1.

Mesec visi
med vejami suhe akacije,
po moško,
le ena zvezda me pozdravlja
z zaplate neba med krošnjami,
po žensko.

Mesec — le napol to, kar je —
vendarle bahav.
Zvezda pa vedno vsa,
sramežljivo trepetajoča
skozi nepredstavljive
razsežnosti onstran dosega
moje domišljije.

Da, to je srce ženske,
ki paše k srcu junaka.

Ko ni zrcal, je zrcalo Narava.

2.

Moja zvezda je že zašla.
Izmed krošenj mi mežika
nova, manjša trepetavka,
medtem ko stara le kuka
izza tiste suhe akacije.
Mesec, po moško,
damam pušča prednost.

Razum ve,
da vse to je neumnost,
a poezija, ne znanost,
je duši hrana in vir moči,
celo glavo bolj zadovolji
verz kot hipoteza.

Zvezda me gleda,
saj tudi jaz
gledam njo, čeprav
je morda več ni.
Vidim le spomin,
domišljijo vesolja
o zvezdi izbranki.

Ta v mojem vesolju
nosi ljubezen ženski,
ki pravkar jo gleda
in zrcali vanjo,
kar nas vse dela žive.
Žive še potem, ko
nas dolgo več ne bo.
3.

Zadnjo noč
pod temno zaveso
mesec je skoraj zacelil obraz.
V družbi zelenja
nevidnega,
v družbi moje drage
trepetavke, ma,
kar obeh.

Otroci imajo otroke
vedno in povsod;
takoj, ko pomislijo,
da so odrasli.
Ker mislijo, ne odrasejo.
Zato imajo otroke otroci,
kadar in kjer koli.

Kdor v joku mesečine
sliši solze nerojenega otroka,
spočenja obok novega neba,
kjer otroci predajajo naprej
dušo, ne le telo,
svojim otrokom,
iz večnosti v večnost.

Središče zemlje me vleče
k sebi, otroka mesa.
A mesec in zvezdi ne pustita
pozabi, da pogoltne solzo,
saj otrok sem temne kulise,
svetlih kresnic, bukve in
lipe, rečnega šuma, diha
in mreže, maternice
za še eno noč,
blagoslovljen za pot
do vrha svojega sveta.
4.

Na vrhu sveta
spoznal sem, da nebo
ni nič bolj modro
s planin
kot iz votlin.

Kakor tema
pod vekami
zaprtimi na gori,
kjer sanje v travi
so same prišle,
ni nič bolj temna
kot tu na dnu,
kjer temo živim
odprtih oči.

Luč in tema sta
stanje duha.
Sled ljubezni in
nasilja, volje
cesarja, stiske
berača.

Dva v enem,
dva v enem.
med vrhom in dnom
razpeta.

Naj zmešam modrino
s temo?
Naj sključim višave
na dno?

Naj ugasnem napetost,
pojasnim svetost,
razkužim greh,
izmerim smeh?

Ali naj raje objamem
svoj trebuh napeti,
poezije rojstni kraj?
Naj dimljam namenim
nasmeh sproščeni,
ker vem, da je vse prav?

Pola sred polja
sta samo moja.
Ni mene in nje,
meseca in zvezde,
vse to sem
le jaz.
Jaz in vrh.
Jaz in dno.
Jaz.