Ko junak objame zmaja

Zakaj se človek odpravi na pot? Razlogov je vedno veliko, toda prava pot je predvsem odziv na notranji klic in s tem brez izjeme junakovo popotovanje … pa če to vemo ali ne.

Vodil sem že kar nekaj delavnic junakovega popotovanja in zdelo se mi je, da mi je o tej temi marsikaj pretežno jasno. Nisem si mogel misliti, da mi bo pot na Nizozemsko prinesla čudovite nove nauke. Vrnil sem se včeraj in zdaj sem globoko hvaležen, da sem se v preteklosti srečal z modrostjo Josepha Campbella in zmorem trezno in mirno sprejemati življenjske prelomnice, o katerih ta modri mož piše in govori.

Klic … in dvom

Že poleti, ko me je prijateljica povabila k somoderiranju delavnic Zmajevega sanjanja na Nizozemskem, sem v sebi zaznal senco dvoma. Skrbelo me je, kako se bova ujela, ko bova na njenem terenu, kjer se bom moral – tako sem slutil – prilagajati daleč čez mejo moje zone udobja. A rekel sem: »Da!« in se trdno odločil, da bo to pač moj veliki preskus osebne zrelosti, iniciacija, preboj.

Uf, in kako prav sem imel!

Že med pripravo sem čutil veliko nelagodja; način komunikacije mi sploh ni ustrezal, poleg tega sem bil prezaposlen z milijon drugih stvari, vedno znova so me neverjetna naključja prisilila v zamudo ali odpoved sestankov po Skype-u. Napetost je v ozadju tiho naraščala …

Ko sem končno skozi okno na letalu zrl v oblačke pod seboj, se je v nekem trenutku okoli sence letala pojavila živahna okrogla mavrica in vztrajala nekaj sekund. Dotaknila se me je in mi odprla čaroben pogled na svet, poln otroškega čudenja in kontemplacije, ki sta me spremljala celo uro in pol leta, med katero sem gledal svet svet pod seboj.

Rekel sem si: »Že zato je bilo vredno iti na to pot!«

Iz varnega doma v neznano

Pred prihodom na Nizozemsko sem dajal vse od sebe, da gladim gubice na površini, toda v globini je ostajal nerazrešen vozel. Ko sem prispel, sta prva noč in prvi dan minila mirno. Zvečer pa je prišlo do velikega poka in naenkrat sem bil prepuščen samemu sebi – ob 20. uri sam na ulicah Amsterdama v iskanju prenočišča. Čudovito miren in nasmejan. Mislil sem si: »Dobil sem točno to, kar sem slutil, da bom dobil. To popotovanje bo pustolovčina. Pa da vidimo, ali znam biti v njej junak!«

Sedel sem v gostilno, naročil odlično belgijsko pivo … in na računalniku poiskal kontakte vseh znancev z Nizozemske in ljudi, ki bi utegnili tu koga poznati. Ni jih bilo malo. Kako enkratno je imeti bogato socialno mrežo po vsem svetu! Pisal sem jim in čakal na odgovore …

Saj sem si tudi prav zares želel povezovati s čim več čudovitimi ljudmi, zato sem se obrnil na prijatelje iz kroga Globalne mreže ekovasi. In dobil sem, kar sem si želel …

Ravni prijateljstva in ravni prilagodljivosti

Šele po 22. uri sem dobil zagotovljeno prenočišče, pri super pobu, ki sem ga spoznal v Lihtenštajnu … Ponudil mi je napihljivo blazino; bil sem brez spalke, samo s tanko pašmina dekico, v sobi je bilo hladno, a sem prav lepo spal (kako prav pride utrjenost na mraz!). Motil me je le mestni hrup; posebej zoprno je bilo kreganje para pred oknom.Moški in ženska sta en na drugega na ves glas vpila: »Fuck you! … bla, bla … Fuck you! … bla, bla … Fuck you! … bla, bla …«

Kam vse nas zapelje ta jebena »ljubezen«? me je prešinilo.

