K trajnosti lahko pristopimo na dva načina:
1. stvari naredimo takšne, da trajajo čim dlje
2. skrbimo za stvari, kakršne so, da trajajo čim dlje
Naše stopnice v Naravicah, na primer, nikjer niso narejene povsem trdno. Domači smo se naučili po njih hoditi tako, da jih ne razmajamo. Ko se to le zgodi, je popravilo preprosto in hitro. Takšne stopnice terjajo skrb in vzdrževanje, da trajajo.
Druga možnost bi bila, da bi si vzel veliko časa in energije, prinesel večje, lepše kamne, celo uporabil cement, in bi stopnice trajale zelo dolgo, ne glede na to, ali bi jih vzdrževal ali ne, ne glede na to, kako bi hodil po njih. Zavedanje in pozornost pri tem nista potrebna. V primeru velike obremenitve, ob kateri bi se stopnice poškodovale, bi bilo potrebno veliko energije in truda, da bi jih popravil.
V primeru št. 1:
- mi ni treba negovati odnosa do stopnic, saj me prenašajo, ne glede na moje ravnanje z njimi
- stopnice prilagajam svojemu koraku
- stopnice ustvarim – ko se uničijo, jih razdrem in še enkrat ustvarim na novo
- za to potrebujem občasno veliko količino (ustvarjalne) energije
- trajnost lahko gradim nišno, ni mi treba upoštevati širše okolice
V primeru št. 2:
- moram do stopnic negovati skrben odnos
- svoj korak prilagajam stopnicam
- stopnice vzdržujem, redno poskrbim za majhna popravila
- za to potrebujem stanovitno vlaganje majhnih količin (pozorne) energije
- trajnost moram graditi celostno, integrirano v naravno trajnost širšega okolja
Današnja družba se loteva trajnostnega razvoja pretežno po paradigmi št. 1: naredimo nov, bolj trajnostni avto, naredimo novo, bolj trajnostno hišo, novo elektrarno in vse ostalo, od filtrov za cigarete do kmetijske politike. Naj novo izpodrine staro!
Meni bolj diši trajnost, pri kateri skrbno ravnam s stvarmi, ki jih imam, in jih porabim do konca. No, o tem sem nedavno že pisal.
Zdi se mi, da prva trajnost, da bi bila resnično trajnostna, nujno potrebuje še sposobnost skrbnega odnosa. Le tako lahko naredi stvari z optimalnim razmerjem med energijo, vloženo v ustvarjanje predmetov, in energijo, vloženo v vzgajanje ljudi, da s temi predmeti zares skrbno ravnajo.
Prva paradigma se lažje prodaja, ker je skladnejša z obstoječo ekonomijo, v kateri stvari ne smejo trajati prav dolgo, ker potem potrošniki ne bi kupovali novih. Zato so danes tudi dolgotrajne stvari narejene le na prvi pogled robustno, vgrajen imajo rok trajanja.
Menim, da je druga paradigma, ki zajema zavestno skrb do vsega in odmik od potrošništva, ključna za trajnostni razvoj. Ko to pišem, ugotavljam, da je pravzaprav pred tremi, štirimi deseletji tovrstne trajnosti bilo na pretek, le da ji nismo tako rekli. Rekli smo ji gospodarnost, preudarnost — in preudarnost je takrat še bila krepost.
