Torri Superiore je vasica 7 km od Sredozemskega morja nedaleč od mesta Ventimiglia tik pri meji s Francijo. Velika hiša, pravzaprav kar nekakšen starodavni blok, ki so ga začeli graditi tukajšnji prebivalci že v davnini in obsega 162 prostorov, skriva v kamnitih stenah fascinantno zgodbo. Več kot dve uri nam jo je pripovedoval Massimo, ki tu živi že od leta 1990.

465_TorriSuperioreTeraseHiska
Tako je govoril Massimo …

Torri je srednjeveška vas. Dvakrat v času okrog 1000 in 1400 so prišle invazije z morja. Pred tem je bilo na obali veliko mesto, toda ko je bivanje pri morju postalo nevarno, so se ljudje večinoma naselili v notranjosti, ostalo je le manjše utrjeno mesto.

Pusta zemlja v zaledju ni zanimala nobenega osvajalca. To, da ni bilo gospodarja, je pomenilo, da ni bilo moči za gradnjo trdnjave. Tu so živeli le kmetje. Zaščitili so se tako, da so zgradili hišo tik ob hiši kot trdnjavo – iz kamna, saj kamen ne gori. Tako so se lažje branili pred vdori. Slog gradnje je, skratka, dediščina vojnih časov.

Tu so živeli reveži, zato ni pisane zgodovine in so prvi zapisi šele iz 19. stoletja. Večina je delala v nasadih oljk in limon. To je eno redkih območij na severu Italije, kjer je še možno gojiti limone.

Po 2. svetovni vojni so ljudje odhajali iz teh krajev. Ko smo mi prišli na koncu osemdesetih, je v hiši bival le še en starec, sam, celih 20 let. Večina ljudi je šla v Torri Inferiore, do koder so potegnili cesto, elektriko, kanalizacijo itd. Klasična zgodba, ko bivanja z dušo žrtvujemo za bivanje z udobjem.

380_TorriSuperioreTloris
Začetki ekološkega naselja

Ideja o projektu v Torri Superiore se je začela s parom sredi 80-ih. Začetnica je bila domačinka, ki je živela z babico v vasi in je poznala domačine. Ker se je pisala Balestra kot večina vaščanov, je lažje začela postopen odkup sob v Torri Superiore. S partnerjem sta kmalu spoznala, da to ni projekt za dva, da potrebujeta skupino.

Trikrat sta začela ustvarjati skupino, a jima je vedno spodletelo. Potem sta leta 1988 predstavila projekt na nacionalnem srečanju alternativnih gibanj in leta 1989 v Torinu ustanovila Ekološko društvo Torri Superiore, ki obstaja še danes. Ena od ključnih prvih idej je bila ustvariti ravnotežje med skupnim in zasebnim. 80-a leta so bila konec gibanj komun in skupne lastnine ter vračanje k individualnemu. Tako je bila ideja o 50:50 nekaj, na čemer je temeljil naš celoten projekt.

Da je skupina kupila celotno hišo, je trajalo veliko let, saj je bilo lastništvo izredno zapleteno. Ena soba, na primer, je bila v lasti osmih bratov; pol lastnikov je imelo isti priimek, seveda Balestra, večina se je imenovala Antonio – ločili so se po nadimkih.

Ustanovili smo osredno skupino ter društvo in podjetje. Podjetje je lahko kupovalo le z dovoljenjem društva. Ko smo odkupili večino prostorov, smo sporočili preostalim lastnikom, da bomo obnovili stavbo, torej bodo morajo preostali lastniki bodisi prodati svoje prostore ali pa prispevati delež k obnovi. Velika večina je prodala. Tako je kupljena večina prostorov.

Potem smo organizirali hostel – čeprav neformalno. Vsi smo bili prostovoljci, prirejali smo poletne dogodke. Denar smo dajali nazaj tem, ki so ga sprva vložili. Na koncu je 50% lastnikov bilo zasebnikov, 50% pa je bilo v lasti društva – brez dolga! Preko društva so torej člani solidarno kreditirali odkup.

488_TorriSuperioreRazgled
Obnova stavbe, obnova skupnosti

Gradnja se je začela leta 1996. Najprej smo začeli obnavljati zasebni del. Prve so vlagale družine. Ko sem gradil svoje stanovanje, me je oče finančno podprl, da sem lahko pokril vse stroške.