Kam vse nas zapelje ta jebena »ljubezen«?

Drug dan se je oglasila prijateljica iz Rotterdama in mi dala kontakt svoje prijateljice iz Amsterdama. Dobil sem ključ od stanovanja in pred tem še žur s starim rokom in plesom. Super! Spanje na jogiju, spet pod tanko dekico. Tokrat sem lahko zjutraj in zvečer vandral po Amsterdamu, ne da bi za sabo vlačil kovček na koleščkih, ki je zoprno poskakoval po tlakovanih ulicah.

Sledile so noči na udobnih blazinah z rjuho in odejo, le zadnji dve noči sem spet spal le pod svojo dekico v razmetanem zakajenem stanovanjcu. A bilo je domačno.

Vrata so mi odprli ljudje, ki jih nisem poznal. Ko sem odhajal, jih skoraj nikoli ni bilo doma. Za zahvalo sem jim kaj skuhal, lepo pospravil po stanovanju, pomil posodo, pustil na mizi čokolado, piškote ali steklenico vina in nekaj lepih misli.

Ker sem se prilagodil, mi je bilo lepo, kjer koli sem bil. Moj slogan potovanja je bil: »Pustolovščina je le neprijetnost, ki jo pravilno razumemo. Neprijetnost je le pustolovščina, ki jo narobe razumemo.«

Soočenje z zmajem

Prelomni trenutek je bilo jutro pred prvo delavnico Zmajevega sanjanja v Amsterdamu. Prihod v prostor in brž nelagodje v trebuhu. Nesporazum je še živ. Še kako živ!

Rekel sem, da bom izpeljal delavnico, ne glede na vse, torej moram poskrbeti da premostim prepad. Spoznati moram, da to, kar mislim, da sem, nisem jaz. Še več: nisem to, kar mislim, da je prav, da bi bil. Kar zagovarjam, ne zagovarjam iz vedenja, da je tako dobro, zagovarjam iz pristranskosti in navezanosti. Vse moram spustiti, da bi lahko potem videl, kaj je bilo zares bolje.

In sem spustil.

Šel sem dlje kot kadar koli prej in objel zmaja …

Sledil je »klik«, kot če preklopiš program na televiziji z grozljivke na komedijo. In delavnica Zmajevega sanjanja se je lahko začela …

Med delavnico sem bil presenetljivo pozoren nase, na dih, na besede, ki sem jih izrekal. Pinakarri! Zapomil sem si, kaj so ljudje govorili, njihove geste in mimiko. Brez napora. Klik!

Plesal sem z zmajem, igrivo, ne da bi samega sebe jemal preveč resno. Čim mi je v glavi zabrbotala sodba: »Ah, to pa ne drži!« sem se nasmehnil in si rekel: »Aja? Haha! Daj no, stari, saj nimaš pojma!«

Takšno delavnico Zmajevega sanjanja bi privoščil vsakomur … mislim, to, kar se je dogajalo v meni in ne zgolj tistega, kar so imeli priložnost doživeti udeleženci.

In sem poslušal naprej, odprt za drugačne resnice. Objel in uporabil sem stvari, ki so se mi v prvem hipu upirale. Spoznal sem, da zmaj ni to, kar vidim v sebi ali drugih, temveč – dobesedno! – to kar sam naredim iz njega.

Čarobni let nazaj

Pot domov se začne, ko je glavni nauk zgodbe použit in zaobjet. Takrat mora junak prisluhniti odmevom v prsih in jim dopustiti, da postanejo del njega.

Moje potovanje se ne bi moglo lepše zaokrožiti, kot se je. Dan po zadnji delavnici naju je s prijateljico čakalo srečanje z zelo posebnim človekom, ki veliko dela s skupinami, predava, navdihuje in je poosebljenje samozavesti. Odprl je medosebni prostor, v katerem sem zmogel obema nama sporočiti večino tega, kar me je tiščalo zadnje dni. Dobil sem možnost zares videti sebe in njo. V sebi sem praznoval to priložnost in si čestital, ker sem zmogel plesati in biti avtentičen, čeprav sem morda navidez nosil masko. Čuden paradoks, zares.

