“V Braziliji se da fajn zaslužit,” mi razlaga Joao, postavni mož srednjih let, medtem ko si pod zimskim nočnim nebom deliva vročo kopel z njegovo mično prijateljico v rdečem bikiniju.

Pravi, da je iz mesta Curitiba na jugu, kjer na avkcijah kupuje nepremičnine, jih obnavlja in potem prodaja naprej. Odvetniški poklic mu je odprl vrata do VIP krogov, ki odpirajo vrata do informacij in poslov, ki odpirajo vrata do lagodnega življenja. Zdaj “dela” na daljavo iz hotelov, hostlov in apartmajev AirBnB, medtem ko se potepa naokrog v iskanju svežega pršiča za deskanje. (V glavnem, posle večinoma vodi njegov brat.)

Pogled mi beži k oblinam zagorelega dekleta, ki se namaka skupaj z nama in ji tanke krpice komajda pokrivajo kotičke intimnosti. Sočne ustnice, neskončni prsti in trepalnice iz reklame. Joao navrže: »Jessica je slavna na Instagramu.«

Jessica odmahne z roko: »Ah, slavna ravno nisem. Se pa da s tem fajn zaslužit.«

Ko povem, da sem iz Slovenije, ji zažarijo oči: »Moj pradedek je iz Slovenije ali Hrvaške, to sem odkrila pred kratkim.« Navaja priimek, ki ob brazilskem naglasu in šumenju curkov vode zveni Šefizer. Pravi, da se je odločila privzeti ta priimek, ker zveni ful kul. To bo vbodoče njen avatar in IG hashtag.

Mehkih kolen (od celodnevnega smučanja, da se razumemo) se ji prilizujem, češ da je to res kul, in v mislih poskušam razvozlati, kako pravilno črkovati njen bodoči priimek, medtem ko ga večkrat ponovi. »Pa ni menda Cefizelj?« razmišljam. Trudim se malo iz radovednosti, malo pa zato, da jo lažje najdem na Instagramu in si v miru ogledam te obline vsaj na fotografijah. Ne spodobi se v živo buljiti v prsi in zadnjico dekleta, s katerim si delim vročo kopel. Hvala Bogu, da imamo Instagram!

Jessica še zdaleč ni edina zvezdnica v teh krajih. Skalno gorovje je smučarska meka, kamor roma vsakovrstno življe z vseh koncev sveta. Posebej taki, ki imajo dosti pod palcem. Mondena središča Vail, Aspen, Beaver Creek, Telluride … tekmujejo, katero bo pritegnilo več superzvezdnikov, jih vpisalo med platinaste člane in jim prodalo bolj kičaste vile »z osupljivimi pogledi na zasnežena pobočja,« kot razglašajo vrhunsko oblikovane nepremičninske reklame v lokalnem časopisu Telluride Daily Planet. Berem cifre v drobnem tisku pod razkošnimi fotografijami več kot tisoč kvadratnih metrov prostranih “brunaric”: $17,500,000, $31,000,000; $49,000,000. Kot sem pisal že zadnjič, imajo tukaj hiše Oprah, Tom Cruise, Jerry Seinfield in podobni. Razveseli me, ko najdem eno manjšo vilo za samo $3,250,000! Pa le ni vse tako svinjsko drago … 😉

Mladenič, ki nas s kombijem dnevno prevaža od hostela do smučišča, pove, kako je šraufal Seinfieldovega Subaruja WRX TSI S209 Limited in kako se je »tip pritoževal, ker mora vsakih šest mesecev pljuniti tri jurje za gume. Jebi ga, stari, tako ti je to, če imaš mašino, ki stane sto jurjev.« Za konec je pribil: »Pa ziher ga ni sam peljal od New Yorka do sem.«

Z vzhodnih žičnic se odpirajo pogledi na vile iz oglasov. Težko jih je ne občudovati. Tako prekrasne so, da
njihova nedostopnost kriči od daleč. Tukaj je vse nedostopno. Najcenejši prevoz od 100 km oddaljenega letališča v mestecu Montrose je 130 dolarjev, hoteli v mestu pa se začnejo pri 350 dolarjih na noč, celo v hostelu pol ure vožnje stran pa stane nočitev v sobi s šestimi ležišči (pogradi) 70 dolarjev (brez zajtrka). Da niti ne omenjam, da je dnevna smučarska karta dvesto dolarjev, tedenska jurja, letna jurja šeststo. Navadni smrtniki pridejo v te kraje s t. i. EpicPassom, ki pokriva globalno verigo smučišč v lasti podjetja Vail Resorts in stane »samo« 900 dolarjev.

Glede na to, da so najemniška stanovanja v samem mestu in smučarski vasi specializirana za turiste, živijo smučarski in borderski ljubitelji, ki jih je tako ali drugače zaneslo v Telluride, raztepeni po okolici. Znajdejo se, kot se Američani znajo (in se morajo znajti!): živijo v luknjah, vsak ima po dve, tri službe s fleksibilnim delovnikom, da lahko ob svežem snegu uidejo na smučišče.

Popotni »razdevičevalci prščiča« (powder pouchers) letne mesece garajo, zimske mesece pa skačejo od napovedi do napovedi. Kot debelušni Avstralec, denimo s katerim zvečer klepetam ob igranju biljarda. Obožuje deskanje, sicer pa je strokovnjak za elektroniko na velikih rudarskih vozilih, zato je ves čas na poti med Nigerijo, Mongolijo, Indonezijo, Kitajsko …, kjer je mastno plačan za svoje delo. Za bivališče si je izbral Hakubo na Japonskem, ker je tam, po njegovih trditvah, najboljši pršič na planetu.

Čokati in brkati Jeff s Floride se je vrnil v Telluride po štiridesetih letih, da vidi, kako se je smučišče spremenilo v tem času. Ta pobožni južnjak se je hitro spoprijateljil z vsakomer ob igranju biljarda in mu ni bilo mogoče zameriti celonočnega smrčanja. Mladi Argentinec Leo je do pozno v noč strmel v računalnik, zjutraj pa je snedel veliko skledo kosmičev in se z avtobusom odpravil do smučišča, kjer je bogato argentinsko družino učil smučat. Četico Škotov je sem privlekla prijateljica, ki je kraj odkrila leto poprej in zanj naredila veliko reklame.

Domačini sicer ne marajo dodatne reklame. Pravijo: »Prav, delajte reklamo, ampak samo med fajn ljudmi.« Raje vidijo, da kraj ostane manj dostopen in priljubljen kot nagnetena smučišča na drugi strani gorovja bliže Denverju. Zdi se, da so »fajn ljudje« taki, ki jim je biti na snegu smisel življenja. Ob bilijardu pogovor sicer steče tudi k standardnim vsakdanjim temam in politiki, a večinoma sta na tapeti smučanje in bordanje, kje so kakšne razmere, od kod je prišel kdo, kam je namenjen itd.

Vsi ti drugačneži in jaz iščemo skupne točke, da bi se lahko razumeli. Poleg smučanja so tu tudi popotništvo, šport, jeziki … Hvalim se, da sem po dvajsetih dneh na smučeh prvič odvozil »dvojni diamant«, kar je v ZDA oznaka za najzahtevnejšo progo za eksperte, po »enojnih diamantih« pa se peljem že povsem samozavestno. Sprašujem za nasvete za začetnika in dobivam raznovrstne odgovore, ene bolj, druge manj koristne, a vsak smučar, ki ga srečam, rad pomaga začetniku.

Ponujeno pomoč podajam naprej na sedežnici, ki si jo na sončno popoldne delim s popolnim začetnikom, ki se pravkar pogovarja z inštruktorjem o prenašanju teže z noge na nogo v zavojih ter kako prehajati v smuko z vzporednimi smučkami in nazaj v plug. Inštruktor poudarja, da je dobro obvladovanje pluga koristno tudi pri naprednem smučanju. Učenec godrnja s trdim španskim naglasom, kako težko mu gre, in obupuje, da se nikoli ne bo naučil smučati. Inštruktor ga bodri, jaz pa mu vskočim v besedo: »Dober mesec nazaj sem tako godrnjal tudi jaz. Danes je moj dvajseti dan na smučeh sploh, pa sem se prvič peljal po progi Mala vrtnica tam zgoraj – in sem pokazal na progo, ki vodi po strmini od odprtega slemena v ozek lijak med borovce in od daleč res spominja na vrtnico. Zmogel sem, torej boste nedvomno zmogli tudi vi, čeprav se zdaj zdi kaj takega povsem nemogoče.« Izmenjali smo še par besed pred koncem vožnje, si zaželeli lep dan in jaz sem se odpravil na strmine, medtem ko se je začetnik vrgel v vadbo pluga z okrepljenim navdihom.

V Telluride sredi gorovja San Juan v Koloradu sem zašel po nizu srečnih naključij. V dveh letih pandemije se je nabralo nekaj denarja, s partnerko sva že tako ali tako načrtovala pot v Kolorado na celotedensko srečanje njene širše družine, in tako sem se pri oseminštiridesetih končno odločil, da se bom naučil smučati. Tistih nekaj dni na smučeh v otroštvu ne šteje, bilo jih je premalo, da bi se sploh česa spomnil. Moral sem začeti povsem od začetka s pluženjem po najpoložnejši možni progi in ponavljati, ponavljati, ponavljati. Repetitio est mater studiorum. V dar sem dobil stare smuči, palice in jakno, ostale opremo sem kupil in pridno treniral ob pomoči knjig in filmčkov.

Pljunil sem 900 dolarjev za EpicPass in do poti v Kolorado nabral petnajst dni smučanja na smučišču Stowe, enem največjih v Vermontu. Še sreča, da sem v dobri kondiciji! Tako sem en dan nabral 10.000 metrov višinske razlike na 23 spustih z maksimalno hitrostjo 87 km/h tudi po strmih ledenih progah za napredne smučarje. To je pomenilo, da sem pripravljen na dva tedna intenzivnega smučanja v Koloradu!

Razmere na koloradskih smučiščih so bile še stopničko nad vsem, kar sem doživel v prvih smučarskih dneh v Vermontu. Kot naročeno je drugi dan v Telluride začelo snežiti kot noro in v treh dneh je zapadlo tri četrt metra snega. Prvič sem se spustil po globokem deviškem pršiču in občutek je bil res nebeški, zlasti med smuko skozi gozd. Tudi ostale dni je bilo smučanje fenomenalno. S slemena na nadmorski višini 3800 m so se odpirali razgledi na okoliške vršake, visoke več kot 4300 m. Še turistično naselje ob podnožju smučišča je više kot vrh Triglava, torej se je treba navaditi na redek zrak.

Prav čudno se je bilo vrniti v navadno Ameriko, med zlizane podrtije v kraju Montrose uro in pol vožnje stran. Mestece, po številu prebivalcev veliko kot Koper, a na široko razvlečeno po ravni pokrajini, leži na nadmorski višini 1600 m in me spominja na kavbojske filme. Od tu se visoka suha planota širi daleč proti zvezni državi Utah na zahodu, na vzhodu pa ga krasi gorovje San Juan. Tu ni kaj dosti mondenosti. Krščanski rock na radiu me opominja, kako globoko, naivno in leno je prepričanje v odrešenje po veri, ne po dejanjih. S tem je možno opravičiti in racionalizirati tako rekoč vse, kar se dogaja tu okrog mene.

Ne le v Braziliji, tudi V ZDA se da fajn zaslužiti. Da se mešetariti tako z lepoto kot z zemljo in pravzaprav z vsem, na kar je možno nalepiti ceno. Dolarji tečejo v milijonskih curkih in nihče se ne sprašuje, od kod prihajajo in kam gredo. Razdevičili smo pršič, pojedli smo kraljevsko večerjo, se namakali pod zvezdami, o tem poročali na Instagramu in ker je zima pri koncu, moramo odbrzeti naslednjemu navdušenju naproti.

Smo tudi taki, ki nas drvenje utruja. Postojimo ob strani, da se ne izgubimo v direndaju. Da, v vsem tem je možno uživati in za širjenje notranjih obzorij se tudi sam spuščam v ta svet, čeprav se ne počutim doma. Toda potovati pomeni izzvati samega sebe, srečevati se s povsem novim in se potem vrniti v stari svet, da nove izkušnje do konca sedejo na svoje mesto.