Takrat smo se tudi pogovarjali, kaj bomo s skupnim delom stavbe. Vedeli smo, da bo večina denarja prišla iz turizma, toda za uradni hostel smo potrebovali dovoljenje vseh članov. 50% se jih ni strinjalo. Druga polovica je zato ustanovila ločeno skupino teh, ki so bili pripravljeni dati denar in/ali delati v hostlu. Dogovorili so se, da skupne prostore za ta namen uporabljajo zastonj, so pa morali uporabiti zasluženi denar za obnovo skupnega dela stavbe. To se je začelo leta 1999. Prihodki od hostla so zadostovali za 4 do 5 plač in obnovo. Zagotovo je ta kraj postal bolj turističen, kot smo si sprva predstavljali, a saj, potrebovali smo denar.

Nikoli nismo dobili pomoči od vlade ali Bruslja. Dobili smo nekaj razpisov, ampak 90% za obnovo je prišlo od našega dela in sredstev. Zgodovina stavbe je za nas dokaz, da je možno realizirati projekt brez zunanje podpore.

Smo pa majhna skupnost: 15 odraslih in 8-9 otrok. Večina članov dela v vasi. Le en dela stalno zunaj, nekaj nas dela zunaj kakšen dan ali dva na teden. Niso vsi vpleteni v hostel; spet velja vzorec 50:50.

Skupnost izhaja iz društva. To je zelo raznolika skupina, ki ni prišla skupaj z natančno idejo. Ni komunalne ideologije ali duhovnih zadev. Ljudje živijo skupaj po vaško, ne kot povsem enovita skupnost.

Delimo si ideal življenja v skupnosti. Ampak, kaj točno je to? Želimo biti čim bolj trajnostni, ampak spet, kaj je to trajnost? Sproti pač iščemo rešitve za probleme, takoj ko se pojavijo, in tako sproti gradimo strukturo.

485_TorriSuperiorePrehodi
Organski razvoj

Vprašanje: Videti je, kot da je to koherentna, enovita, zaključena, mirna stavba. Kako vam jo je uspelo tako lepo obnoviti? Navadno imamo toliko sanj, da nazadnje nastane zmešnjava – tu pa iz stavbe žari enotnost? Kako je bilo to načrtovano?

Ta hiša ima dušo, ki je jasnejša kot mi. Vstopili smo v sinergijo z njo. To je bila sprva ruševina, pa vendar je tu bila osnovna oblika. Ni nam bilo treba odločati o vsem. Obnovili smo, kar je že bilo tu. To nam je zelo pomagalo. Mislim tudi, da je zamisel o skupnosti prišla bolj iz stavbe kot iz preteklosti in želja članov. Tu dobiš povsem zaresen občutek skupnosti, že ko hodiš po stavbi, saj je to dobesedno del nje.

Imeli smo tudi srečo. V enem obdobju smo se veliko kregali, ampak skupaj smo se odločili, kaj bo skupno in kaj zasebno. Na začetku je bilo uporabnih le 5 ali 6 prostorov. Skupni prostori so bili zasnovani v teh sobah in okrog njih. Ostali del smo preoblikovali v 20 stanovanj. Na koncu smo se morali odločiti, komu gre kaj. Določili smo, kaj bo obsegalo posamezno stanovanje, potem pa ovrednotili, koliko bo stalo vsako od njih – glede na osončenost, razrušenost itd. Potem smo vsakemu stanovanju dodelili ime in si je vsak izbral svojega. K sreči je prav vsakdo izbral različnega, razen dveh, ki sta izbrala istega, kar smo sporazumno hitro rešili. Včasih smo torej imeli tudi srečo.

Vprašanje: Nekaj časa je gotovo vizija bila vezana na gradnjo, se je kaj spremenilo?

V začetku se nismo borili, da bi obnovili celotno stavbo. Borili smo se, da sploh začnemo. Na koncu je izpadlo tako, da smo pač vztrajali 20 let in končali.

Obnovo hiše je narekovala sama konstrukcija. Arhitekt (sicer prijatelj) je pomagal, ampak dostikrat ni vedel, kaj storiti. Ko smo se lotili obnove, je bila na eni steni velika razpoka; arhitekt je prišel in pogledal, pa ni znal izračunati statike. Drug dan je prišel z inženirjem, a tudi ta ni znal. Nazadnje so poklicali domačina, ki gradi s kamnom. Ko je prišel, je porinil roko v steno in rekel: “Ah, dobro je, to se da popraviti; če rama ne gre noter, potem je še v redu.” In smo popravili.

Obokov ni bilo težko obnavljati, če so bili vsaj nakazani, saj smo lahko podložili deske in popolnili s cementom. Uporabljali smo apneni omet kot nekoč, ko je ves gradbeni material prinašala reka: kamne za žganje apna, pesek, kamne za gradnjo itd. Zato je vse iz kamna.