Bolj ko (mislim, da) vem, kdo sem, bolj vidim, da pojma nimam, kdo zares sem. In ker ne vem, sem lahko mirne volje kar koli. In ko sem kar koli, sem nabolj to, kar zares sem – svoboden zares živeti svoje vrednote. Ko od sebe ničesar ne pričakujem, mi nič ne manjka.

Zadnji trenutki pogovora so mi odprli nov uvid v zadnje dni, tako bogat in poseben, da bi ga težko zajel z besedami.

Nisem še imel urejenega prenočišča, ampak sem se vseeno odločil ostati sam v svojem prostoru in samo tavati po Nijmegenu brez posebnega namena in cilja. Prenočišče je seveda padlo zadnji hip – za kar dve noči hkrati. Super!

Čudovit dečko, ki mi je odstopil stanovanje, me je vprašal, če sem do tja prištopal. Prištopal? Nisem. Toda beseda mi je obtičala v glavi in nič čudnega, da sem se na dan odhoda odločil štopati do Bruslja. 250 km, sitnica!

Dal sem si 1 uro in 15 minut časa, da dobim štop. Bil sem dobro naravnan, sproščen. Žvižgal sem si in pel, medtem ko sem stal ob cesti z dvignjenim palcem. Po 1 uri in 14 minut še vedno nič.

Spominjal sem se modrosti, da je moj odziv na »ne« merilo, ali prihajam iz drže manipuliranja ali iz drže pristnosti. Po več sto ne-jih, sem bil enako nasmejan kot prvi hip. Kako enkraten trening notranje naravnanosti! sem proslavljal.

Nazadnje sem si mirno rekel: No, pa gremo na vlak!, ker sem moral loviti let od Bruslja do Trsta … pa nenadoma zaslišim trobljenje za seboj. Ozrem se nazaj in, glej no glej, za mano stoji avto z belgijskimi tablicami, skozi okno maha roka.

Juhu!

Ne le, da je bila vožnja do Antwerpena prijetna in hitra, dodana vrednost je bil pogovor z izjemnim človekom, ki dela kot odvetnik z ljudmi, ki nimajo papirjev, so brez pravic ali na robu družbe. Poleg tega dela tudi v potujoči kuhinji, s katero pokrivajo festivale, delavnice, dogodke za do 5000 ljudi. Imela sva se o čem pogovarjati! Nekaj mi govori, da se bova še srečala …

Od Antwerpena do Bruslja sta me peljala prisrčna Maročana, s katerima sem se moral pogovarjati po francosko. Odlično, da sem dobil priložnost vaditi! Besede so kar prihajale in me presenečale … Wow, je parle un petit peu francais!

Pa naj še kdo reče, da življenje ni ena velika veriga darov!

Introspekcija, integracija, obdarovanje

Kakšni so bili moji notranji procesi, iz katerih se lahko kaj nauči še kdo drug? Kako sem jih integriral v svojo osebnost in jih prinesel domov kot darove za mojo domačo skupnost? Nekaj sem jih že navedel skozi zgodbo samo, zame osebno pa posebej izstopajo še tile:

1. Prvi dan mi je nakazal, da bo na tem potovanju smotrno odločati o vsem zadnji hipu. Sledil sem instinktu in izteklo se je odlično. Marsikdaj do pozno zvečer nisem vedel, kje bom to noč spal. Za delavnice se sploh nisem pripravil in sem dodajal primerne vložke sproti. Nauk je, da se je dobro povezati s »semenom« vsake pustolovščine in mu zaupati. Stres je samoustvarjena neumnost in popolnoma ničesar ne reši.

2. Ko od sebe neham pričakovati, da moram biti popoln, bom tudi od drugih nekal pričakovati, da morajo biti popolni. Posledica te drže je dopuščanje in odpuščanje. Kar koli se zgodi, je dar, ki ga lahko objamem z nasmehom, tudi če sprva boli.

