Težava je v tem, da vam nasproti stojijo: 1. organi prisile, 2. splošni mediji in 3. socialni pritisk.

Lahko imate znanstvene argumente in zdravo pamet na svoji strani, a status quo je za to vse prepogosto gluh.

Ker je zdaj vse, o čemer še govorimo, pandemija, naj jo uporabim za ponazoritev, kam ciljam …

Pandemija ni pretresla status quo, ne predstavlja mu grožnje. Prav nasprotno! Pandemija gre organom prisile kot voda na mlin. Imajo dodaten razlog, da narekujejo, kako se je treba vesti in ljudje bodo poslušali, saj je to za njihovo dobro. Zamejevanje osebne svobodo v imenu “skupnega dobrega” socialni pritisk še krepi.

Tudi znanost je možno tako interpretirati, kot da v celoti podpira splošni “konsenz” in da so nasprotniki konsenza nerazsodni disidenti.

 

Problem (ne)suverenosti

Če se ne strinjate z globalnimi ukrepi za zajezitev virusa in resnično želite nekaj drugačnega, vam preostane, da vzpostavite neodvisnost od sistema kot takega. Sebe kot naravno osebo morate “izpisati” iz družbe in kot suveren posameznik prevzeti polno odgovornost za svoje življenje, blaginjo in zdravje. S tem tudi odgovornost za škodo, ki jo utegne vaša “svoboda” posredno ali neposredno povzročiti drugim. To pomeni prekiniti vse pogodbe s sistemom.

V primeru kužnih bolezni morate zavestno nositi odgovornost za posledice, če zbolite (denimo takšne) in če okužite koga drugega. Seveda velja odgovornost tudi za gripo, prehlad in vse druge kužne bolezni. Solidarno in osebno odgovorno — kot recimo t.i. “švedski model“.

Seveda bi bilo prav, če sistem ne bi bil drakonski pri kaznovanju “neodgovornega vedenja” pri prenašanju kužnih bolezni, saj je nemogoče z gotovostjo pokazati s prstom na enega in edinega krivca. Virus je dobesedno v zraku, naraven je in neizogiben, a grešni kozel pride sistemu prisile še kako prav za opozorilo drugim. Mediji so lačni osebnih zgodb, ker s tem pritegnejo bralce h klikom na zgodbo in izpostavljenost reklamam sponzorjev.

Žal, kot smo videli na začetku, sistem ne sliši zdrave pameti, ko se v nekaj zapiči. Takrat le zahteva uboganje smernic in odredb za “skupno dobro”*.

Da  bi posameznik, ki dvomi v splošni “konsenz” imel moč v dialogu z osebami, ki iskreno verjamejo in zagovarjajo te smernice in odredbe, mora biti del zadosti velike skupine, ki je pripravljena na test inegritete v tem, kar zagovarja: ali smo pripravljeni v celoti stati za svojimi besedami in se izpostaviti “anti-karanteni,” da postavimo splošne ukrepe v perspektivo.

S takšno osebno odločitvijo bi testna skupina osvobodila sistem odgovornosti za svoje zdravje in preživetje.

A kako to sploh doseči? Če ste sestavni del sistema (vsi mi smo), niste zares lastniki svojega telesa — niti po smrti — kar se izkaže, če želite za svoje truplo drugačno obravnavo od zakonsko dopustne. Vaši svojci bodo po smrti postavljeni pred dejstvo, ne glede na to, kaj ste zapisali v oporoki. Trupla nimajo svobode, kaj pa telesa živih ljudi?

Dokler se gibljete v sistemu, hote ali nehote soglašate s pravili igre. Ko ste na obrobju sistema ali celo izven njega, imate nekaj več osebne svobode, a ste tudi bolj izpostavljeni naravnim grožnjam — in če se vam zgodi kaj hujšega, se zatečete po pomoč nazaj k sistemu. Večina ljudi, ki gre v divjino, odnos s sistemom prekine le začasno. Še domorodna ljudstva so vse bolj vpeta v globalni sistem. Kdo bi jim zameril: ko useka zobobol, bi bilo nespametno ne iti k zobozdravniku.

