Afrika, “kratko ali slatko”

Na črni celini sem. Vedeti moram, da tu angleščina deluje drugače. Na jedilniku v hotelu v Cape Townu med drugim ponujajo otroke (kids). Seveda gre za pomoto, izpuščen je za: (for kids). Na cesti, v kavarnah, v parkih itd. opažam takšne in drugačne napise, kot jih pri nas ne vidim pogosto:

“Pozor! Poglejte pod svoja vozila za pingvine!” (Warning. Please look under your vehicles for penguins!) In če jih ni, poglejte še enkrat, morda se čarobno prikažejo.

“Pozor! Pingvini grizejo! (Warning! Penguins will bite.) Če bi znali še renčati, bi kakšnega nabavil za domov za čuvaja.

“Hot spot za ugrabitve.” (Hi-jacking hot spot.) A tu torej dela internet samo za tiste, ki koga ugrabijo?

“Prehod za leopardje žabe.” (Leopard toad crossing.) Uh! Še sreča, da ni za žabje leoparde!

“Če voziš, ko piješ, si ubijalec!” (If you drink and drive you are a killer!) Če kdaj koga (slučajno) ubijete — saj veste, se zgodi –, morate samo sesti trezni za volan in se peljati, dokler vas ne ustavi policija; takrat jim recite: “Vozim trezen, torej nisem ubijalec.” Rešeno!

Očistimo Afriko v enem dnevu! … a se hecaš?

V Južno Afriko seveda nisem prišel brat napisov na tablah in jedilnikih. Prišel sem moderirat akademijo za vodje iz Afrike v akciji Očistimo svet 2018. Dogodka so se udeležili predstavniki iz 35 afriških držav. Mnogi so govorili, da česa takšnega na afriškem kontinentu še ni bilo: da se aktivni državljani iz toliko afriških držav združijo in gradijo bratovščino zavoljo reševanja perečega okoljskega problema, ki ga predstavljajo odpadki. Kot je po konferenci napisal Peace iz Malavija: “Prišli smo kot delegati, odšli smo kot družina.”

Na tovrstnih dogodkih je naloga moderatorja zelo specifična. Poleg tehničnih veščin in teoretskega znanja morajo udeleženci začutiti duha kampanje, se nalesti smetnega prehlada (waste flu), vzajemnost dvigniti do zelo visoke ravni, ko skupina deluje resnično kot družina.

Mislim, da nam je tokrat uspelo bolje kot kadar koli prej. Za to ima ogromno zaslug Mariette, neverjetna ženska, ki premika gore. Že to, da ji je uspelo aktivirati 35 afriških držav in se zavezati, da jih ostalih 19 sledi, je naravnost fantastično. Mariette je podjetnica z velikim srcem, ki že od otroštva sanja o povezani Afriki — odkar se je zaljubila v projekt Očistimo svet 2018, vse bolj kaže, da te sanje povsem zares lahko postanejo resničnost! Ne, tu povsem zares ne gre zgolj za pobiranje odpadkov, gre za celjenje globokih ran med ljudmi, za celjenje družbe.

Vzdušje, ki je vladalo med nami, je nemogoče opisati, to je treba doživeti. Zaključni krog je bil nabit s čustvi. Ženska iz Botswane, ki se kar ni in ni znala vključiti v skupino, je zadnji dan izrekla tako globoke misli, da smo vsi imeli solze v očeh. Povedala je, da zdaj razume, da je naše delo spreminjanje sebe in šele potem spreminjanje sveta. Sprememba zelo boli, a zdaj ve, čemu je potrebna. Ko sem jo poslušal, sem si rekel: Tudi če smo tu samo zato, da slišimo te besede, smo bili uspešni.

Z Ericom iz Konga sva se spominjala, kako me je gostil v njegovem domu v Kinšasi, kjer je njegova mama (povedal mi je tudi, da je pred dobrim letom umrla) pripravila enkratno večerjo. “Fufu!” sem vzkliknil, “fufu smo jedli. Dobro se spomnim.” Eric je v krogu izrekel nekaj, kar me je ganilo: “Tako vesel sem, da se Nara v teh letih ni prav nič spremenil. Točno tak je, kot se ga spomnim izpred 6 let.”

Maj 2011, Kinshasa

Morda sem res ohranil držo služenja iz razkošne preprostosti, podkrepljeno z živimi čustvi in podobami, drznostjo in srčnostjo, a želel bi si slišati tudi, kako sem se spremenil. Zavedel sem se, da potrebujem široke ljudi s pretanjenim čutom za človečnost, da se pogovorim z njimi v trenutkih stiske in negotovosti, kakršnih na poti drznih izbir nikoli ne zmanjka.

Nekaj manjših priložnosti za poglobljene pogovore sem že dobil med temi izjemnimi ljudmi, a dejstvo, da se po tako intenzivnem dogodku počutim precej izpraznjenega ostaja. Po nečem takem sem rabil popoln odklop …

Surfanje, Mizasta gora, morski psi

Kako bi lahko prišel v Cape Town, ne da bi se vsaj za kak dan pognal z jadralno desko med valove? Že takoj prvi dan po naši afriški konferenci je kazalo na odličen veter. Odpeljal sem se do Big Baya, si izposodil opremo in se pognal med valove. Dolgo je že tega, kar sem surfal na oceanu. Pravi užitek! Vajo sem ponovil še dan za tem. Ocean me je navdušil, a tudi utrudil.

Odsotnost vetra v preostalih dneh je bila kot nalašč, da sem se tretji dan lahkotno potepal po mestu in preganjal mlečno kislino iz mišic, četrti dan povzpel na Mizasto goro (obnovil mlečno kislino), peti dan spet pohajkoval po mestu in se šesti dan zapeljal še na druženje z belimi morskimi psi.