3. Že od samega začetka sem zaznal, da na tem potovanju razrešujem odnos do denarja. Ko sem hodil po ulicah Amsterdama in opazoval »nesramno visoke« cene, mi je v trebuhu visel cmok – mislil sem na vsebino svoje denarnice in postavljal medse in svet zid. A potrebujem ta zid? sem se vprašal. In takoj odgovoril: Ne!
   Vsakič ko sem odtlej kupil karto za vlak, avtobus, čaj, kosilo … sem se opazoval in se nasmihal notranjim zadržkom, dokler niso sčasoma izginili. Nazadnje sem kupoval stvari, ker jih potrebujem in želim, pika!

4. Moja integriteta je povsem neodvisna od tega, kaj si drugi ljudje mislijo o meni. Nikoli ne bom mogel zadovoljiti vseh. Neizogibno si bodo ljudje – tudi moji najbližji – o meni mislili to in ono. Marsikakšen »problem« nima rešitev in jih niti ne rabi imeti. Vse, kar lahko naredim, je, da dopustim resničnosti biti, kar je. Če se zgodi konflikt, naj bo. Lahko ostanem tudi v konfliktu človek z integriteto, ki govori, kar misli; dela, kar govori; vidi, kar dela; in si dopušča videti sebe in svet z novimi očmi.

Najpomembnejši nauk sem prihranil za konec. To je nauk o samozanikanju in slepljenju, ki sem ga vprvo zapisal v angleščini, a ga tukaj dodajam še v prevodu v slovenščino …

Zanikati pomeni zanikati

Zanikanje je koren vseh težav vsake skupine ljudi, velike ali majhne, je virus slehernega odnosa. To je takrat, ko pač nočemo videti težav – in težave, ki jih ne vidimo, so vedno težave, ki jih ne rešimo in s tem vse večje težave.

Največja težava pri zanikanju je, da se množi samo iz sebe. Zanikanje nečesa je že samo po sebi slabo, ko pa začnemo zanikati, da zanikamo, je popolna zmeda le korak stran. Pa to še ni konec … Zanikamo, da zanikamo, da zanikamo, da zanikamo … to je peklenska zanka, na katero ni nihče imun. Nič čudnega, da je v naši družbi toliko sranja.

Vsako zanikanje spremljajo racionalizacije, utemeljitve, igre moči, poskusi prepričati druge, da je določena perspektiva ali percepcija bolj resnična kot druge. Vsako zanikanje temelji na »vedenju« in je zato neločljivo od globokih notranjih kontradikcij, ki niso prav daleč od shizofrenije. Zanikanje se konča v ekstrovertiranih čustvih, v odrivanju namišljenih vzrokov nesreče, ne dopušča introvertiranosti in soočanja z bolečo realnostjo.

Ko nevtralna oseba zagovarja drugačno stališče od stališča osebe, ki živi v zanikanju, se bosta neizogibno znašla v sporu. Ni mogoče seči do ljudi, ki »vedo«, da niso v zanikanju. Vse, kar lahko naredite, je, da jih vidite kot take, kakršni zares so, in se jim izogibate – za lastno dobro. Slaba novica je, da se ljudem, ki so v zanikanju, ni mogoče izogniti, saj so to prav vsi, ki jih poznate …

Ljudje v zanikanju …

1. … pogosto rečejo “vem, vem” (refleksno, defenzivno, nezavedno)

2. … so močno osredotočeni na same sebe, ne zavedajo se osebnega prostora drugih ljudi, njihovih potreb in načina komunikacije

3. … nočejo videti vzrokov težav v sebi

4. … radi skačejo v besedo – posebej, če rečete nekaj neprijetnega, nekaj, s čimer se ne strinjajo

