
s fatamorgano
žejo potešim.
Vino v grlu,
moja treznost,
megla me
razjasni.
Skelenje srca
kupčka orehe,
decembrska zarja
komarje prebuja.
“Jei!” pravi
bohotna neznanka,
ko lepi konfete
na jastoga.
Iztegnil sem se nad svod,
koža, invertni obok ne-besni.
Nehal sem, nehal tlačiti
duše brez sreče v meseni čas.
S pticami s Pece
še nisem govoril,
pajki iz kota
lajajo.
Strogi natakar
meša pamflete,
zgraža se nad
Jugoslavijo.
v ledu izdihnem
žgočo bit,
nasiti me kamen
pokravjeni.
Jezdim, jezdim
sončen dan,
s klanjem smo dušno
podhranjeni.
Strtega vrata
sklanjam se
k skaljeni
svečanosti
dna.
