Ni skrivnost, da svetu vlada leva možganska polovica – slepi razum. Zgodovina je pokazala, da tisti, ki vodijo tehnološko družbo, ne zmorejo razumeti, da narava (kot poezija in razgibano valovanje) v kockastih kalupih neha biti narava. Če ni narave, pa človek neha biti človek.

Zakrknjeni razumniki sicer govorijo o razvoju in spremembah, toda bistva si ne želi spremeniti nihče od njih. Na drugi strani vznikajo revolucionarji z živahno desno možgansko polovico, ki želijo iti do korena problema in sprašujejo sedanje voditelje: “A res hočete spremembe? Kako daleč si upate iti? Ali želite do temeljev, ali pa boste le spraskali omet in nanesli novega kot že tolikokrat doslej?”

Znotraj bolnega krovnega sistema (spekulativni kapitalizem in korporatokracija, ki temeljijo na eksponenčni rasti) je težko vzpostavljati zdrave podsisteme. Izvajanje pritiska z obdavčevanjem, ki ga nekateri predlagajo, lahko kratkoročno morda prinese nek rezultat, dolgoročno pa prinaša samo še več zapletanja, vohljanja za ljudmi, spodbuja krepitev birokracije, namesto da bi se osredotočala na bistveno — samooskrbovanje ljudi kot konkretno dejanje.

Če želimo iti do dna, bi (po mojem) bilo v temeljni zakonodaji (ustavi) ključno redefinirati pojem lastnine v duhu citata iz knjige “A Pattern Language” Christophera Alexandra (iz leta 1977):

“Naredite vse, kar je možno, da tradicionalne oblike najemanja posesti postanejo nemogoče, celo ilegalne. Omogočite vsakemu gospodinjstvu lastni dom z zadosti prostora za vrt. Poudarek pri definiciji lastnine naj bo na nazdoru, ne pa na finančni lastnini. Kjer koli je možno ustvariti oblike lastnine, ki dajo ljudem nadzor nad lastnimi hišami in vrtovi, obenem pa onemogočajo finančne spekulacije, dajte prvi možnosti prednost pred vsemi ostalimi. V vsakem primeru dajte ljudem legalno moč in konkretno možnost, da prilagajajo in popravljajo lastni prostor. Na to pravilo bodite posebej pozorni v primeru gosto posejanih stanovanj: zgradite stanovanja tako, da ima vsako posamično stanovanje vrt ali teraso, na kateri lahko raste zelenjava, in da lahko tudi v tem primeru družina gradi, spreminja in dodaja stvari v svojem domu kakor želi.”
(moj prevod iz angleščine) 

Lastnina naj bi torej temeljila na upravljanju, nadzoru nad zemljo; obdavčitve bi morale veljati le za presežke.

Če definiramo lastnino predvsem kot blago, ki je, ko ga enkrat nekdo kupi, za vedno “suženj” te osebe (lastnika oz. dedičev tega lastnika). Lastnik lahko ravna s svojim blagom, kakor se mu zahoče, torej lahko povsem preneha upravljati z njim oz. ga uporabljati, pa bo to vendarle pravno še vedno njegova lastnina (kar vidimo v primeru ogromnih površin zanemarjenih zemljišč).
Skratka dandanes eno dejanje nakupa pomeni, da je nekaj za vedno moje, naj to uporabljam ali ne.  To spodbuja bogate, da kopičijo vse več premičnin in nepremičnin, tudi če jih ne potrebujejo, preprosto zato, ker s “pestrimi naložbami zavarujejo svoj kapital” — in s tem onemogočijo njihovo uporabo drugim.
Danes so najboljši primer tega bogate trgovine, ki okrog svojih centrov zgradijo očitno (pre)velika zasebna parkirišča (samo za stranke!) — ta parkirišča niso javno dobro. Tem trgovinam je predane veliko več zemlje, kot je dejansko potrebujejo. Večino časa je vsaj 50% teh parkirišč praznih, pol dneva pa sploh ne služijo ničemur.

Temeljne življenjske stvari, ki so pogoj za življenje, bi morale biti neobdavčene:

  • zrak in voda
  • osnovni bivalni in pridelovalni prostor
  • hrana in osnovne potrebščine, ki si jih samookrbno pridelamo

(Lokalna) izmenjava presežkov bi morala biti spodbujena, vsaka spekulativna zloraba presežkov pa prepovedana.

Sistem zbiranja sredstev za javne storitve in sisteme (t.j. davčni sistem) je zdaj prezapleten in zato netransparenten. Omogoča zlorabe in tratenje denarja za neumnosti, ker se denar steka v velikanske malhe, od koder se ga razporeja preveč pavšalno in brezbrižno (in predvsem spekulativno!). Uporabna vrednost javnih uslug in sredstev za posameznika je neproporcionalna. Temu bi se dalo izogniti le tako, da bi  se sredstva najprej stekala v lokalne upravne enote, ki bi jih smele porabiti najprej za osnovne potrebe lokalne skupnosti, viški pa bi se stekali v regionalne upravne enote oz. v državno blagajno. Višja raven lokalne samouprave (možnost nadzora oz. upravljanja kot v zgornjem navedku) bi pozitivno vplivala na medčloveške odnose in občutek pripadnosti (zdravo narodno zavest — za razliko od bolnega nacionalizma).

Navajam še nekaj glede trgovin iz knjige A Pattern Language:

Ko so trgovine prevelike ali pa jih upravljajo odsotni lastniki, postanejo plastične, plehke in abstraktne. 

Skupnosti lahko povrnejo kvaliteto osebnega stika če prepovejo verižne trgovine in če postavijo meje velikosti trgovin v skupnosti ter prepovejo odostnim lastnikom posedovati trgovine. Skratka, narediti morajo vse, kar zmorejo, da ohranijo premoženje, ki ga ustvaja lokalna skupnost, v rokah skupnosti.

Storite vse, kar lahko, da spodbudite razvoj trgovinic v individualni lasti. Dovoljenja za poslovanje izdajte le v primeru, da je trgovina v lasti ljudi, ki v njem tudi delajo in z njim upravljajo. Nova gradbena dovoljenja izdajajte le, če načrtovana stavba obsega številne zelo majhne najemniške prodajne prostore.

Pa primerjajmo to s sedanjo družbo, v kateri je vse plastično in brezosebno. Nove trgovine in industrije še naprej vznikajo, kot da nam še ni jasno, da jih v bistvu ne potrebujemo. Govoriti to sedanjim oblastnikom je nesmiselno, zato pravim, da to ni za širšo javnost.

Če pa ste že prebrali do sem in vas mika razumeti, kako bi lahko bolje uredili svoj bivanjski prostor, preglejte to enkratno spletno stran: http://www.livingneighborhoods.org/ht-0/bln-exp.htm

In psssst! Najbolje, da vse predlagano delate na skrivaj … 😉