Obisk permakulturnega posestva Ridgedale na Švedskem, ki ga je ustanovil Richard Perkins, se je izkazal za zadetek v polno! Richard se ne šali! Permakultura zanj ni romantika, ampak praktično orodje za učinkovito poslovanje na majhni kmetiji in dobro življenje od nje. Kako mu uspeva?
Richard pove, kako je nekoč delal v klasični pridelavi in prodaji zelenjave. Bilo je grozno! Ogromno dela za malo denarja. Nekaj je bilo treba spremeniti. Danes pravi, da je kmetijstvo, če se ga pravilno lotimo, najdonosnejši in najplemenitejši poklic – posebej zelenjadarstvo. Mar se šali? Medtem ko drugi pravijo: čemu bi se mučil z zelenjavo, Richard pravi, da je prav zelenjava tisto, kar se najbolj izplača.
Standardizacija, standardizacija, standardizacija!
Velik poudarek daje standardizaciji. Učiti se je vredno od ZDA, kjer je tržno vrtnarjenje najbolj razvito in kjer so vsa orodja prilagojena temu standardu. Vse grede so široke 75 cm (30 inčev) in poljubno dolge, vse jih obdeluje ročno s preprostimi orodji, zlasti z:
- globinskim rahljačem (velike globoke vile)
- lahkim valjarjem in »vrstičkarjem«, ki potlači samo vrhnjo plast
- šestvrstičnim avtomatskim sejalnikom
- aparatom za hitro pobiranje solate berivke
Richard nam pokaže, kako v nekaj sekundah zaseje celo gredo korenčka, kjer vsako seme pade na točno pravo razdaljo v šestih vrsticah naenkrat. Mednje lahko v dodatne vrstice poseje tudi drugo zelenjavo – prav tako v le nekaj sekundah. Vse nas navduši avtomatski pobiralec solate berivke, ki bliskovito reže solato in jo meče v platneno košaro. Ob tem Richard drži v roki kalkulator in računa: Iz tele majhne gredice dobim 20 kg solate, ko jo poberem prvič, in še dvakrat po 10 kg. 40 kg prvovrstne mlade solate je na Švedskem 600€ in več. Samo z zelenjavo zasluži 60.000€ v kratki 6 mesečni sezoni.
Vsaka gredica ima natančno določen režim zalivanja glede na zelenjavo, ki raste na njej. Med gredicami so poti zastrte s sekanci. Zastirke na gredicah ne uporablja, saj bi s tem privabil polže – prst zastira s kompostom. Ena prvih stvari, ki jih je Richard naredil, je, da je izkopal nekaj ribnikov za lovljenje in hranjenje deževnice za zalivanje. Deževnica je najboljša! Vodo prečrpava iz spodnjih ribnikov v zgornjega. Vodo ima povsod po posestvu razpeljano z alkaten cevmi, da je vedno na dosegu roke.
Da bi bil učinkovit, so vse gajbice za sadike za toplo gredo standardne velikosti. Vse paše eno na drugo, zato je lahko topla greda izredno majhna, pa vseeno spravi vanjo ogromno. Tudi za pridelke so vse gajbice standardne. Strandardno široke grede pomagajo tudi pri tem, da jih na hitro pokrije s folijo za pokrivanje gredic, kadar jih ne uporablja (da se ne zaplevelijo) in za čez zimo.
Paradižniki in kumarice v topli gredi so natančno naviti na vrvice, z vsake sadike visi obilica plodov. Ob steni hleva so bogato obrodile bučke. Na eni strani se bohoti brokoli, na drugi grah. Naj omenim, da smo 59 stopinj severno od ekvatorja!
Bodi permakulturnik, pozabi na permakulturo!
Na prvi pogled ni posestvo nič kaj romantično – tu ni permakulture iz učbenika. Richard celo rad reče, naj kar pozabimo, kaj pravi Bill Molison. Richarda zanima spodbujanje resnega kmetovanja, ki prehranjuje ljudi s kakovostno hrano in prinaša kmetovalcu dober zaslužek ob veselem in zanimivem delu, brez pregaranosti. Danes mora kmet trdo delati od svita do noči, da preživi, kar ni prav.
Ključ za kakovosten pridelek je dobra, bakteriološko zdrava prst. Richard zemlje nikoli ne orje. Postopek je tak, da travnik (tak kot je, nepreoran) zastre s 15 cm komposta, ga pusti tako pokritega čez zimo, potem zemljo z ročnjim rahljačem prezrači (brez obračanja). Nazadnje direktno sadi v grede. V naslednjih letih dodaja nekaj komposta na vrh, a vsako leto manj kot prejšnje. Richard nam da vedeti, da ne goji zelenjave, goji prst, in dobra prst obrodi dobro zelenjavo.
