Kakšna blazna sreča!
Ko se trpinčim,
ko se izdajam,
ko se morim,
Ko si puščam kri,
moje telo pravi:
“Ne, pa ne boš!!”
Vesolje je narejeno
tako, da živim
stlačen v primež.
Vse je narejeno,
tako, da se gradim,
ko sem na razpelu
in telo naravi pravi:
“Ne, pa ne boš!!”
Poglejte bednike,
ki jih usoda
stisne ob zid,
in se potem sami
stisnejo še ob tla.
Odpovejo se življenju,
a telo še vedno vzklika:
“Ne, pa ne boš!!”
Telo noče nežnosti,
hoče nasilje,
grobost, bolečino,
tu je moč
za premagovanje
uroka smrtnosti.
Dajte mu malo strupa,
da lažje zavpije:
“Ne, pa ne boš!!”
Ne živite prezdravo,
prečisto, presijajno.
Ne bodite prefini,
napijte se, nažrite,
zakadite, zredite,
spustite se do dna –
da lahko telo reče:
“Ne, pa ne boš!!”
Bi radi živeli sto let?
Potem se nasmejte
lastni nesreči!
Smejte se, smejte,
in nesreči dajte duška.
Ko vas usoda
stisne ob zid,
se stisnite ob tla,
naj telo zakriči:
“Ne, pa ne boš!!”
Spustite si kdaj
strup po žilah.
Če vas nihče ne muči,
se dajte sami.
Če ni trpljenja,
si ga zadajte sami.
Če je življenje sladko,
si ga zagrenite,
izzovite upor telesa:
“Ne, pa ne boš!!”
Življenje se ne meri
po sladkih letih
pešanja, meri se
po grenki jezi
nepokorščine,
v kateri se
geni zvijajo,
penijo, kričijo:
“Ne, pa ne boš!!”
