Iz časopisa Delo so vprašali: Kako potujemo ekologi? Nazadnje je v članku Zavestna odločitev: večkrat ostati doma pristal le delček fekologovih odgovorov. Evo, tole sem zapisal …

Ko potujem, potujem zavoljo življenjskega klica in ljubezni. Ne potujem iz kaprice, ne potujem, da bi si na drugi strani planeta odpočil od vsakdanjega stresa doma in v pisarni, kot to počne večina.

Ko od kod priletim, me mnogi sprašujejo, kako lahko mirno spim, ko pa je moj ogljični odtis tako velik! Ja, leta 2018 sem obletel Zemljo in o tem zapisal 3 bloge (v angleščini): Svetla stran mojega ogljičnega odtisa.

V letih 2017-18 sem potoval podpret nacionalne ekipe v akciji Očistimo svet 2018. Do oddaljenih lokacij sem pač šel z letalom. A ko sem enkrat tam, se ne grem turista in ne potujem dodatno do glavnih znamenitosti. Raje se pomešam z ljudmi in intenzivneje doživim kulturo kraja, kjer pač že sem. To je daleč najbolje početi peš. Nič nenavadnega ni, da kot “turist” dnevno prehodim več kot 20 km.

Ne hvalim se z vrsto prepoznavnih fotografij iz turističnih Mek. Kar doživim, je intimna izkušnja mikrolokacij v stvarnem svetu stvarnih ljudi.

Ko se mi je ponudila priložnost prepluti z 80 let staro leseno dvojambornico čez Baltik, sem jo zagrabil – namesto da bi letel. Potem pa čim več z javnim prevozom naprej … ali z deljenjem prevoza s čim bolj polnim avtom.

Po Sloveniji in Evropi vedno ponudim prevoz na platformah za deljenje prevozov ali pa jaz potujem z drugimi. Ko vozim sam, poskrbim, da so gume polne in vozim izredno varčno. Tako daljše vožnje izpeljem s pod 5 l / 100km, kar ob polnem avtu pomeni 1 l na potnika. Pa ne vozim se vsak dan v službo in nazaj čez pol Slovenije kot mnogi poklicni nomadi dandanes.

Raje, kot da bi kupil nov električni avto, vozim 20 let star, trpežen, varčen avto in dobro skrbim zanj. Trajnost ni le vzdržljivost, ampak tudi skrb — morda še bolj!

Kaj pa ima to s trajnostjo? Industrija proizvede 40 milijard čevljev letno. Toliko jih tudi konča v smeteh. Ogromno tudi v okolju. Nič parov čevljev v zadnjih 12 letih je moj drobni prispevek k manj zasvinjanemu svetu.

Glede na to, da izobražujem druge, kako čistiti, sem povsod aktiven tudi v pobiranju odpadkov v naravi, kamor koli že potujem. Vreče in vreče odpadkov sem nabral na kdovekoliko lokacijah po svetu.

Potujem bos. Tako sem obiskal že 43 držav — vključno z letališči, hoteli, srečanji s predsedniki ipd. Moja bosonogost je tudi simbolična; svojemu slogu življenja pravim razkošna preprostost in ga negujem povsod, kamor grem.

Iz praktičnih razlogov sicer sprejmem nočitve in hrano v fensi hotelih ob izobraževanjih, ki jih vodim. A kadar sem sam, me gostijo prijatelji. Nikoli sicer nisem imel kaj dosti denarja, a zato imam prijatelje v več kot 100 državah sveta — in skoraj nikoli se ne zgodi, da kak prijatelj njihovih prijateljev nima prostora pod streho zame. Sem izredno skromen in mi je v topli klimi zadosti tudi rogoznica na tleh. Kavč je že luksuz!

K sreči sem večinoma med zelo okoljsko ozaveščenimi, kar pomeni, da je hrana navadno z nižjim okoljskim odtisom, pretežno vegetarijanska, lokalna ipd. Prav tako vse ostalo, kar spada k takemu obisku: s kolesi po mestu, sprehod na goro, večerja v ekološki lokalni restavraciji ipd.

Najhujše so mi hotelske sobe, ovite v sintetiko, in z okni, ki se jih ne da odpreti. Raje sem v odprti leseni lopi na tanki blazini kot v takem umetnem prostoru. A, ker hočem biti z ljudmi, s katerimi delamo nekaj dobrega, pač sprejmem takšno okolje za tistih nekaj dni.

Zoprno mi je “po defaultu” plačevati turistično takso, saj sem v resnici popotnik in ne turist-potrošnik. Ne maram, da me v drugih državah avtomatsko tako “degradirajo” in da drug status ne obstaja. Žal mi je, da je ponižno popotništvo tako surovo izpodrinil turistično potrošništvo.

Množični turizem vlada svetu. Vse drugo mu je podrejeno in pokorjeno.

Ljubljana, Piran, Bled — to so turistični koridorji, cevi, skozi katere si želimo napumpati čim več čim bolj bogatih turistov, da za sabo pustijo čim več denarja. Mesta smrdijo po pohlepu in glavne znamenitosti so kot debelo našminkane prostitutke, obiskovalci pa v vrsti čakajo pred njimi. Ne zato, ker razumejo srce te znamenitosti, ampak zato, ker se bodo lahko kitili s fotografijo na družbenih omrežjih in pridobili kajvemkoliko všečkov.

