Že deset dni muči misel Duška Radovića: “Ko je nekdo neumen, mu še tega ne moreš dokazati.”
… to mi je kot res dobra uganka, ki bi jo silno rad rešil, posebej vpričo aktualnega političnega dogajanja, ko gledam neumneže, ki ne vidijo, da se neumni, in ko gledam ljudi, ki jim to hočejo dokazati, pa ne gre in ne gre … in ne gre!
Najhuje je to, da so neumneži na položajih zato, ker so jih “pametni” izvolili.
Kaj pa če smo preprosto vsi neumni in moramo najprej sami sebi priznati, da smo pač neumni?
Nekaj mi govori, da je priznanje, da sem neumen, prvi korak k pameti.
Pa vsi obtožujejo politike, kot da so oni edini grešniki. Dobivam predloge, naj jih stisnemo še bolj. Kaj pa če naredimo ravno nasprotno? Kaj če se nehamo bat in sami javno priznamo vse grehe? Kaj če stisnemo sami sebe?
Kaj če bi šlo na tisoče nas na take in drugačne urade s priznanjem lastnih “grehov” (kršitev zakona) od zadnjih 5, 10 ali celo več let? Prometnih prekrškov, utajitev davkov, takih in drugačnih na pol legalnih dejanj, ki jih ima prav vsakdo za bregom. Kaj če bi zahtevali, naj oblast kaznuje vse nas – nas da v zapore ipd.
A ne bi to bilo najboljše ogledalo državi, kakšno licemerstvo spodbuja z zblojenimi, nerealnimi zakoni.
Slabo oblikovan sistem prepoznaš po tem, da potrebuje ogromno zakonov in pravil. Res dobri sistemi potrebujejo res malo pravil.
Predstavljam si policista, ki me ustavi in mi reče, da sem prekršil nek zakon. Na koncu mi ponudi kazen, da se nanjo podpišem (skratka, da se strinjam s svojim prekrškom). In takrat mu jaz pomolim pod nos svoj list na katerem piše nekaj takega:
“Spodaj podpisani __________________ potrjujem, da nikoli nisem zagrešil podobnega prekrška, za kakršnega izrekam kazen dotičnemu ____________________. S svojim podpismo zagotavljam, da živim v popolnosti skladu z zakonskimi predpisi in da zaupam, da so prav vsi državni zakoni spisani v interesu ljudstva. Storilec prekrška je deloval v nasprotju interesa ljudstva in ni bil sposoben zdrave presoje.
Podpis: _______________________”
Če se mi ne bi hotel podpisati pod moj list, se jaz ne bi hotel podpisati pod njegov list. Skliceval bi se na svojo suverenost in zmožnost zdrave presoje. Če bi me poslali pred sodnika za prekrške, bi od sodnika zahteval enak podpis.
Če to ne bi zaleglo, bi rekel, da ne sprejmem kaznovanja za samo en prekršek, ki je le vrh ledene gore vseh mojih prekrškov. Zahtevam, da me kaznujete za vse moje prekrške! 4722 x sem v zadnjih 5 letih prehitro vozil, 532 x sem napačno parkiral, 356x sem vozil brez varnostnega pasu, 662 x sem uporabljal mobilni telefon med vožnjo, 176 x sem peljal čez polno črto, 117 x sem vozil pod vplivom alkohola … to nanese skupno 1.651.520 EUR in 15097 kazenskih točk samo v prometu. Da niti ne omenjam vseh svojih ostalih “grehov”.
Naj me kaznujejo za vse to, to je edino “pravično”.
Bah, celoten sistem temelji na represiji in nezaupanju. Niso zmotni ljudje, napaka je v samem sistemu! Dobro oblikovani sistemi imajo malo pravil in temeljijo na zaupanju. Kam smo prišli!
Za marsikateri moj prekršek niti ni predpisa. Vedno vozim bos, včasih na avtocesti pritiskam pedal za gas z levo nogo, medtem ko desna počiva na armaturki; če sem v avtu s tempomatom sedim kar po turško; včasih zavijem, kot je bolj praktično, pravila gor ali dol. Imam zdravo presojo in široko zavedanje, zato ne povzročam prometnih nesreč.
Zdrava družba je utopija, dokler je v osnovi sistema nezaupanje …
“Niso zmotni ljudje, napaka je v samem sistemu!”
Sistem oblikuje ljudje. Ljudje ustvarjajo sistem. Pridemo do težave “kaj je starejše, kura ali jajce”, torej ali je napaka v samem sistemu ali zmota v ljudstvu ?
Odgovor?
Najprej, zanemarimo začasno “napako”, “zmoto”, “krivca” ipd. in naredimo opit v mislih z fokusom na REŠITEV !
Primer 1. V eni sekundi spremenimo sistem, vse zakone, pravila in vso ustrezno infrastrukturo sistema, samo ljudi ne spremenimo. Takšen sistem je zdaj zasnovan na ljubezni, odgovornosti, svobodi, …, z minimalno prisile, skoraj brez ()dragih) mehanizmov zaščite od zlorabe: vojske, policije, zaporov, zapornic,… ker enostavno ni potrebe za tem. Zelo hitro bi nastala kriza, ker bi zloraba bivala vse večja, potem nemiri, anarhija, vojne in po nekaj časa zelo težke tranzicije bi prišli do sistema ki ustreza srednjem nivoju popolnosti prebivalstva, torej sistema ki je podoben trenutnem.
Primer 2. V eni sekundi spremenimo ljudje, sistem pa pustimo kot je, vse zakone, pravila in ustrezno infrastrukturo sistema. Takšen osebe so zdaj polne ljubezni, odgovornosti, svobode, harmonične, skoraj brez kakršnekoli žeje do zlorabe, vsi se osebno razvijajo, učijo in rastejo ker izbirajo “biti” raje kot “imeti” … . Zelo hitro bi začeli spreminjati sistem, ker toliko zakonov sploh ne rabijo, ustava bi glasila le “ljubi” iz tega bi izvedli vsa priporočila (namesto zakonov) ki bi urejala sistem. Čez nekaj časa zelo harmonične tranzicije bi prišli do sistema ki ustreza srednjem nivoju popolnosti prebivalstva, torej ratal bi zelo popoln sistem.
Torej moj odgovor je: ljudje smo tisti ki določamo stanje v svetu, ne pa sistem. Je pa res da napačna razmišljanja premesemo tudi v sistemu, ki potem podpira napačna razmišljanja prebivalcev.
Zakaj pa ti tega ne vidiš?
Ker si bistveno bolj prečiščen kot poprečen prebivalec, pa tudi največ časa komuniciraš z mislečim, samo-zavedajočim, visoko-moralnim osebami, in iz te perspektive je res sistem večja ovira.
Še dve stvari naj poudarim brez razlage ker mi se ne da tipkati več :{
1. Družba je vedno bolj zla kot osebe ki je sestavljajo, podrobna razlaga v knjigi “Zdrava Družba”, Erich From
2. Mislim da je več ali enako dejansko dobrih kot dejansko zlobnih oseb na svetu, ampak daleč največ je tistih ki jih to sploh niti ne zanima, le ozke/sebične interese gledajo – in prav ta večina največ določa stanje sveta, a ozko/sebično = zlo (dobro in ljubezen sta široka)
LP, Denis
Ja, sej to je problem, da je pol naroda takih in drugačnih tajkunov. Samograditeljem je inflacija v bivši jugi odplačala vse kredite, najemnikom je država dajala zastonj stanovanja, trenutni penzionisti so vlagali v ponzijevo shemo in zdaj pričakujejo velike donose, redno zaposleni so deležni ful privilegijev, ki jih po normalnih državah ni.
In ti ljudje naj grejo zdaj zahtevat red v tej državi.