Pri drevesih je logika drugačna: tam potrebujemo micelij, torej glivično podlago. Zagotoviti mora dobro micelijsko osnovo, da bi sadna in druga drevesa uspevala. Tudi tukaj drevo ni tako pomembno kot podlaga.
Sprašujemo ga, ali sam prideluje svoj kompost. Gladko odvrne: Ne. Pridelujem zelenjavo. Ampak če se kdo v bližini loti pridelave komposta, mu ga vsako leto odkupim več ton. Enako odgovori glede semen, sekancev za zastiranje poti med gredami, lesa ipd. Če se kdo tega resno loti, bo imel stalno stranko, ki bo spodbudujala lokalno pridelavo. Jaz mu bom pomagal narediti tržni načrt, kako bo lahko od svojega dela dobro živel. To je namen posestva Ridgedale.
Permakultura pogosto očara ljudi s privlačnimi, a romantičnimi idejami. Ena reč je biti permakulturnik za razvedrilo in fitness na majhnem vrtičku, nekaj povsem drugega pa od tega preživeti. Ne le preživeti, ampak celo uživati v življenju.
Jajca iz črvov
Richard izpostavi pomen živali in zdravih travnikov za trajno regeneracijo okolja. Trava raste drugače kot druge rastline. Drevesa poganjajo mlade poganjke navzven, trave jih poganjajo v sredini, odznotraj – zato, ker so narejene, da bi jih jedle pašne živali. Trava je lahko videti neznatna, a je lahko mnogo starejša kot drevo, stara tudi 1000, 2000 let, z mnogo metrov globokim koreninskim sistemom.
Po Richardovem mnenju je skrb za zdrave pašnike in živali, ki zagotavljajo zdravje pašnikov, največji potencialni ponor ogljikovega dioksida na planetu. V takih okoliščinah so živalske beljakovine mnogo bolj plemenita in zdrava izbira kot zelenjava z monokulturnih plantaž. Trava in krava pretvorita sončno energijo v hrano povsem lokalno in smotrno. Govedorejske farme seveda niso dobra stvar.
Težave se začnejo, če je trava izpostavljena paši nenehno, tudi takrat, ko poganja mlade, sladke poganjke, ki so kravam najljubše. S tem se postopoma izčrpava koreninski sistem. V naravi se to ne zgodi, saj plenilci preženejo prežvekovalce drugam in se lahko trava na prejšnjem pašniku obnovi. Ko pašne živali pridejo nazaj, je trava že dovolj zrela in ji paša ne škodi. Richard drži krave zgolj na pašnikih z zrelo travo s sistemom ograj z električnim pastirjem.
Da bi zagotovil naravni cikel rasti trav, na ograjen travnik najprej spusti krave. Krave popasejo travo in pustijo za sabo gnoj, v katerega muhe izležejo jajčeca. Čez nekaj dni krave umakne na pašo v naslednjo ogrado. Takrat v ogrado spusti kure nesnice. Kure spraskajo gnoj in pojedo mušje ličinke. S tem razpršijo gnoj in zagotovijo, da je na kmetiji le tu in tam kakšna muha.
Muhe so v bistu potrebne, da zaležejo nove ličinke – za hrano kuram! Na travniku je mobilen kurnik na kolesih in z mrežastnim dnom, da kurjeki padajo na travnik in ga hranijo za naslednjo pašo. Richard vsak dan potegne kurnik za nekaj metrov. (Skupno ima 800 kur nesnic.) Kure so tam prezadovoljne, njihova jajca pa menda prava delikatesa. Richardu stranke pošiljajo fotografije omlet, nad katerimi so naravnost navdušeni.
Samooskrbne kure
Kur mu ni treba varovati pred ujedami, saj jih od prvih dni uri, da jih prepoznajo. Pove, da že v valilnici nad jajci maha s senco v obliki ujede, prav tako to počne, ko so piščanci še povsem mladi. Kot pravi, imajo kure eno oko naravno kratkovidnejše, drugo pa daljnovidnejše – da z enim iščejo hrano, z drugim pa so pozorne na ujede. Samo predramiti je treba ta njihov nagon. Če dobi odrasle kure, jih nekajkrat preleti z dronom, da se navadijo biti pozorne na nevarnost z neba. Kure so rade v skupini in če je jata dovolj velika, jih ujede ne napadejo, spravijo se le na osamljene kure, ki se oddaljijo od jate.
