Ni mi bilo treba na vse konce Kitajske, da bi spoznal različne značaje te ogromne države. Vsi so že tu, kajti akademije za vodje akcije Očistimo svet 2018 v Šanghaju se je udeležilo 60 predstavnikov iz vseh regij.
Na otvoritveni večerji, sem (itak) končal v krogu temperamentnih prijateljev iz severnih provinc, ki so me ob vedno polnem kozarcu piva naučili zelo pomembno besedo: „jemer“ (ded’c). Večkrat so jo pospremili z dodatkom „do dna!“ Saj se razume, kaj je moralo slediti temu pozivu, kajne? Prvič, drugič, tretjič, četrtič … Nasmejijo se, ko rečem: „Mene je težko napit, sem z Balkana.“ Itak, da so takoj zavpili: Jemer! in „Do dna!“ in sem moral stisniti do dna še enega. Balkanski ponos, pa to.
Ko rečem Balkan, nihče pojma nima, kaj je to. Prav nič jim ne zamerim, saj tudi jaz pojma nimam, kaj so province Chongqing in Changchun. Moj novi prijatelj (ne znam izgovoriti njegovega imena, kaj šele zapomniti si ga) me prepričuje, da je njegova provinca najlepša na Kitajskem. Raje mu ne pustim govoriti predolgo, da ne preide spet v „jemer!“ in „do dna!“, ker sem dosegel svojo mejo uživanja v pivu, vsako naslednje bi bilo resno pretiravanje. Jutri se začne naša akademija, ki je raje ne bi moderiral z mačkom, kaj šele s krokodilom.
Kvit!ajščina
Bil sem že v mnogih državah, toda prihod na Kitajsko je hitro razorožil moj čut za jezike z neizogibnostjo popolnega nerazumevanja. Navadno se lahko naučim vsaj kakšne črke, toda kitajske pismenke so čista mistika. Naučil sem se prepoznati le nekaj pismenk: dan, ulica, oseba, 1, 2, 3. Vse ostalo je mistika. Naučil sem se šteti do 10, in poleg besed „jemer“, „ni hao“ (živjo!) in „xiexie“ (hvala) spoznal še nekaj drugih uporabnih fraz, kot so „ne razumem“ in „ne, ne, res ne nosim čevljev“. No, ta zadnja fraza se je izkazala kot le pobožna želja. Premalo se mi je ljubilo potruditi, da bi si jo res zapomnil. „Aj kvit“ s kitajščino!
K sreči fraze nisem skoraj nič potreboval, saj so bili ljudje zelo obzirni do moje bosonogosti. V primerjavi z ZDA, kjer sem bil nedavno, je Kitajska izredno prijazna do bosonogcev – no, govorim za Šanghaj. Ljudje so se začudili, nasmehnili, me spraševali s pogledom in omenjali „čevlje“ – to sem se naučil razbrati iz sicer zgoščenega niza šumnikov in polsamoglasnikov. Vsaj meni je kitajščina tako zveni. Večkrat sem jih ujel izgovarjati zategle glasove sredi govora: „č š … h š … ž š … h … seveda še marsikaj vmes, ampak č, š, ž so res pogosti, posebej š. Pojasnili so mi, da „š“ pomeni biti, torej: sem, si, je …
Razumevanje angleščine je nizko, čeprav mi gostitelji pravijo, da je Šanghaj visoko poangleženo mesto. Pravijo, da je pismenost (v pismenkah) nižja kot drugod, saj je lahko biti razvajen na angleščino. Mislim, če tu res tako zelo prevladuje angleščina, potem v Sloveniji vsi govorimo nemško, italijansko, hrvaško in madžarsko. Ko sem na podzemni možakarja z bedžem smajlija na suknjiču nekaj vprašal, je samo buljil v moja bosa stopala in odkimaval (ob hkratnem momljanju, ki mi ni prav nič pomenilo).
Učinkovitost in organiziranost
Vstop v državo je bil vrhunski. Glede na to, da gre za politično zaprto državo, sem pričakoval več preverjanja, posebej po zadnjem pretresljivem prehodu meje med ZDA in Kanado, kjer so 10 minut raztegovali moj potni list kot harmoniko in me navzkrižno zasliševali, da bi me morda ujeli na kakšni laži.
Na Kitajskem je bila obravnava na letališču ekspresna in prijazna. Učinkoviti so, to jim je treba priznati. Najprej so nas usmerili k avtomatskim čitalcem prstnih odtisov, ki je odčitavanje opravil ekspresno, potem smo šli do okenc, kjer je pregled potnih listov potekal prav tako hitro. Potem še po prtljago in do podzemne železnice, kjer me je karta do lokacije dogodka stala malce več kot 1 €, vožnja pa je trajala debelo uro.
Ob prvi večerji sem se ob pogovoru z udeleženci zavedel razsežnosti Kitajske. Z ekrana v restavraciji nam je pozornost odtegovala ponovitev tekme med reprezentancami Hrvaške in Islandije. Fantu, s katerim klepetava, omenim, da obe državi skupaj ne premoreta niti za 20% prebivalstva Šanghaja. Kako neki je biti župan 25-milijonskega mesta? Na prste obeh rok lahko preštejemo evropske države, ki imajo več kot toliko prebivalcev. Šanghaja kot občine je po površini za le 1/3 Slovenije, po prebivalstvu pa nas prekaša za dvanajstkrat. Zamislite si srečanje županov: Kostela in Šanghaja. S kako drugačnimi izzivi se srečujeta!
Po drugi strani, mi reče fant, Kitajci niti ob milijardi prebivalcev ne premorejo dovolj dobre ekipe nogometašev, da bi se kvalificirali za svetovno prvenstvo v nogometu. Velikost je subjektivna reč.
Objektivnost problema odpadkov
A ker se na našem dogodku pogovarjamo o odpadkih, nam nogometna majhnost Kitajske nič ne pomaga; kupi odpadkov dobesedno rastejo v nebo. Od predstavnika z občine izvemo, da jih v mestu dnevno nastane 20.000 ton. Vse več jih roma v obstoječih 8 sežigalnic, gradijo pa še nekaj novih. Predstavniku z občine udeleženci postavijo vprašanje, kako gre to skupaj z načrti za zmanjšanje nastajanja odpadkov, več recikliranja in krožno gospodarstvo. Pritrdi sicer, da je cilj slednje, toda obenem se tudi postavi v bran sežigalnicam, saj je odpadkov po njegovem enostavno preveč in so sežigalnice neizogibne.
Nič čudnega, ko pa mesto kar utripa od življenja – beri: potrošništva. Seveda se najdejo tudi starejše ulice z mini trgovinami, starinskimi dvorišči, trgi in čudovitimi parki, toda glavnina centra je mega urbanizirana. Ne pozabimo, da je v Šanghaju druga najvišja stolpnica na svetu! Nova nakupovalna središča so kot egipčanska svetišča: 17 nadstropij blišča in zasoljenih cen. V reklamah na mega ekranih Ronaldo vozi znamko Wey, Neymar pa govori po pametnem telefonu Oppo – pred katerim se baje skrijeta tako Apple kot Samsung.
Ljudje so močno razvajeni na dostavo hrane na dom in v pisarno, kar je povezano z embalažo za enkratno uporabo. Gromozanske količine te embalaže vključno z ostanki hrane, romajo v sežigalnice. Člani ekipe mi povedo, koliko kilometrov dnevno prehodijo, da gredo kam na kosilo ali večerjo, da se izognejo naročilu hrane na dom in s tem nastajanju novih odpadkov.
Očistimo Kitajsko: ali je to mogoče?
Ekipa Očistimo Kitajsko je v vseh pogledih pozitivno presenetila: fantastični ljudje, neverjetno dobro organizirani, srčni, brihtni, sposobni … Akademija za vodje akcije iz skoraj vseh provinc je bila enkratna. Zelo visoka raven razumevanja – kljub prepadu v razumevanju, saj jih je le kakšnih 20% govorilo nekaj angleščine, ostali pa popolnoma nič. Vsi so se zavedali razsežnosti ekoloških težav v držav, bili so informirani in aktivni državljani – ki hkrati objektivno razumejo politični kontekst, v katerem živijo. Vedo, da morajo delovati v tem kontekstu z vsemi njegovimi plusi in minusi. V tem smo si pravzaprav povsod na svetu na istem.
Ekologija je tukaj v porastu. Ne bo me čudilo, če bomo čez 10 let mi capljali za Kitajci – če bodo le izkoristili še (relativno) delujočo državno regulacijo. Ta bi po tranziciji k zelenemu gospodarstvu morala močno stisniti gospodarske velikane in potegniti ekologijo nad ekonomijo. Držim pesti, da se to zgodi, kajti tega ne potrebuje le Kitajska, to potrebuje ves svet. Ne čudite se, da tako mislim, ne glede na to, da o Kitajski prevladuje mnenje, da je to država, ki samo krši človeške pravice, grozljivo onesnažuje in zlorablja naravo. Ne trdim, da to ne drži. Pravim le, da znajo zadnji postati prvi, tako kot bomo morda prvi zadnji.
Sile kapitala ne bodo popuščale, to je strašna realnost. Le upam lahko, da moj optimizem ni fatalna naivnost. A kako ne bi v meni tlela vsaj iskrica upanja, ko pa vidim enkratne primere dobre prakse. Obiskali smo visokotehnološko gradbeno podjetje Broad Group, ki gradi eko-stolpnice po načelih: varčno, lahko, hitro in visoko protipotresno varno. Bili smo v petnadstropni stavbi, ki so jo v pičlih 24 urah postavili za šanghajski Expo. Stavba s 15 cm izolacije, 3-slojnimi termopan okni, posebnim sistemom filtriranja in klimatiziranja zraka itd. je praktična predstavitev poglavitnih inovacij tega podjetja. Notri so tudi čepeča stranišča, bravo!
Pokazali so nam tudi video postavitve 55-nadstropne stolpnice za 800 družin in 450 pisarn. Le 19 je trajalo za toliko nadstropij: 3 nadstropja na dan. Potem traja še po 3 dni na nadstropje za ureditev interierjev. To je možno, ker uporabljajo vnaprej narejene elemente, ki jih zlagajo kot lego kocke. Rok trajanja stavbe naj bi bil 200 let brez večjih posegov, zdrži pa potres 9 stopnje.
„Kontrakultura“ na Kitajskem
Najsi so mega-eko stolpnice še tako fantastične, meni bolj diši starinski utrip uglašenosti z duhom prostora. Zato sem se za dva dni odpravil v Zhujiajiao, majhno staro mestno jedro ob strugah in kanalih, le 2 uri vožnje z metrojem od centra. Le 2 uri. Z metrojem. In to je še vedno bil Šanghaj.
Moja gostiteljica v dneh po uradnem dogodku mi je povedala za skupnost alternativcev in umetnikov, ki živijo in ustvarjajo v Zhujiajiau. Kakšno prijetno presenečenje! Prostor mi je bil takoj domač zaradi ležernosti ureditve mizic in stolov, bobnih in drugih glasbilih povsod, rekvizitih za predstave z ognjem na policah ipd. Majhen „lokal“ se imenuje Peace noodles, v njem si greste kar sami po pijačo v hladilnik ali si pogrejete vodo za čaj, prijazna gospa, ki skrbi za prostor, postreže za kosilo z domačo juho z „nudli“ za 1,5 €, za večerjo je čorba, vsi jemo in na koncu opazim pod pepelnikom na šanku donacije. Zjutraj mi prinese skodelico napitka, ki ostane, ko delajo domači tofu.
