Danes sem dobil list
v obliki srca —
debel, kjer je majhen,
tanek, kjer je velik,
s pecljem na stran,
postaranih gub,
žilavih pritok
suhe reke, ki
že dolgo več ne teče.
Srce, ki že dolgo ni
dobilo vode, kaj šele
nektarja ljubezni.
Moje srce — suhi list.
Hoče da trpim?
Ali se zgolj ne zaveda,
da dar je več, kot pove
površina? Če mu pogledaš
pod gubavo kožo,
pod igle, ščetine, oklep,
v žilavih tokovih suhe reke
bolečina samote se skriva.
Bolečina, po kateri se
poznava, po kateri si
laskava, v kateri
vedriva
in čakava na dež v puščavi
nejeverna; kot suhi list ne
verjame v lastno življenje,
ampak le trohni, da
omogoči življenje drugim.
Sem to res jaz?
Naj jo spoštujem, ker me
opominja, kaj nočeva biti?
Sva tu, da častiva suho srce
ali da se osvobodiva?
Obrnil sem list,
se spomnil na klic,
uvidel, od kod drevo raste,
zakaj spesni si list
in zakaj ga odvrže.
Ljubezen živi le, dokler
iz sebe življenje rojeva
in mu umirat pusti,
da iz trohnobe še enkrat
rodi se brezmejna.
Obrnil sem list!
Ga upaš še ti?