5. … uporabljajo raznolike strategije izogibanja pogovorom o neprijetnih temah

6. … neradi pokažejo obraz, ki bi ga kdo utegnil videti kot negativnega – zgražajo se nad tem, da bi jih nekdo obrekoval (tudi če bi obrekovanje bilo dejanska resnica o njihovi napaki ali nerodnosti)

7. … obsojajo in so pristranski – ljudi delijo na skupine, ki so jim všeč, in skupine, ki jim niso všeč; ko se ujamejo pri izrekanju sodbe o nečem, radi dodajo: “… in to ni mišljeno kot sodba …“

8. … se izogibajo odprtosti in ranljivosti pred drugimi (posebej pred modrimi, bistrimi, nepristranskimi pričami); prav tako jim niso zmožni potem prisluhiniti in vsrkati vse, kar jim imajo priče za povedati

9. … iščejo strinjanje in sprejemanje in če ga ne dobijo, ju poskusijo izsiliti s čustvenimi pritiski

10. … v ljudeh vzbudijo občutek, kot da so stisnjeni v kot; ne zavedajo se neenakosti, ki jo ustvarjajo v odnosih – probleme projicirajo na svet, na druge

11. … so čustveno nekonsistentni: hitro prehajajo od radoživosti in smeha, ko ste do njih dobri (ko se ob vas počutijo varne), do joka in jeze, ko jim niste naklonjeni (ko se ob vas ne počutijo varno); nekonsistentnost projicirajo na druge in v njih vidijo vzrok lastnih čustvenih nihanj

12. … vzbujajo v ljudeh nekakšno nelagodje, ki ga je težko opredeliti

13. … vas povlečejo v (vzajemno) čustveno odvisnost

14. … se bojijo izgube svoje pozitivne samopodobe – iz tega strahu izvira fascinantna energija, ki lahko v enem trenutku razsvetli celotno sobo, a se že v naslednjem z eksplozijo preobrazi v uničujoč požar

15. … pod gladko površino nosijo izjemno čustveno napetost, zato se je z njimi zelo težko soočiti (ali jih potolažiti)

16. … končajo v izčrpanosti; vzdrževanje zanikanja in pretvarjanja terja ogromno energije

Tukaj pride najpomembnejša točka: človek v zanikanju bo ob branju teh točk prikimaval v znak strinjanja, saj jih bo vse prepoznaval v drugih ljudeh. Morda že v osebi, ki jih je izpostavila: v piscu tega besedila.

Če se ujamete, kako berete to besedilo in vse našteto prepoznavate v drugih, prosite nekoga, da vam prisoli eno fino klofuto, in potem seznam preberite znova, začenši vsako točko z: »Jaz …«

Najprej sprejmite vse to v svojem življenju, šele potem kopljite po življenjih drugih. Ne morete videti resnice o drugih, če si ne dopuščate videti tega, kar zanikate sami pri sebi. Dobro pretehtajte vse svoje neobvladane reakcije, neprostovoljna vedenja, »sprovocirana« čustva … Šele ko jih nehate zanikati pri sebi, se lahko odločite opozarjati druge ljudi na vse tisto, kar oni zanikajo pri sebi.

Sem sam to storil? Da.

Sem osvobojen zanikanj? Ne.

Drznem si pisati o njih, ker jih izpostavljam v prvi vrsti samemu sebi. Kar sem spoznal o zanikanju, je, da se ga lahko otresem le tako, da ga najprej sprejmem in vidim – brez sodb!

»Zanikanje je v meni, kako čudovito!«

»Grozna oseba sem, odlično!«

Stopnje in odtenki zanikanja

»Ne zanikam, da zanikam,« je začetek odraščanja.

Vzporedno s tem spoznanjem se neizogibno porodijo vprašanja: »Je zanikanje še vedno zanikanje, tudi ko ga sprejemam? Mar se potem ne spremeni v izbiro, v preferenco? Kaj, če mi ta izbira še vedno škodi? Mar to ne pomeni, da je nekje v meni še naprej nekakšno zanikanje?«

Tu moramo potegniti črto med nevednostjo in zanikanjem. Zanikanje pomeni, da se soočamo z dejstvi in številkami, dokazi in pojasnili, osebnimi in tujimi izkušnjami, pa vendar jih nočemo sprejeti. Nevednost je, ko počnemo stvari in v bistvu nimamo pojma. Torej so ljudje v resnici pogosteje nevedni ali zavedeni kot v zanikanju.

