Hotel sem rasti, pa mi niso dali. Hotel sem cveteti, pa mi niso dali. Hotel sem obroditi, pa mi niso dali. Potem sem srečal sestro po rasti in jo prijel za roko. Rasla sva v nebo, Okoli naju pa plevel. Pod nežnima stebloma je bilo zemlje samo za enega. V mračnem grmovju je bilo sonca samo za enega. V najini krvi je bilo moči samo za enega. A srci sta bili za štiri.
Rasla sva skozi grmičevje, med stebli brez, med pobočji gričev, med belimi oblački, med iskrivimi zvezdami. Najinih cvetov je bilo sedem, sedem sadov, trideset semen. Zdaj nabirava moči, da jih vrževa daleč stran. Naj odrastejo pod svojim soncem, na svoji zemlji, daleč od sence najinih vej. Hoteli bodo rasti, pa jim ne bodo dali. Hoteli bodo cveteti, pa jim ne bodo dali. Hoteli bodo obroditi, pa jim ne bodo dali. Potem bodo srečali brate, sestre po rasti in se prijeli za roke. Rasla bo gmota ljubezni - od zemlje, sonca, krvi za enega njih sto z milijonskim srcem. Drobna zrnca bodo morala vsako zase poiskati brata, sestro po rasti in ga prijeti za roko. Rasti skupaj v nebo, okoli njiju bo plevel. Pod nežnima stebloma zemlje samo za enega. V mračnem grmovju sonca samo za enega. V njuni krvi moči samo za enega. A srci bosta bili za štiri. Iz dobrega semena dobro drevo zraste. A le, če je z vztrajno željo zalivano in z roko v bratovi, sestrini roki. (Ena moja pesem iz leta 2001.)