Dokler je tako, sistemu ne moremo zameriti, da varuje svoje člane, ljudi, tako kot jih. Če želimo kaj drugačnega, moramo biti pripravljeni nositi vse posledice svojih odločitev.

Photo by engin akyurt on Unsplash

Anti-karantena

Testna skupina bi vstopila v “anti-karanteno” tako, da bi opredelila časovne okvire in relacije s širšo družbo, saj je težko pričakovati, da bi si lahko, kar bi bilo sicer idealno, zagotovila popolno samooskrbnost v osnovnih dobrinah: pitna voda, hrana, energija, zdavstvena oskrba itd.

Ta skupina bi živela brez notranjih omejitev (mask, prepovedi druženja ipd.), a znotraj geografskih meja skupnosti, torej brez interakcij s širšim svetom. Nujno bi izvajala meritve, redne teste in statistično spremljala stanje posameznikov (tako pozitivnih kot negativnih) še bolj natančno kot v širši družbi. Spremljala bi dinamiko naravnega prenosa okužb, simptomov, naravnega razvijanja imunosti, naravne smrtnosti, prepletov in kombinacij z drugimi boleznimi ipd.

Če bi le bilo možno tak eksperiment izvajati v trajanju več let ali celo desetletij, bi lahko spremljali posameznike tudi v luči novih variacij virusov in epidemij, ne le covida-19. Lahko bi videli, ali se odzivajo bolje ali slabše kot precepljeni posamezniki. Imeli bi na voljo krivuljo, kako poteka doseganje naravne čredne imunosti in skozi leta sezonskih valov okužb ter demografsko sliko, odzivanje novorojenčkov, razvijanje imunosti pri njih itd. itd.

Seveda, kot sem rekel, bi za to potrebovali dovolj veliko zaključeno skupnost, ki bi bila pripravljena na tak eksperiment. Predstavljajte si, da bi to samoiniciativno storili in povabili znanstveno srenjo, ki zagovarja splošno cepljenje, da ustvari enako veliko in enako izolirano testno skupino prostovoljcev ter jo v polnosti cepi ter nato vse izpostavi okužbi in spremlja njihovo stanje, stopnjo imunosti in vse ostalo, kar sem navedel v prejšnjem odstavku. Na tej testni skupini bi spremljali tudi stranske učinke, kot je običajno pri testiranju novih cepiv.

Samo v ZDA je dovolj brezdomcev, ki bi se morda v zameno za streho nad glavo v kakem od izpraznjenih industrijskih mest in minimalen mesečni dohodek bili z veseljem pripravljeni vključiti v tak eksperiment. Tudi če bi vsaka testna skupina obsegala 10.000 ljudi in bi eksperiment trajal 1 leto, bi bil strošek kaplja v morju glede na ceno globalnih ukrepov ta hip.

Jagoda na torto bi bila, če bi naredili še štiri dodatne skupine — tako da bi jih bilo skupno šest, in sicer:

  1. necepljeni okuženi,
  2. necepljeni neokuženi,
  3. cepljeni okuženi,
  4. cepljeni neokuženi,
  5. “cepljeni” okuženi,
  6. “cepljeni” neokuženi.

Okužene in neokužene skupine ne bi vedele, katera je katera. Prav tako cepljene skupine ne bi vedele, katera prejema cepivo, katera pa fiziološko raztopino (to so “cepljeni” v narekovajih). Kar sem zapisal, je širše in globlje začrtan (in v laičnem jeziku predstavljen) postopek, kakršnega razvijalci cepiv tudi sicer morajo izvajati. Ta postopek postaja v primeru covida-19 skrajno skompresiran, kar postavlja pod vprašaj etičnost razvijalcev cepiva.