Najprej nas je združevalo to, da smo obnavljali. Nismo si mislili, da je to sploh možno. Zdaj je velik cilj že samo vztrajati. Vsi se strinjamo glede trojega; več kmetovanja, proizvodnje hrane, energetske neodvisnosti, strinjamo se glede investiranja v neodvisnost.

Želimo si višje kakovosti življenja. Za ene je to večji prihodek, za druge je isti prihodek in manj dela. Nekateri bi manj stresa zaradi hostla – da bi bilo manj gostov, da bi čutili, da je to njihova hiša in ne samo turistični center. Drugi poskušajo dajati ideje za izobraževalni center, da bi bili tu tečaji, ki so jim zanimivi. Tudi samo vzdrževati, kar imamo, je velik cilj.

Zdaj je med nami vsekakor dobra energija, ko se sestanemo. Nerezidenčni člani želijo še po 20 letih vlagati in poskrbeti za denar, kar je dober znak.

481_TorriSuperioreBajta

Vključevanje v lokalno okolje

Vprašanje: Kak je odnos do osrednje vasi Torri Inferiore?

Zdaj je dober. Prej ni bil. Ko so nam ljudje sprva prodali vas, so mislili, da smo satanisti. “A je res, da izmenjujete žene?” me je nekoč vprašal starejši mož v vasi.

Sprva je bilo težko. Napaka je bila, ko smo organizirali večere, da jim pojasnimo, kaj bi radi delali. Namen je bil, da se povežemo. Ampak prav to je ustvarilo zid. Prišli smo iz mesta, oni so doma na vasi. Oni so si to prevedli: glej te ljudi, prišli so iz tujine (kajti že sosednja dolina je zanje tujina) nas učiti, kaj bi mi morali delati v naši dolini.

Enkrat so nam zaupali organizacijo zabave. Vas sicer organizira veliko zabavo vsako poletje, v soboto in nedeljo, s hrano in glasbo. Vse zabave so tukaj iste – ene sicer organizirajo gasilci, druge lovci, tretje komunisti, ampak vse so ista pašta. Mi smo rekli, da bi nekaj drugačnega. Pripeljali smo poeta iz Torina, da je nastopil ob klasični kitari. Na koncu večera je skoraj prišlo do pretepa med tistimi vaščani, ki so nas prosili za organizacijo dogodka, in tistimi, ki so bili proti.

Ker je sem prihajalo veliko prostovoljcev, smo rekli: naj naredijo še kaj za vas, za krepitev odnosov. In smo šli z 20 prostovoljci iz vse Evrope čistit reko. Ko smo zjutraj prišli do reke, je tisti hip bager prinesel star avto in ga vkopal v strugo. Mi pa smo stali zraven z vrečkicami za smeti. Kaj zdaj? Ali ga prijaviti policiji? Tega nazadnje nismo storili, da ne bi povzročili konflikta. Po 2-3 letih so vaščani sami organizirali čiščenje reke in smo se mi odzvali na njihovo pobudo.

S preprostimi stvarmi smo naredili več kot samo z govorjenjem. Ni lahko povedati, kje je meja, ampak treba je priznati, da smo prišli kasneje in so oni tisti, ki so tu domačini, oni izvirajo iz stare skupnosti, ki je tu živela že prej. Ko smo to sprejeli, se je nekaj spremenilo. Spomnim se, kako so enkrat, ko smo govorili z njimi, rekli: Vi ste skupnost, res je, ampak mi smo prav tako skupnost!

Nekaj posameznikov še reče kaj groznega o nas, večina pa nas je sprejela. Zdaj imajo celo poroke pri nas. Starejše ženske rade pri nas praznujejo 8. marec. Kupujemo meso od lovcev. Treba je preprosto ustvariti tak jezik, s kakršnim steče komunikacija.

477_TorriSuperioreBajta
Vprašanje: Zakaj si ostal?

Prišel sem leta 1990 in že takrat je bila skupina razcepljena na 2-3 podskupine. Vse tri skupine so imele ogromno energije, po drugi strani pa smo se ogromno kregali. Zaradi nečesa smo preživeli, ne vem kako. Prva leta so bila naporna. Leta in leta smo poskušali razumeti, zakaj smo še tu.

Ne znam povedati ljudem, kako živeti skupaj, kakšna so pravila obstanka skupnosti. Ko pridejo novi člani, jih izurimo skozi srečanja, naučijo se konsenza, skupinske dinamike.

Morda 15 odraslih ni ravno kritična masa za kakšno drugo socialno organizacijo. Na neki ravni smo na ravni družine na večji kmetiji – nič novega. Edina razlika je, da smo se sami odločili in nismo tu pod prisilo.

