Pred današnjo delavnico junakovega popotovanja pokam po šivih od vsakovrstnih občutkov. Na vrhu pa se kot debela plast maščobe svetlika oči parajoče dejstvo, da smo brez junakov le razprodane duše, razcapane kurbe, do katerih vsi, vključno z nami samimi, čutijo le pomilovanje. Kjer je še ostalo kaj srca v prsih in vsebine v drobovju, da bi sploh zmoglo kaj čutiti.

Prvi test vsakega junaka je, ali zmore prisluhniti notranjemu klicu in zbrati pogum, da mu sledi. Vsak klic ima namreč »varuha« in ta ne spusti naprej strahopetca, ki mu vsak najmanjši izgovor pride prav, da se ustavi in (iskreno) opraviči, ker mu zunanje (ali notranje) okoliščine ne dopuščajo storiti koraka naprej.

In ko jim kdo to pove, vzkliknejo: »Ja, ampak …« – in podajo dodatno utemeljitev svoji odločitvi, recimo tej, da ne pridejo na delavnico.

Ko 9 od 22 prijavljenih v zadnjih dneh pred delavnico odpove udeležbo, vem, da nekaj ne štima …

Kot samokritična in introspektivna oseba se najprej zazrem vase, pozoren na vse lastne izgovore. 110€ za fenomenalno delavnico vključno z nočitvami, odlično hrano in vsemi materiali pa ja ni predrago, ali pač? Sem slabo oglaševal? Je premalo pravih ljudi izvedelo za delavnico? Sem premalo jasen, čemu se posvečamo na delavnici? Ali premalo dajem? Bi moral sprejeti 40 prijav, da bi jih nazadnje prišlo 20? Gotovo je v vsem tem del razloga.

V vsakem primeru je delček razloga gotovo tudi ta, da nisem zahteval predplačila. A kako iskati predplačilo od junakov? To bi bil že prvi poraz, saj mora junak slišati notranji klic in mu slediti – do konca! Če se brez finančnega pritiska niti ne pojavi na štartu, potem takega »junaka« niti ne želim v naši druščini, ki se pogumno odpravlja na pustolovščino!

90% junakovega uspeha je v tem, da se pojavi na štartu.

Morda pa so res vsi zboleli oz. so njihovi bližnji vsaj približno tako zelo zboleli, kot so opisali? Človeku se spomladi marsikaj zgodi, prehladi, gripe, operacije … gotovo je del resnice tudi v tem.

Vsekakor pa je glavni razlog ta, da so vsi prezasedeni … To je nedvomno na vrhu lestvice razlogov! Sistem nas dela prezaposlene, saj ne želi, da bi postali največ, kar bi lahko bili. Hoče ubogljive koleščke v svojem kolesju, ne pa samosvoje posebneže, ki žarijo in vidijo preveč. Sistem hoče ravno zadosti bistrosti uma, da zmoremo opraviti osnovne funkcije za blagajno – na kateri koli strani že – in dovolj omame, da se nam ne zmeša od neprekinjenega: »Bip! Bip! Biiip! Biiip! Biiip! Bip! Bip! Biiip! …«

Tu vmes je točka ravnotežja zavesti potrošnika. »Potrošnik« in »junak« sta besedi, ki si ne bi mogli biti bolj nasprotni. Junak bo iz tega prej ali slej izstopil.

Junakov je tako na letošnji delavnici ducat. Če si ne bo še kateri premislil in odločil ne prisluhniti klicu srca ter skriti glavo v pesek razlogov in izgovorov.

Žalosten sem predvsem zato, ker zaupam v naravno moč in veličino človeškega srca in me zaboli trk o dejstvo, kako šibki smo v resnici, kako neodločni, kako zmedeni. In še takrat, ko dobimo priložnost oplemenititi srce z junaškim čutom, podležemo raznim slabostim in se v imenu »skrbi zase in za svoje bližnje« prikrajšujemo za tisto, kar bi se – garantiram! – izkazalo za najboljšo možno skrb zase in za svoje bližnje.

Angleži imajo dobro besedo za eno temeljnih značilnosti junakov: grit. To je tista črvičasta vztrajnost, ko greš 100% do konca in ne le do 40, 50, 90%. Kdor je obdarjen s tem, je že na pol poti do junaštva. Seveda pa je treba vedeti, kaj sploh pomeni iti do konca, saj udarec z mečem in pokončanje zmaja ne pomenita konca junakovega potovanja.

Konec je integracija izkušnje kot celote – ko si dopustimo zavedanje vsega, tako radosti, ki so nam jih prinesli uspehi, kot grenkih naukov, ki so jih prinesli porazi. Ko izrazimo hvaležnost vsem, ki so nas podprli na poti, in odpustimo vsem, ki so nas ovirali ali pustili na cedilu; zdaj jih lahko zares razumemo, saj vidimo, da smo zmogli tudi brez njih – ali celo prav zato, ker jih ni bilo.

Ko v srcu začutimo, kdo smo postali, kaj je naš novi »jaz«, kaj je naša zgodba, takrat smo prišli do konca. Toda danes ne bi več o koncu, saj nas šele čaka začetek 🙂

Veselim se bogatega potovanja z novo druščino in vem, da je vse prav!