Življenje ni stvar izbire. Doleti nas, kot pogled doleti oko in kot lepota zmeša duha. Zgodi se, kot meglica v dolini in let kometa čez nočno nebo.

Vse to zame obstaja, ker vse to zaznavam, prepoznavam, priznavam, ker si vse to razlagam tako, kot si. Življenja ne vidim zares, vidim le sledi v razsežnostih prostora in časa – kot bi “plesu atomov” rekel sodobnik.

Panta rei …

29 let je že od te pesmi. Spomnil sem se je danes, ker vse teče, vse teče, vse teče.

Tega življenja si nisem izbral, živim ga, ker tako pač je. Vsi poskusi vliti mu smisel, dati mu pomen, dvigniti ga nad naključje, ki spremlja zrno peloda na poti do pestiča, so poskus mravlje razumeti Taj Mahal.

Kar pravkar opažam, je povod za veselje! Ker vem, da nič ni resnično, je vse dovoljeno. Lahko se igram s še tako resnimi stvarmi, celo s smrtjo. Moje življenje tako ali tako ni stvar moje izbire. Če se vesolje igra z menoj, kako se ne bi jaz igral nazaj z njim?