Ne zanikam, da je pod velikim vprašajem tudi etičnost mojega predloga navedenih šestih testnih skupin. O tem ni nobenega dvoma. Neetično je namerno izpostavljati prostovoljce okužbi in tvegati njihova življenja. Skratka, zavedam se etičnih problemov, povezanih z na videz mengelejevskim eksperimentiranjem z živimi ljudmi.

Berem prispevke o etiki pandemije in razumem pomisleke in etične argumente. Le to prosim, naj mi najmogočnejši predstavniki sistema ne skačejo v besedo in mi pridigajo o etiki iz svojih vil, kako mora medicina precepiti vse, tudi revne otroke v Afriki, da jih rešijo pred virusom in jim omogoči živeti naprej v lakoti in bedi, sredi nasilja in konfliktov, vrata v razviti svet pa jim bodo ostala zaprta kot doslej.

Kako naj se uprem občutku, da je družbena etika selektivna in je lahko prav toliko povod za dobra dela kot izgovor za ignoranco?

Bosa znanost

Na kratko, za intermezzo, naj delim osebno izkušnjo z znanostjo na povsem drugem področju.

Vedno in povsod sem bos — razen, seveda, ko je stopala treba zaščititi (trnje, vročina, mraz). Kakor si zaščitim roke z rokavicami, kadar je to potrebno, si zaščitim tudi stopala. Obujem se tudi, ko si nekam želim vstopiti bos, vendar organ prisile zahteva, da se obujem. Včasih se uspem z osebo pogovoriti, včasih ne. Še nikoli pa mi organi prisile niso navedli razumnih ali znanstvenih argumentov, niti zakonskih določb, zakaj bi se moral obuti. Uporabili so golo prisilo. Kadar mi ni treba mimo organa prisile, se ne obujem, ampak se jim nasmehnem in grem proč.

Za bosonogost sem se odločil na podlagi tehtnega razmisleka, branja znanstvenih študij in nazadnje tudi osebnega preskusa. S tem sem samemu sebi pokazal, da je biti večino časa bosonog najboljša izbira ne le za zdravje stopal, temveč za držo telesa, gibljivost, ravnotežje in še marsikaj.

V 14 letih, kar sem bos, sem spoznal, da splošni družbeni konsenz, ki pravi, da je edino normalno in pravilno nenehno biti obut, nima z zdravo pametjo in znanostjo čisto nič skupnega. Čevlji so oblikovani narobe in nam škodijo. Ja, ja, saj vem, vse to so klici vpijočega v puščavi — nihče jih ne bo slišal. Predstavljam si, da je nekdo kaj takega vpil pred 50 leti glede cigaret, a ga nihče ni poslušal, vsi so kadili naprej.

Družbene konvencije so tako močne, da se tudi znanost ujame vanje. Oblika čevlja, denimo, je v temeljih neznanstvena: prišpičen in navzgor privihan sprednji del čevlja, stlačeni prsti, masivna odebeljena in privzdignjena peta — ali pa tanka visoka petka — vse to je umetno in v marsičem škodljivo.

Ne pravim, da bi se vsi morali sezuti z neko novo prisilo. Rad bi jasno, razumno, znanstveno priporočeno, kdaj, kako in čemu nositi  različne vrste čevljev. Enako kot kaj takega pričakujem tudi glede mask.

Le če se znanstveniki sezujejo in naredijo izkustvene primerjalne študije bosonogosti in obutosti ter na podlagi tega oblikujejo večplasten predlog, je možno reči, da niso bili zaznamovani s predsodkom o enem in edinem pravilnem izhodišču: obutosti.

Biti obut je normalno, bos pa nenormalno, pika.

Nositi masko je normalno, ne nositi maske pa nenormalno, pika.

Strinjam z Miho Avberškom, da potrebujemo konsistentne ukrepe glede covida-19. Konsistentne, razumne, utemeljene itd. A to niti približno ni dovolj, da bi jih ljudje spoštovali.  Socialni pritisk bo poskrbel, da razuma ne bomo poslušali.