Vzpon na mizasto goro sem ubral po dokaj težki poti, a prav nič pretresljivi. Na nekaj odsekih je bilo treba popaziti, sicer pa mi je bosonogemu šlo res dobro — 1,5 ure za turo, ki naj bi normalno trajala 3 ure. Dol sem tekel po kamnitem terenu najlažje poti in rabil 45 minut. Morda nisem več tako “fit”, kot sem bil nekoč, a se še dobro držim! Navdušil me je 85 letni kleni možakar, ki se je na goro povzpel po isti poti kot jaz. Rekel je, da ponavadi potrebuje sredstva proti bolečinam, tokrat pa je zmogel tudi brez.

Srečanje z morskimi psi je bilo izjemno. Morali smo sicer veliko čakati, da se je kakšen prikazal, pa tudi vidljivost v vodi ni bila najboljša. Pa vendar smo se vsi na ladji navduševali, kadar so se na gladini poleg ladje prikazale te veličastne živali. In spet, in spet … Iz kletke z masko na obrazu videti repno plavut, kako švigne mimo, je nekaj nepozabnega.

Cape Town

Po Cape Townu se ni težko znajti — dobro je urejen mestni avtobusni promet “MyCity Bus”. Bolj kot taksiji je priljubljen Uber (in tudi bolj varen). Po začetni dezorientaciji, ker je sonce na “napačni” strani (na severu), sem nazadnje le dobil občutek za smeri. Hoja po mestu in zanašanje na javni prevoz sta mi najbolj pomagala pri tem.

Ves teden me je gostil prijazen “anarhist” preko Couchsurfinga. Posebej lepa izkušnja so bili pogovori o južnoafriški kulturi z domačimi, ki so tu udrasli in kraj dobro poznajo. Le zadnji večer sem prespal na drugi lokaciji, pri prijateljici od prijatelja — v idiličnem naselju hiš nekaj kilometrov od Noordhoeka, dobre pol ure vožnje južno od Cape Towna, s takim razgledom, evo …

Da sem si popestril pot, sem po potapljanju z morskimi psi v mestecu Gaansbai (ki je, mimogrede, le malo severneje od najjužnejše točke na afriškem kontinentu) sedel na vlak od Cape Towna do Fishoeka. Razmajana škatla se je tresla in zibala, dobro nabasana — a gotovo ne povsem, kot zna biti zjutraj in pozno popodne. Vlak je že tako ali tako zamujal, pa še ustavljal se je na vsakem kilometru, zato je sicer kratka pot do Fishoeka trajala več kot eno uro. Potem še avtobus in 4 km hoje do Heidi in Gerarda.

Heidi in Gerard sta moderatorja tako kot jaz. Ona dela na univerzi, on je osamljeni volk, ki dela s podjetji, društvi, organizacijami po svem svetu. V Idilični hiši (mimogrede: prodajata jo, če koga morda zanima) me je čakala enkratna večerja, sončni zahod, zanimivi pogovori … Ko prodata hišo, prideta jadrat po Mediteranu, torej drugo poletje skoraj gotovo prideta naokrog.

Spomini za vedno …

Ne bom pozabil obiska pingvinov, obiska Rta dobre nade (Cape Pointa), pogledov na divji ocean, plesa otrok na večerji pri Mariette. Ne bom pozabil, kako smo v parlamentu v živo poslušali zagovor predsednika Zume na obtožbe o korupciji, kako smo potrdila o udeležbi na učni akademiji prejemali v akvariju pred neverjetno kuliso rib, želv, morskih psov. Ne bom pozabil ekstremne suše …

V Cape Townu vlada takšna suša, da imajo stroge redukcije. Če jih kdo ne spoštuje, mu vodovod vodo za nekaj časa odklopi. Če se kriza z vodo nadaljuje, lahko kaj takega doleti tudi do nas v Sloveniji. To mi je bilo zelo jasno. Ročno zbiranje vode iz zamašene kadi po prhanju in prestavljanje te vode v kotličke za splakovanje stranišč ali zalivanje vrta z njo — to je zdaj tukaj realnost. Moja prva gostitelja sta zelo izvirno zbirala vodo tudi iz pralnega stroja.

Naužil sem se sonca zadnji dan pred vrnitvijo v zasneženo Slovenijo! Po tednu dni spanja na razmajanem kavču v umetniškem stanovanju v razpuščeni četrti Brooklyn, je bila zadnja noč v čudoviti hiši z bazenčkom popolna osvežitev! Po obilni večerji in prijetnem pogovoru sem se dobro naspal in se pripravil na 28 ur poti.

V Južni Afriki sem preživel le 17 dni, a se mi zdi, da sem bil tam celo večnost. srečanje z drugačno kulturo je intenzivno in globoko, posebej ko je tako pestra in pomešana. Kolikor koli sem se trudil dojeti znake in napise, geste in izraze, moram priznati, da tega vesolja ne znam najbolje brati. No, bolje kot mnogi, pa vendar mi doma prav nič ne manjka. Globina naše govorice mi nudi še mnogo priložnosti za pustolovščine.

Navsezadnje lahko splezam na hrib tudi doma! Čudovitih vrhov je na pretek — tako kot dolin, rečnih bregov, gozdov, slemen, jas … To pokrajino znam dobro brati, zmorem v njej najti vse tisto, kar mi je v Afriki ostalo skrito. Da osmislim izkušnjo širine sveta tam daleč, jo moram prizemljiti v izkušnji globine sveta tukaj blizu. Tega sveta tukaj blizu: