“Televizija je prva resnično demokratična kultura — prva kultura, ki je na voljo vsakomur in je v polnosti pod nadzorom tega, kar ljudje hočejo. Nastrašnejše pri tem je, kaj ljudje dejansko hočejo.”
— Clive Barnes

Spet sem bil na TV. Tokrat v zabavnem šovu Vida in Perota. Bilo je super! Zabaval sem se. Moje teme, radovedna in zabavljaška voditelja, sedenje na tleh … špica!

Le ob odzivu publike na žvečne paličice, ki sem jih ure in ure pripravljal za vse njih – 150 kosov, lično zapakiranih v zelen kartonček – me je malce zgrozil. Mnogi so jih držali tako, kot napol slepa stara mama drži touch-screen aparat, kot Indijec  drži tolalet papir …

Kaj pa zdaj? Kako se to uporablja? To je preveč zame …

113NaraFootth

Zavedel sem se, da naša kultura ni zakompleksana le do analnih tem, na kar rad opozarjam v svojem pisanju, ampak tudi do oralnih tem. Spomnil sem se ljudi, ki se še nasmejati ne znajo, ne da bi si dali roko pred usta in skrili (morda škrbast, morda smrdljiv) nasmeh. Spomnil sem se, da čiščenje zob skrivamo v temu posebej namenjene kamrice v naših izumetničenih stanovanjih. Spomnil sem se, da široko zevanje ni po bontonu.

Ampak vse to me niti ni tako zelo motilo. Kultura pač, ki jo povzemamo po drugih, ker smo homo imitans, homo sepius — ponavljajoči, oponašajoči človek. Motilo me je, ker sem za kislimi nasmehi zmedenih ljudi uzrl nekaj drugega: mrtvilo vedoželjnega, pustolovskeva, odprtega duha. MRTVILO!

Že dolgo se mi mota po glavi domneva, da smo prav zaradi TV-ja ostali brez osebnega junaštva. Vse junaštvo smo zaupali profesionalnim “igralcem” (glumcem), ki se delajo junaške na malih in velikih ekranih, mi pa jih samo gledamo in nikamor ne premaknemo lastne riti. Z gledanjem drugih izživimo svoje potrebe po junaštvu in na koncu gnijemo v plehkobi in puhlosti.

Preden je prišla epoha gibljivih slik, so ljudje svojim junakom tudi sledili, jih podpirali v njihovih odličnih idejah in dejanjih. Biti junak ne pomeni le biti glavni junak. Ali bi Frodo prinesel prstan do vulkana, če ne bi imel ob sebi junaške druščine? Ne bi. Prav vsakdo, ki ga je spremljal, je bil junak, čeprav na koncu Frodo izpade glavni. Frodo sam ne bi mogel nič!

Podobno je v našem svetu: ko prepoznamo neko epohalno zadevo, največ zanjo naredimo tako, da postanemo del druščine, ki jo podpira. Tega sem se naučil pri Ekologih brez meja in akciji Očistimo Slovenijo. Le včasih moramo prevzeti vodilno vlogo in postati os dogajanja, večinoma smo podporniki nečesa. Naj sledimo ali vodimo — v obeh primerih je ključno zaznati notranji klic in se aktivno odzvati nanj …

Kako zaslišati notranji klic? Kako vedeti, da je ta klic pravi? Kako zbrati motivacijo, druščino, podporo, sredstva …, potrebna za izpolnitev cilja? Kako v družbi kliktivizma postati aktivist? Ne za neke umetne, mentalne alturistične cilje, ampak za pristno, živo sebičnost — za skrb zase, za zdrvo družbo, za življenje.

Mislim, da bi morala biti delavnica Junakovo popotovanje OBVEZNA za vse otroke in odrasle v naši družbi! Če hočemo razvito družbo, potrebujemo odločne, ozaveščene junake, ne pa otopele, mencave hlapce. Naprednost družbe se ne meri po tem, kako fensi tehnološke gizmote imamo po žepih, ampak po tem, kako dobro se zavedamo, ČEMU SMO TUKAJ.

Kdor ne zna odgovoriti na to vprašanje, ne živi svojega življenja. Svojo energijo, voljo, želje predaja svojim lastnikom. Junak si pridobi druščino, lastniki si pridobijo hlapce. Druščina je avtentična in silna, hlapci so brezdušne kopije. Kaj hočete biti?

Če bi radi zase naredili nekaj več, je tukaj PRIJAVNICA na naslednjo delavnico od 12. do 14. aprila. Res, res dobra delavnica! Res, res priporočljiva! Si upam trduti, da boljša kot 90% delavnic, ki potekajo ta hip po Sloveniji. In hkrati delavnica, ki bo odpovedana, če vas ne bo še 15 prijavljeni do torka. Torej, dajmo!

Upajmo si biti avtentični, izjemni, edinstveni! To smo mi, bodimo ponosni nase. V tem ni nič slabega. Kdor zanika svojo posebnost, zanika tudi posebnost skupnosti, kateri pripada.

Za piko na i še tole (in kar v originalu v angleščini):

“Do you know one sign that you’ve woken up? It’s when you are asking yourself, “Am I crazy, or are all of them crazy?” It really is. Because we are crazy. The whole world is crazy. Certifiable lunatics! The only reason we’re not locked up in an institution is that there are so many of us. So we’re crazy. We’re living on crazy ideas about love, about relationships, about happiness, about joy, about everything. We’re crazy to the point, I’ve come to believe, that if everybody agrees on something, you can be sure it’s wrong!”
— Anthony De Mello

Slide10