Primer čevljev prenašam na maske točno zato, ker o čevljih sploh ne razmišljate! Ne sprašujete se, kdaj je prav biti bos in kakšna obutev je bolj zdrava za stopalo, katera manj. Niti ne pomislite, da so čevlji odveč za sprehod, za v službo, za na tek, za večerjo, za vožnjo avta itd. Če bi naredili znanstveno, razumkso selekcijo, bi prišli do izbora tistih situacij, kjer so čevlji resnično potrebni.

Isto velja za maske. Narediti razumsko selekcijo, kakršno predlaga Miha Avberšek v zgornjem članku, bi pomenilo konsistentnost in bi ljudje lažje sledili. A to si je težko predstavljati.

Čevlji niso edina stvar, ki jo nosimo, ker je pak taka splošna konvencija. Še na stotine kulturnih navad ponavljamo kot papagaji za drugimi in na nobenem od teh področij nimamo sposobnosti razumske presoje. Na ta področja znanost nima vstopa.

Kar hočem povedati je, da od znanosti, ki zadeva vsakdanjik, ne moremo pričakovati objektivnosti. Znanost bo tu polemična, ujeta v debatiranje in vzajemno demantiranje. Organi prisile in družbeni pritisk nas bodo držali znotraj splošnih konvencij.

Vsi se moram prilagoditi temu, naj imamo še tako dobre argumente in naj se naše osebne izkušnje še tako razlikujejo od konvencij.

Bosonogost k sreči ni kužna in me vsaj k temu ne bodo mogli prisiliti z argumentom, da prispevam k možnosti širjenja virusa. Pri cepljenju pa res ne vem …

Ni znanosti brez primerljivosti

Že v enem prejšnjih blogov sem zapisal, kar piše v tem podnaslovu. Z veseljem in z vso solidarnostjo bi nosil masko, se zapiral v sobo in se držal vseh previdnostnih ukrepov, če bi konvencionalna znanost premogla dovolj pluralizma, življenjskosti, naravne etike in če ne bi odrivala, ignorirala ali cenzorirala alternativnih razlag in predlogov.

Želel bi si, da znanstveniki z obeh bregov stopijo pred javnost in napovejo prej navedeni preskus, denimo takole:

Zagovorniki in skeptiki infektologi smo se združili v podporo odprtemu preskusu. Skupine prostovoljcev bodo sodelovale v obsežni raziskavi, s katero bomo ovrednotili vedenje virusa covid-19 pri precepljenih kot pri neprecepljenih posameznikih.

Prva faza preskus bo trajala 12 mesecev. V tem času prosimo, da zavoljo previdnostnih mer upoštevate splošne ukrepe. Preliminarni rezultati bodo pokazali, kateri ukrepi bodo dolgoročnejši, katere pa je primerno opustiti.

Po preteku 24 mesecev, bomo na podlagi rezultatov predlagali najbolj smotrno dolgoročno strategijo — če se kot najboljše izkaže prepuščanje prebivalstva naravni čredni imunosti, bodo ukinjeni ukrepi in prepovedi. Zagotovili bomo povišano medicinsko oskrbo za primere sezonskih okužb kot v primeru drugih prehladov in grip. Ranljive skupine se bodo lahko odločile za prostovoljno cepljenje.

Če preskus pokaže, da posledice covida-19 upravičujejo drastične ukrepe in če cepiva pokažejo visoke rezultate pri zajeziti širjenja pandemije, bomo cepivo proti covidu-19 uvrstili med obvezna cepiva za vse. Sam preskus bo pod drobnogledom znanstvene, politične in laične javnosti. Splošni konsenz bo sprejet transparentno — v odprtem dialogu s skeptiki in nasprotniki cepljenju.

Spremljanje vključenih v preskus, se bo nadaljevalo v prihodnje, da bi razumeli, kakšne posledice pusti za seboj virus pri tistih, ki niso bili cepljeni, kot pri tistih, ki so bili.