Od tu naprej postanejo stvari precej meglene … Lahko vidim lastno zanikanje, pa bom z njim, vse dokler se tiče zgolj mene, škodil le sebi, in ne neposredno tudi drugim. V vsakomer od nas je vedno kompleksna mešanica nevednosti, zaslepljenosti in zanikanja. Ko vidimo zanikanje in ga objamemo – naj gre za kajenje, pitje, prenajedanje ipd. – je vse popolnoma v redu, če sami sprejmemo tudi odgovornost za posledice.

Če pa se naše zanikanje nanaša neposredno na druge ljudi, kot v primeru kolektivnih zanikanj in zaslepljenosti – zlasti vsakdanje, kulturno, družbeno – potem ima lahko to zanikanje katastrofalne posledice.

Kot sem že povedal se zanikanje množi samo iz sebe. Ko je celotna družba v zanikanju in pravzaprav njen obstoj temelji na zanikanju, potem se je iz tega ekstremno težko izvleči, če ne kar nemogoče. Ko postane zanikanje prepleteno s stotinami drugih zanikanj, postane razpletanje gromozanskega vozla popolnoma nemogoče.

Edini možni izid je konec ljudi, ki živijo v zanikanju – skratka vseh nas.

Ali obstaja alternativa zanikanju?

Ko globoko v sebi sprejmemo dejstvo, da je edini možni izid kolaps sistema in začnemo iskati rešitve, smo prisiljeni »izbrati« vse več »prostovoljnega« zanikanja in objeti notranje kontradikcije; osebna nevednost se razkadi, ko se soočimo z grozljivo realnostjo, ki je ne moremo spremeniti.

Ker ne morem spremeniti realnosti in si nočem izbrati samozanikanja, se odločam sprejeti vse sranje, ki ga vidim okrog sebe ter živeti (in trpeti in umreti) z vsemi posledicami, na katere nimam vpliva. V okviru svojega vpliva si izbiram življenje celice v mladem eko-socialnem organizmu, ki vznika vzporedno neizogibnemu odmiranju obstoječe demon-kratične pošasti. Ta pošast je poosebljenje samozanikanja in zato de facto kanibalistična – požira samo sebe.

Najpomembnejši »organi« v novem socialnem organizmu so senzorji, ki detektirajo že najdrobnejše škodljive učinke na ekosistem, katerega del smo, in »živčevje«, ki vse zbrane podatke posreduje človeštvu kot celoti. Možgani novega organizma so kolektivna inteligenca, ki nas usmerja po najboljši poti z najmanjšim možnim zanikanjem in zaslepljenostjo.

Ostajam optimist. Človeštvo bo šlo naprej tudi potem, ko – kot rečejo angleži – drek zadene ventilator.

Brez panike! Panika je prav tako zanikanje. Sprejmimo, kar je. Posebej sprejmimo sebe kot take, kakršni smo ta hip. Če tega ne storimo, bo vse, kar delamo, da spremenimo svet ali sebe, nasilje. Potem dopustimo vsemu, kar sprejemamo, da postane vodnik naših dejanj in delajmo vse samozavestno! Delajmo to tudi, če vsi ravnajo drugače! In ne pozabimo praznovati razkritje slehernega zanikanja!

Osvoboditev družbe iz primeža zanikanj je verjetno najpomembnejši korak v evoluciji človeštva. Kaj nam prinaša prihodnost, sploh ni pomembno. Pomembno je, kaj počnemo s tem, kar nam je na voljo tukaj in zdaj. 

To je vse, kar mi je ta hip ležalo na duši. Hvala za branje!