Kaj je hladna neminljivost
ROSTFRAJA
proti poljubu s figovim cvetom?
Z vodo nabiti sočni oblaki
ne verjamejo mokrim mačicam
prizemljenim, regratovim,
ne pustijo se motiti in
lebdijo, lebdijo, lebdijo.
Nihče ne gleda, kako
se razkadijo, zbledijo, izpuhtijo,
kako umrejo.
Ali sploh živijo?
Mačice pa čakajo in se sušijo.
Gledajo ljudi, kako oponašajo
nasmeh, drevo, opeke, votlino,
kako mrtvi med predmeti visijo,
kako pozabljajo, da v večnost so
z rojstvom in smrtjo speti,
s semenom odvrženim blagoslovljeni,
delavni ali leni, da so le razmnoženi!
Ljubiti figo je ljubiti dušo,
sneti se s kljuke ROSTFRAJA,
zliti se s srcem mačice
in prijeti vajeti teh temnih
puhov na nebu.