Farmacevtska podjetja bodo sodelovala transparentno in neprofitno. Recept za izdelavo cepiva bo prosto dostopen. Prejemniki cepiva bodo informirani o sestavinah, o varnostnih tveganjih in svojih pravicah v primeru stranskih učinkov.

Če bi v medijih prebral (približno) takšno objavo, za katero bi stali oboji znanstveniki, tisti, ki zagovarjajo cepljenje, kot tisti, ki so do cepljenja skeptični, bi mi to vlilo zaupanje, da zmore znanost biti nepristranska, da zmore preseči take in drugačne konvencije, konsenze in predsodke, ter da zmore delovati za skupno dobro.

Svet drvi naprej, kot se je odločil drveti. Napake je težje priznati, dlje kot jih ponavljate in več ljudi kot vanje vpletate. Ko govorite z odločevalci, ki odločitev za odločitvijo nadaljujejo v določeni smeri, je zamanj omenjati švedski model. Oni niso Švedi, Slovenci so in se bodo držali slovenskega modela, kar koli to že je.

Z razumskimi argumenti se je težko pogovarjati s človekom, ki je gotov v svoj prav in zaverovan v svoje reference.

Kaj nam preostane?

Če zadosti velike svobodne skupnosti ne zmoremo ustvariti, nam preostane sprejemati splošne ukrepe, kadar smo v sistemu, in/ali širiti prostor osebne svobode z ljudmi, s katerimi si delimo vsakdanji bivanjski prostor in življenje — s katerimi ne rabimo mask.

Sistem prisile nam ne bo dopustil nič več kot to — samo poglejte, kako poteka kulturna apropriacija domorodnih ljudstev. Redka še ohranjajo svojo davno identiteto. Covid-19 je za sistem prisile odličen izgovor za dodatno kulturno apropriacijo in dominanco nad ljudstvom v imenu konvencionalne globalne etike.

Po eni strani sem kritičen do sistem, a po drugi strani se mi zdi licemersko, ko posamezniki, ki uživajo vse udobje, ki jim ga nudi sistem, hočejo posebno obravnavo zase in se jezijo. Sistem poskuša ravnati najbolje, kar zna, za “skupno dobro,” kot ga razume. Hoče varovati ranljive po etiki, na kakršni temelji, da jih ne doleti usoda, ki si je nihče ne želi: hude posledice in smrt. Še posebej si tega ne želi za vse tiste ljudi, ki polagajo zaupanje v sistem in so odvisni od njega.

Naj to hočemo priznati ali ne, del sistema smo vsi mi, ki smo deležni udobja, preskrbljenosti, varnosti, informiranosti, infrastrukture. Če imate čas tole pisanje prebrati na računalniku ali pametnem telefonu, ste privilegirani in vam gre povsem dobro. Ne pritožujte se, prosim. Bodite solidarni in iščite rešitve v dialogu, ne v kreganju.

Ni težko najti napak v sistemu. Prostora za izboljšanje je seveda na pretek! A če se odpravite po svetu, boste videli, da sistem v Sloveniji — ob vsem medijskem trušču in političnih mahinacijah (ali njim navkljub) — še vedno precej dobro opravlja svoje delo in, preden ga začnemo kritizirati, se mu moramo iskreno zahvaliti za vse, kar nevidno teče v ozadju in nam omogoča živeti tako udobno in lahkotno — tudi v času omejitev gibanja.

Kar hočem povedati je: najprej razumite, šele potem zahtevajte, da bi bili razumljeni.

Hkrati ko pozivam k alternativi, se trudim razumeti. Šele ko se s sogovornikom strinjava, da sem ga razumel, bom predstavil nov predlog in iskal stik, dokler se ne bom čutil razumljenega.

