Po prebujanju osebnega junaštva sem vedno introspektiven. Presnavljam izkušnjo, premlevam spoznanja, preverjam, ali je vse bilo resnično, ali pa samo sanje.
Na “Junaka” se rad pripravljam vsaj dva dni, po delavnici pa ga še dva dni integriram, saj tudi kot moderator doživim prav vse, kar doživijo udeleženci — morda še več!
Vedno me preseneti pesem, ki privre iz junaka. Tokrat je to pesem:
TRNI NA TRNE IMUNI
Trn se vtika v tujca,
le ko se on vanj.
Takrat pusti sled, ostane,
tujek v tujcu — neznanemu neznan.
Svoje tujke nosim s seboj.
Prej ali slej bodo boleli.
Neumnost! Bolel bom jaz!
Ko jih bom opazil,
ko jih bom izpulil,
ko se ulije kri …
Pičim se vedno sam.
Trni samo stojijo,
ne letijo, ne lovijo,
le k steblu se tiščijo.
Svoje trne nosim s seboj.
K mojim se žilam tiščijo,
tujce po njih prepoznam;
ko kakšen izgine, oba zaboli.
Najbolj bolijo nevidni trni,
najbolj boli tista resnica,
ki bode v oči, a je nevidna.
Najbolj bolijo vrasli, zarasli,
objestni, notranji — rakavi, postani,
pikri, krastavi, samozadani,
trni na trne imuni.
Junaštvo ni nikoli zastonj. Junaštvo je polno tveganj in odrekanja. Per aspera ad astra.
Na tokratni delavnici sem se šele zares zavedel, kako pomembna je junakova zgodba, zanj in za svet.
Kot je rekel Jeff Gomez: “Zgodba je mogočnejša kot vsako orožje. Pripovedovalci zgodb so, bolj kot bojevniki, vplivali na to, kako smo se razvijali kot rasa.”
Pa še tale misel me je obhajala, zapisal jo je Tom Robbins: “Smisel za humor, če je le dobro razvit, je superiornejši od vsake do zdaj zasnovane religije.”
Junak, ki ne sprejema trnov z nasmehom, ne bo dolgo trajal.
Junak ni nič manj avtor zgodbe, kot je zgodba avtorica junaka.
