Povabljen sem bil k sodelovanju v oddaji Izostritev na TV v studiu Koper. Tema je bila Očistimo Slovenijo 2012. Namesto, da bi odgovarjal po pravilih in znotraj vprašanj, si nisem mogel kaj, da ne bi miselno stopil ven iz škatle:

Moral sem povedati, da ima celoten sistem trhle temelje, da je vse, kar vidimo okoli sebe, pridobljeno iz narave brez okoljske odgovornosti, tako rekoč ukradeno. Dokaz tega je, da družba, ko želi sanirati probleme, ki so nastali zaradi zlorab v preteklosti, nima sredstev za to, saj ni razmišljala o posledicah …

Obenem je denarja vedno dovolj za tratenje. Potratenih sredstev je toliko, da bi z njimi zlahka plačali usposabljanje in delo na stotine delavcev, ki bi sanirali odlagališča odpadkov, namesto da – kar je zdaj normalno – sedijo v tovornjakih in vozijo povsem enake izdelke (zelo kmalu odpadke!) različnih podjetij gor in dol po Evropi – v imenu svobodnega potrošništva in varovanja konkurence.

Nič čudnega, saj celotna civilizacija temelji na izkoriščanju in tratenju naravnih virov in ljudi. To je naša kultura in celo religija. Naša religija ni krščanstvo, ampak tratijanstvo.

*        *        *

Če nagovorimo ta problem, se na zatožni klopi znajde naš celoten način življenja, toda ni ga sodnika, ki bi zmogel izreči sodbo prav vsem ljudem — tudi sebi — po zakonih narave in sodbo zares tudi spoštovati. Zato se VSI izogibamo temu, da bi se zares, zares soočili s problemom. Laže si je nadeti plašnice, krpati napakice in se iz dneva v dan slepiti, da pa morda strupi iz odpadkov ne bodo imeli tako strašnih posledic.

Mislim, da je za trajno rešitev problema potrebna tako brihtna revolucija, da se ji nihče ne bo mogel ne pridružiti.

Zaostrovanje zakonodaje in inšpekcijskega nadzora je samo flikanje fasade, ki ne spremeni bistva problema.

Vidno je, da državni sektor preprosto mora že kmalu ne le pozivati civilno družbo k podajanju predlogov, ampak jo tudi spodbujati h konkretnemu reševanju ključnih problemov. To navadno pričakujemo od oblasti – obenem ostajamo pasivni in se jezimo nad neučinkovitostjo uradnikov, ki sami sebi vežejo roke z navkrižnimi zakoni.

Akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu! je po mojem klofuta oblasti, saj skupina neplačanih prostovoljcev z minimalnimi sredstvi in v zelo kratkem času doseže več kot visoko plačani vladni uradniki ob vsem, kar imajo na voljo.

Največji dosežek akcije je premik v vsaj nekaj glavah, da se da nekaj narediti, je pa pred nami še precej dela. Ozaveščenost in povezanost ljudi je edina pot k čisti družbi.

Raje, kot da ponavljamo taka čiščenja, formulirajmo en pameten sistemski predlog, morda celo naredimo referendum, lahko kar na evropski ravni; tak referendum, ki zahteva globoke, inteligentne celostne spremembe, namesto teh plehkih referendumov, ki jih imamo in s katerimi spet samo nadaljujemo kulturo tratenja energije in denarja.

Potrebujemo stroge omejitve industriji – tudi zabavni! Denarja je dovolj. Dokler imajo lahko najbolje plačani nogometaši v Evropi na desetine milijonov letne plače, to pomeni, da ni recesije, denarja je dovolj – ampak le za razsipavanje, ne za reševanje problemov. Temu je preprosto treba reči stop. Ampak, kdo si pa to upa narediti?

Iskreno rečeno: inšpektorji se mi smilijo, ker so pred misijo nemogoče in pred neetično nalogo – po službeni dolžnosti morajo izrekati kazni posameznikom, ki so v naravo odložili odpadek, obenem pa industrija, ki je odpadek izdelala, in vlada, ki je dovolila, da je ta odpadek sloh nastal, ne rabijo odgovarjati nikomur in plačevati nobenega davka ali kazni.

Inšpekcija tu ne more veliko doseči, gre za še bolj sizifovo delo kot je bilo naše, ko smo pobirali odpadke za drugimi. Vseeno jim držim pesti pri njihovem delu!

Nekdo bo moral biti prvi, ki bo stopil z vlaka, ki drvi v prepad. Drugi se mu bodo sprva posmehovali, ga celo vlekli nazaj. A že kmalu bodo videli, da je ravnal prav, in se mu pridružili. Ne govorim o izstopu iz političnih in gospodarskih struktur, govorim o izstopu iz kulturne in moralne norosti, na kateri temelji naše življenje. Vse več nas je, ki izstopamo – ne iz strahu pred prihodnostjo, ampak s pogumom, močjo in resnično suverenostjo.