Žal v naši družbi ne spodbujamo prav dosti tovrstnega diskurza, kjer dvom hrani dialog, spodbuja prevetritev mnenj in zbliževanje stališč. Dvom je grožnja in odgovor je protinapad. Zmagovalec je navadno večina; primerjalna študija, o kakršni sem pisal, se mi zato zdi malo verjetna.

V sistemu, kjer splošne konvencije narekujejo: 1. organi prisile, 2. splošni mediji in 3. socialni pritisk, je za pričakovati, da bo večina znanstvene srenje sledila osrednjemu toku tega “konsenza”. Dvomljivci v konsenz se sicer lahko zberejo v kroge drugače mislečih, ki štejejo tudi več tisoč uglednih strokovnjakov, a to število bo majhno v primerjavi z večino. Varuhi status quo bodo manjšini obrnili hrbet in razumska primerjava bo izvisela, ker nima dovolj široke podpore.

Če bi res vzeli stvari v svoje roke …

… ne bi sistemu nakvljub delali po svoje in šli v vojno proti njemu. Ustvarili bi omenjene testne skupine in jih rigorozno spremljali. Povabili bi vse strani znanstvenikov k isti mizi, odprli bi dialog za vse možne izide preskusa in pozvali vse vpletene, da na koncu potrdijo znanstveni konsenz.

Če bi znanstveniki zmogli toliko odprtosti, da bi presegli lastne predsodke in dopustili raznolike možne izie, ki bi jih podpirale meritve — bi jim zaupal kot stroki. Doker pa je znanost razdvojena in celo večina poskuša utišati in cenzorirati manjšino, potem mi nekaj pri tem smrdi. Še kako pogosto se je v znanosti izkazalo, da je večina bila v zmoti, manjšina pa je imela prav — teorije mnogih genijalnih znanstvenikov so na začetku veljale za nezaslišane.

Kaj šele, če za znanostjo stojijo farmacevstki giganti in milijarderji, ki se lahko s pandemijo netransparentno obogatijo in jim ni pod častjo (pod)kupiti znanost za neetične cilje.

Če si znanost za dobro človeštva ne zmore predstavljati kaj dosti več kot to, da se na vse pretege trudi ustvariti cepivo, da zagotovi “varnost”, je to — vsaj zame — žaljivo do mojega dostojanstva. Dajte mi alternativno možnost –sprejmem posledice, a lahko prosim?

Ko farmacija, politika, in mediji kričijo po vseh možnih kanalih CEPIVO JE NAŠA EDINA REŠITEV!!!!, se mi pač v glavi prižge sirena! Tu nekaj ne štima! Predstavite mi primerjalno študijo pa boste imeli moje zaupanje in zaupanje še marsikaterega prebivalca Slovenije. Če bosta razvoj in trženje cepiva transparentna, pa sploh.

A česa takega se nadejam. Bojim se, da se bo kričanje nadaljevalo, organi prisile bodo podprli ukrepe in zadušili upor. Svet bo šel naprej (k vragu).

Ne poznam nikogar, ki bi imel zadosti moči in vpliva (pa tudi upanja in volje), da bi povezal veliko skupino ljudi, da bi vzela nase odgovornost ter vstopila v “anti-karanteno” v imenu Znanosti. Tiste Znanosti, ki ji je prvo (in edino) vodilo skupno dobro, ne pa sledenje navodil naročnika študije in višanje vrednosti delnic farmacevtskih podjetij.

* V tem zapisu sem dajal “skupno dobro” v narekovaje, kadar se nanaša na nekaj, kar je v prvi vrsti za dobro kapitala in bogatunov, potem pride na vrsto “skupno dobro” delovne sile, ki omogoča sistemu delovati naprej, medtem ko je skupno dobro (pisano brez narekovajev) nekaj zelo širokega, vključuje naravo v simbiozi z ljudmi in vsemi zemeljskimi ekosistemi. Tudi v primeru, da je kaj takega v interesnem polju pristojnih, je ponavadi onstran njihovega vplivnega polja.