Bil je torek. Izvem, da je to je dan za djembe. V prostoru je celoten set dununov, priporočim se za dununbo, medtem ko za sangban in kenkeni sedeta dve dekleti v ohlapnih oblačilih. Na djembah sta dva pisano oblečena fanta in eno dekle. Naučim prvi novi ritem in zaigramo, sledi še en ritem in potem še en. Igrajo odlično! Pravi užitek je pasti v afriški ritem – na Kitajskem, kjer tega res ne bi pričakoval.
Pogovor teče o permakulturi in skupnosti. Ne poznajo Globalne mreže ekovasi, a obljubim jim, da jim bom poslal povezave. Fant z Japonske ni slišal za Fukuoko – brska po internetu in je navdušen nad vsem, kar mu omenjam. Jaz sem po drugi strani navdušen na gredicami ob lokalu med potjo in kanalom: z jajčevci, paradižniki, solato in razno drugo zelenjavo. Res super! Le nekaj sto metrov stran je idilično staro mestece z ozkimi ulicami in desetinami mostičkov čez ozke kanale, ladjicami za turiste kot v Benetkah, ličnimi trgovinicami in lokali.
V vsakem primeru je to enkraten prostor za umetniški odklop. Žal mi je bilo, da nisem imel več časa. Če koga zanese v Šanghaj in si zaželi nečesa drugačnega, je to pravi prostor. Moj gostitelj Younger me je gostil v prekrasnem apartmaju, ki ga je možno najeti tudi za daljši umetniški odklop ali kaj podobnega. Toplo proporočam!
Migetarijanstvo: užitno je vse, kar miga
Vrnitev v mestno jedro je bila zame kar malo pretresljiva. 90% ljudi na metroju bulji v ekrane telefonov, oblečeni so kar preveč modno, sterilno so čisti in nekako prosojni. V velikem mestu je praktično za vse poskrbljeno. Če sem lačen, lahko kadar koli pokličem kakšno od tisoč telefonskih številk za dostavo hrane na dom in dobim vse od kurjih nogic do pice, „domačih“ nudlov, falafla … Hrana kar pride do mene.
Saj sem vedel, da Kitajci jedo praktično vse, kar miga in gre, amak videti to v živo je vendarle izkušnja. Zadnji večer ni bil kot dvakrat prej, ko je na vrtljivem platoju sredi okrogle mize stalo 20 jedi. Tokrat smo jedli t.i. „hot-pot“: posoda z dvema juhama na sredini mize nad prižganim gorilnikom, zraven pa na paličice nataknjena živila vseh sort. Od povsem običajnih koščkov brokolija, buče, špinače, gob, kurjih krilc, kozic, tofuja, do kepic lepljivega riža, gosjih jezikov, sredice kurjega stopala, na krpice narezanega govejega želodca itd.
Pogovarjamo se o eksotičnih hrani na Kitajskem in omenim, da so pred tremi dnevi moji gostitelji gledali oddajo o kitajskih jedeh na žaru. Prikazano je bilo vse od (dokaj) klasičnih tipov zrezkov in rib pa do nabodal z metulji, gosenicami, bubami, prašičjimi penisi in možgani, ovčjimi jajci in očesi … ni da ni.
Sprašujem se, čemu neki imamo vse te jedi na zahodu za nagnusne, ko pa doma prav s tekom uživamo, recimo, v krvavicah, vampih, goveji juhi in pršutu. Vse je stvar navade, pika.
Za prvi okus je bilo dovolj
Kitajsko sem v desetih dneh le potipal. Kaj Kitajsko, le par kotičkov Šanghaja. Po pisanem direndaju je bil pristanek v zelenem Talinu kot pristanek doma. Saj sem le kakšnih 2000 km od Slovenije, malenkost. Kitajska mi je odprla povsem nove poglede na naš zeleno-modri planet, tako sončne kot senčne. Ti pogledi mi pomagajo osredotočiti se na tisto, kar je v dosegu mojih moči. Tako grem naprej po poteh, ki me kličejo in srčno upam, da se nikoli ne bom nehal učiti.