Kamor koli pripotujem, so središča mest brezdušna. Raje imam neturistična mesta, kjer center živi in še ima dušo. Benetke, Amsterdam, Porto, Barcelona, Boston, Shanghai, Kuching, Kathmandu, Cape Town … strogi centri so povsod isti: turistični koridorji.

Potem se spomnim Opatije pred mnogimi leti. Pred masovnim turizmom, še v času vojne v Jugoslaviji. Tam sem razumel, od kod izvira turizem.

Nekoč so “turistično” potovali le plemiči in aristokrati. Šli so do izjemnih lokacij uživat v njihovih naravnih danostih. Opremili so jih z izjemno arhitekturo in parki. Na mestih oddiha so pričakovali enak luksuz kot doma. Vse je bilo narejeno okusno, umerjeno, s stilom in čutom. Vse je na svojem mestu. Obenem je bila mejnica med umetnim svetom turizma in naravnim svetom domačinov jasno začrtana. Turizem se ni parazitsko zajedal v lokalno okolje oz. vsaj ne tako surovo kot danes.

Sto let kasneje je začel turistično potovati porajajoči se srednji sloj. Hotela si niso mogli privoščiti za vse dni v letu, za dva, tri tedne pa že. V desetletjih po 2. svetovni vojni je srednji sloj vse bolj rasel in dopust je postal norma. Vse bolj tudi potovanja na eksotične lokacije. Turistične panoge so se namnožile. Nizkocenovne letalske družbe so to napihnile do perverznosti.

Hoteli so standardizirali “luksuz”, a so ga tudi pocenili do neprepoznavnosti. Stari hoteli v Opatiji so še zdaj navzven čudoviti, a sobe so se v izdelavi in materialih hudo pocenile. V želji po zaslužku so materiali vse bolj pirovi, čeznje lastniki premažejo umetne kričeče barve — take, ki so tisto leto najbolj “in” — turisti pa to, seveda, čredno konzumirajo, ker so na internetu prebrali, da s tem potrjujejo neko presežnost tega hipa. Za bruhat …

Bil sem v počitniškem dvorcu na Irskem iz leta 1799. Še danes ga pleska ista družina kot nekoč — po davnem receptu. 50 let stari ometi so bili videti kot novi. Lastnik je dodal: “Take kakovosti se danes nikjer več ne da kupiti.”

Ravno pred kratkim se mi je kolega pohvalil, da gre marca na Kanarske otoke. Z ženo. Povratni let za dva je 60€. Ceneje kot nočitev v kakem domačem zdravilišču. Okoljsko breme leta ostaja, seveda, nevidno. Hoteli so marca tudi napol zastonj, da bi kapacitete bile čim bolj polne.

Skratka, nek luksuz, ki so ga nekoč davno standardizirali plemiči, je postal potrošno blago. Pred tem je bil še razredčen in populariziran, pretvorjen v blago, pri katerem je bolj pomembna embalaža, kot vsebina. Ljudje so izgubili sposobnost okusiti duha in se zataknejo pri kiču embalaže. No, to je današnji turizem, kot ga vidim sam.

Želel bi si, da bi se ljudje odpovedali potrošniški preračunljivosti. Grem na Kanarske otoke preprosto zato, ker je nesramno poceni. No, priznam, da je potepanje po teh otokih res posebno doživetje. A prav tam sem na plaži opazoval turiste, ki so na celotnem dopustu doživeli le hotel, korzo in plažo, na plaži pa pametni telefon in pivo.

Stavim, da je v krogu 20-30 km okrog vašega doma še dovolj prekrasnih lokacij, ki jih še nikoli niste obiskali. Vsak dan greste lahko peš kam drugam in doživite nekaj resnično lepega in novega. V gozdnati Sloveniji lahko doživite res intimen stik z naravo. Ni vam treba po kaj takega v Tanzanijo.

Odpovejte se površinskosti. Pojdite na obrobje, ven iz umetno ustvarjenega balončka, v stik z ljudmi, ki v očeh in srcu ljubijo ta prostor. Sedite z njimi pod drevesom in poklepetajte — tudi če govorite različne jezike. Odpovejte se potrošnji turističnih produktov in doživljajte svet.

Odpovejte se anonimnosti. Vstopite v svet s sijem svojega značaja in radovednosti. Pojdite v svet, da bi dajali, ne da bi jemali. Če kakšnemu kraju nimate česa dati, potem tam nimate kaj iskati.

Za konec: če je vaše življenje tako bedno, da morate iz njega periodično pobegniti in se iti turista, potem raje, kot da bežite, nekaj spremenite v vsakdanjiku. Če ne znate lepote najti v bližini svojega doma, je niti na Havajih ne boste znali zares prepoznati.

Turisti, ki so nesposobni doživeti globine nevpadljivih krajev, le tratijo vire in frčijo okrog planeta, da sebe dodajo na fotografijo na Macchu Pichuju.

A potrošniškim turistom je vse to nemogoče pojasniti. To je glavnina današnjih turistov. Ceneni potrošniški turizem se bo nadaljeval, dokler vlade in podjetja ne zaprejo pipice. Da se to zgodi, je potrebna globoka ekonomska reforma. Njeni prvi znaki se kažejo, bomo pa še videli, kaj se bo nazadnje izcimilo iz nje …