Pogoj za pridružitev je eno leto poskusne dobe. Konsenz imamo za začetek poskusnega leta in za polnopravno sprejetje po tem poskusnem letu. Samo enkrat smo neki osebi rekli ne. Vsi drugi so navadno že tekom leta spoznali, da niso za to in so sami odšli. En par je ostal dobro leto, nazadnje je izpadlo, da to ni za njiju. Bolje je reči ne že kmalu na začetku, ker je po enem letu težko oditi.

Za nas, ki smo dalj časa delali v pisarni, je navadno že po pogovoru, osebno ali celo po telefonu, enostavno začutiti, kdo ni primeren in kdo morda je. Vsak teden pride kak klic, ali je še kaj prostora. Toda le na 1-2 leta pride ena nova oseba, nič več.

Kaj me torej še drži tu? Hm … Rekel bi, da družabno področje, skupinska dinamika, socialni vidiki.
Vprašanje: Imate izobraževalne aktivnosti?

Za odrasle imamo tečaje. Sprva smo hoteli imeti hostel samo za tečaje. Bil sem proti turistom. Nazadnje pa smo jih potrebovali. Ekocentra in hostla ni teško ustanoviti. Zdaj imamo tečaje od marca to junija o raznih zanimivih temah: kako živeti skupaj, terapevtske skupine, vrtnarjenje, permakultura, zdravljenje, zelišča itd.

Ne oglašujemo zelo intenzivno. Če si odprt ljudje prihajajo. Letos sem dojel, da ljudje rabijo počitek. Če v petek pridejo znoreni in nervozni in odidejo v nedeljo mirni in spočiti, je to veliko delo. Prav tako sem spoznal, da ljudje, ki pridejo iz mesta le kot turisti, doživijo očiščenje – zanje to ima smisel. Dobro je, da smo dosegli široko plaeto ljudi – bolje, kot da bi bili selektivni. A včasih zna to biti utrujajoče.
Vprašanje: Vključujete tudi otroke v proces odločanja?

Niti ne. Ampak, ko so nas najstniki vprašali, smo jim dali pravi trenutek, da se pridružijo. Večkrat pa vidimo, kako se otroci igrajo, da imajo sestanke kot mi. Nazadnje mladi večinoma odidejo v mesta študirat.

Mesta so super za mlade in je dobro da gredo tja. Tudi če gredo v mesto, odnesejo nekaj s sabo. Njihov dom postane dom za vse. Dom Lucilinega sina je postal prostor združevanja za druge študente. Doma ni hotel sodelovati v skupnosti, ker so tu starši, se pa je skupnost zgodila drugje. Mi mislimo, da rabimo svoje otroke doma, da nadaljujejo, kar smo začeli. Toda ni nujno, da stvari nadaljujejo otroci po krvi. Vsak mlad fant, ki pride, je naš sin.
Neizogibne spremembe

Vse se spreminja. V 20 letih so ljudje, ki niso sprejemali sprememb, šli. Tisti, ki so ostali, so našli dobre razloge, da ostanejo. Ko smo dolgo čakali na nove, smo se spet kregali.

Vsi so govorili, da ne bi imeli vsega takšnega, kakršno je; hoteli so stvari spreminjati. Nazadnje je en član, ki je prišel iz skupnosti ZEGG v Nemčiji, vprašal: “Kdo je sploh oblikoval ta prostor?” Slišal nas je namreč govoriti, da tega prostora ne maramo. Kdor zmore spreminjati stvari, bo ostal, kdor je preveč rigiden, pa bo šel.

Naša struktura je delno skupnostna, delno zasebna. Zasebnega ne moremo nadzorovati. Neformalno velja dogovor, da prodajamo nepremičnine samo članom zadruge, ampak to je le interni dogovor. V 20 letih so ga vsi spoštovali. V vsakem primeru pa živimo v projektu, ki ga ne moremo v polnosti nadzorovati, zato se moramo sami nenehno prilagajati in spreminjati.

* * *
Torri Superiore človeka ne pusti ravnodušnega. Veličastna stavba, ki je nastala iz nuje in pomanjkanja, prekaša v estetiki in kakovosti bivanja vse sodobne bloke. Lepo je rekel Massimo, da ima ta hiša dušo. Z ohranjanjem takih stavb in življenjem po njihovih starodavnih zakonitostih se naredi več za ohranjanje kulturne dediščine kot z muzeji in folklornimi krožki. Opazil sem, da v hiši z dušo ni težko ustvarjati vezi med ljudmi z dušo in skupno ustvarjati nekaj presežnega. Le dopustiti moramo dejstvo, da je sprememinjanje edina stalnica.