Ko kure opravijo svoje, jih prestavi naprej in pašnik pusti nekaj časa prazen. Trava mora dovolj časa počivati, preden je na voljo kravam za naslednjo pašo. Richard pravi, da so krave in kure ključni pretvorniki sončne energije v hrano in nujne za trajnostno nego pokrajine. V naravnem okolju so zveri tiste, ki preženejo prežvekovalce z enega področja na drugega, da si trava opomore. Richard uporablja električnega pastirja – tudi zato, da podlasice in lisice ne pridejo do kokoši.
Skrivnosti se skrivajo v podrobnostih
Koliko pozornosti je opaziti na vsakem koraku! Položaj ribnika, drevoreda, ribezovih grmičkov, povsod razpredenih cevi za vodo, ograd, pokrival za prazne gredice itd. Za učinkovito in s tem donosno kmetovanje je to nujno. Da bi bil tržno naravnan permakulturni pridelovalec in res hranil ljudi, moram pozabiti na romantiko, spet poudari Richard.
Naučiti mora svoje pomočnike, kako čim hitreje in učinkoviteje oskubiti kuro, kako urno pobrati in spakirati jajca, kdaj in kako pokriti grede za čez zimo, kako zmanjšati stroške ogrevanja tople grede pozimi itd.
Vsaka gredica prinaša stotine evrov, če je pravilno zasnovana. Seveda ni vse v pridelavi! Nujna je tudi nega strank. Tudi tukaj Richard ni sentimentalen – pravi, da skrbi za dobre stranke, za tistih 20% tečnih in nehvaležnih pa se ne zmeni in se nič ne obremenjuje, če odidejo. Svoje pridelke, čeprav niso v ekološki kontroli, zna tako dobro predstaviti in jih prodati za visoko ceno. Eko-certifikata ne potrebuje, pravi; s tem si nakoplje le birokracijo, namesto da bi ta čas posvetil pridelovanju dobre zelenjave. Stranke lahko pridejo in se same prepričajo, kako jo goji.
In delo za dušo?
Ko oddela, kar je treba oddelati, mu ostane še dovolj časa, da se posveti dolgoročnim projektom. Ob cesto je tako posadil hraste, v gozd kostanje, leske, jerebiko in še več hrastov. Sadi jih za prihodnje generacije ne zase. Prašiči pripravljajo gozd na to, da ga počasi preobrazi iz monokulture smrek v mešani listnati gozd. Čudovito bi bilo, če si bodo lahko moji vnuki lahko postavili hišo iz teh hrastov, reče, medtem ko se dotika nedavno posajene mlade sadike.
Ko ga poslušam, pomislim na Istro, kjer sem doma. V Istri sem našel vrsto dreves, ki so jih nekoč davno neki možje sadili za svoje otroke in vnuke. Zdaj jih je prerasel gozd. Ta drevesa me čarobno privlačijo, rad čistim njihovo okolico, skrbim zanje in neizmerno uživam v njihovih plodovih. To je moj znak spoštovanja do tistih, ki so ta drevesa sadili – verjetno za nekoga drugega, a dokler ni drugega, sem tukaj pač jaz, romantični permakulturnik (ki cveti v četrti in peti zoni, prvih treh pa se izogiba).
Richard mi je vendarle dal misliti. Ne mislim, da bi moral gojiti zelenjavo, da bi bil permakulturnik! Lahko pa prenesem na svoje poklicno področje načela, kot so:
- standardizacija ključnih pripomočkov in pristopov
- popolna zaveza nalogam, ki jih je pač treba opraviti
- (preprosta) avtomatizacija vsega, kar je možno (preprosto) avtomatizirati
- nenehno učenje in prilagajanje
- služenje naravi, da bi ona služila meni
- osredotočenost na ključne dejavnike (Kaj gojim? Za koga to gojim?)
- skrb za plodnost na vseh ravneh
- itd.
Ker je moja permakultura v bistvu moje pisanje, bom na koncu pokazal, da sem se od Richarda naučil tudi ceniti svoje delo in negovati odnos s hvaležnimi strankami. Ta-da! Moje imenitne knjige so vedno na voljo pri meni (pišite mi, prosim, na: narapetrovic@gmail.com), posebej naj poudarim novo knjigo Slovenija: navodila za uporabo, berete pa lahko tudi Človeka, Boga, Ekološka naselja, otroško knjigo Zaklad z otoka Sumsama in Tri rdeče niti. Jeseni bo tudi kakšna predstavitev knjige. Sledite mi (ko odprete link, levo zgoraj kliknite na “subscribe”) — morda me kje ujamete …
