Kaj je bistvo identitete vasi, skupnosti? To vprašanje se mi mota po glavi zadnje dni ob strani dogodka 6. dan ekovasi …

So to “nepremične” navade ljudi, zakrknjeni vzorci, ki združujejo ljudi po regijah, ker so na eni strani škrti, na drugi zaprti, na tretji veseli, na četrti zapiti? (Ah, kaj govorim, zapiti s povsod.)

So identiteta skupnosti domače viže, s še tako neumnimi besedili — samo, da poje harmonika? Je bistvo identitete ljubosumje in opravljanje drugačnih za njihovim hrbtom? Je bistvo zakrknjenost v “kulturnih” vzorcih in zacementiranost v toge principe? A se lahko počutimo kot svoje samo, če smo drugačni od vseh ostalih? Celo od tistih, ki živijo le lučaj stran?

6. dan ekovasi je pokazal, da je bistvo skupnosti v občutku domačnosti, varnosti, zaupanja in odprte, kakovostne komunikacije — ljudje smo ljudje, ne glede na ozadje in pripadnost. Bolj nas povezujeta srčnost in iskrenost kot sama lokacija, kjer živimo ali od koder izviramo. Kje se počutite bolj doma, med zamerljivimi, jeznimi in zakrknjenimi “sorodniki”, ali med “tujci” odprtega duha, ki vas sprejemajo, slišijo in podpirajo v dobrem in slabem — takšne, kot ste?

Če znamo in si upamo komunicirati, zares komunicirati — celo biti ranljivi in ponižni — potem je vas sploh lahko skupnost. Če ne, se hitro naberejo zamere in napetosti, ki razbijejo duha skupnosti in uničijo cement povezanosti. Takrat vas postane spalno naselje, nič drugačno kot mestni blokovski kompleksi, kjer se ljudje ne poznajo, tudi če se “poznajo”. Otroci v takih “skupnostih” ne morejo odraščati v zrele ljudi. Odrastejo predvsem v mašine, ki opravljajo posamezne naloge, odrezani od sistema kot celote. Kot taki ne morejo biti odgovorni do okolja, v katerem bivajo. Ne morejo začutiti povezav med sabo in življenjem, ker sploh niso razvili sposobnost čutenja.

Brezčutni ljudje ne morejo skrbeti, ne morejo marati, ne znajo ljubiti. Znajo pa gledati postrani, imeti prav in se počutiti vzvišene.

Kako lepo bi bilo, ko bi si vzeli čas in rekli sočloveku: “Pridi in mi povej VSE. Vse kar čutiš in misliš in vidiš in veš. Pridi in bodi odkrit, bodi močan, bodi ti. Poslušal te bom brez obsojanja in naredil vse, kar sam zmorem, da skupaj narediva korak naprej in izboljšava najin odnos.”

Še lepše bi bilo, ko bi on prišel nazaj k nam in rekel: “Hvala za vabilo! Povedal ti bom vse, a tudi prosim te, da vse to tudi ti poveš meni.”

Svet, v katerem živimo, ne želi tako globoke komunikacije. Spodbuja predvsem e-komunikacijo, ki nam krade čas za stvarno komunikacijo. E-tehnologi si poskušajo izmisliti e-dotik in e-vonj, celo e-okus (da dopolnijo e-zvok in e-sliko), ampak vsi vemo, da v virtualnem svetu to preprosto ne bo to. Človek potrebuje človeka, da je človek. Računalnik je lahko dober medij za informacije o življenju, zelo slab pa za čutenje življenja.

Najemo se lahko le konkretne hrane, naravno dostopne našim čutom, take, ki so jo pripravili živi ljudje. Takšne je bilo na 6. dnevu ekovasi v izobilju! Vsi smo se najedli in v njej čutili srčnost in toplino tistih, ki so jo pripravili. Ne mika me navajti sestavin hrane, saj se z jedilnikom nihče ne more nasititi. Kdor se bo hotel, bo moral priti na naslednji dogodek in ugrizniti v stvarno vsebino krožnika. Ko mu bo slasten okus preplavil usta, bo vedel, kaj je zares hrana.

Ko smo jedli čudovito hrano, nismo sodili kuharja, nismo se spraševali, ali je domač ali pripada pravi skupini. Uživali smo v okusu. Zakaj se po sprašujemo po izvoru, ko vidimo “tujo” tablico na avtomobilu? Zakaj sodimo človeka drugačne polti? Zakaj nam je sumljivo veselje ob “nepravem” trenutku? Zakaj ne znamo vedno doživljati to, kar je pred nami, ne da bi na to lepili etikete lastnih in družbenih predsodkov? Zakaj smo pozabili biti otroci in se igrati?

Včeraj me je doletela misel, ki bo najlepši zaključek temu povzetku mojega notranjega dogajanja ob čudovitem druženju z 200 enkratnimi ljudmi na Pomjanu in okolici. Misel anonimnega avtorja pravi: “Vsi govorijo, da bi morali svojim otrokom zapustiti boljši planet. Zakaj ne govorijo, da bi morali zapustiti planetu boljše otroke?”