Zakaj ni poplave v parlamentu,
Požara pod strehami mogotcev?
Velikega potresa,
da razmahne razpoke
na plastičnem ščitu
spečih garačev?
Debele kaplje znoja
zalivajo semena
votle smrti vseh nas,
votle smrti veneče solate;
na ekranih utrip,
v očeh le odtenki
rumenosive.

Zakaj ne eksplodirajo vile,
in luksuzne limuzine;
eksplodirajo od gole
ignorance in napuha?
Zakaj se ne zategnejo kravate,
kar tako, same od sebe,
prvič kot namig —
modri bodo dojeli,
bedakom naj ne bo pomoči,
vdrugo bodo kravate morile!

Ne vem katero jutro je že,
ko gledam spet tja ven
skozi okno in si pravim:
Predolgo traja, človek,
da se zbudiš.
Spet iščem besedno klofuto,
da te strese iz čevljev,
vrže na moker asfalt
pod kolesa tovornjakov
in smrdljivo nebo.

Predolgo traja,
da se zbudiš in izstopiš
iz galerije sanj,
iz neštetih krvavih farm,
varljivih kot obtežena kocka,
farm s slepečimi vrstami za  živino,
vrstami, vrstami, vrstami,
s spornografiranimi
žemljami, mlekom in čokolado,
božičnimi darili za čim daljše
spanje duše v garaškem
telesu, ki lije znoj
za venečo
smrt.

Naj bodo požari, potresi, poplave!
Čim več naj jih bo, čim več!
Naj dosežejo glave, grla in oči,
naj požgejo slepoto,
zadušijo gluhoto,
predramijo človeka iz sanj.
Naj se znesejo strele
na jahte, letala, ploščadi,
antene laži, tovarne nesnage.
Morda se potem kaj spremeni.
Saj, človek, ti ne izbiraš, ti še kar spiš.
Predolgo,
predolgo traja,
da se zbudiš.